Komentar leta: Že ko me Goopti v nedeljo (23.11.) 12.30 sname na pumpi na Vrhniki se bojim dolge poti in tega, da nas najprej pelje Air France za katerega je znano, da so lastni reprezentanci za 7 dni izgubili prtljago – padala!

V Benetkah avion štarta ob 18.25 in letimo v rikverc proti Parizu, kjer ob 23.30 naprej proti Kitajski. V Guangzhou, ki šesto največje letališče na svetu in po novem kot vozlišče zamenjuje Singapur in Hongkong skupaj priletimo ob 1825 po lokal cajtu (24.11.) po 12h urah poleta.

Ne vem če veste, da je cca leta 1200 kitajski princ izplul s 1000 džunkami (ladjami) na morje in v treh letih obiskal Indijo in Afriko. Poveljniška ladja je bila dolga 120 m, medtem ko so bile lupinice od Krištofa dolge 30 m in so bile tri. Toda, ko se je po treh letih vrnil domov ga je mama za ušesa, da to pa že ne, da ona ne bo videla lastnega sina 3 leta in dala vse ladje požgati in od takrat se je staro kitajsko cesarstvo obrnilo navznoter in ni več plulo po morjih. Zdaj si bodo svet vzeli, kakor bi jim brez mame bilo namenjeno že takrat.

Ob 21.oo naprej do Melourna, kjer po 9.5 h pristanemo 9.00 (25.11.) Tako vržemo proč dan imenovan 24.11., ki je glede na vse za nas dolg le nehih 17h. Ujamemo še trolo do Southern Cross, kjer 12.05 na vlak do Wangaratte, kjer nas čaka Brian, ki nas bo vozil in lupil denarja. Dostavimo se v Deniliquin, 245 km severno od Melbourna, kjer ob 19h po 42 urah z Vrhnike pademo v postelje.

Danes itak ne moremo spati in smo budni pred šesto. Ob 8h na pisto kjer nekateri prvič piskusijo towing vinč. Ko zamenjamo pisto, kot tretji po odklopu še najvišje poberem in scurim, ko hočem prijet prva dva odletela. Tik za mano pupa, ki jih potem odleti 291. Baz ni, leti pa tudi 75 km/h. Sicer še en Nevidni in en Gregor, o kengerujih pa nič.

Erzov let

• Zoran Gaborovič : Počasi, pa ziher [26.11.2014 16:05]
• 3.Frenk Lokovšek : Erzo lepo letenje v AU. [26.11.2014 17:02]
• 4.Pavel Kante : V Wangaratti sem pred časom – (30 let)-kunce,divje prasce in enga kenguja( iz strahu ) poču!Še dobro,da so bili z menoj samo jugo zdomci:)))).
  Srečno! [26.11.2014 17:26]
• 5.Uroš Novak : A si eno nulo pozabu pri kilometrih 🙂 ,sej mate še cajt ,uživajte ! [26.11.2014 20:46]
• 6.Zoran Gaborovič : Sprosti v Google+, slike so zaklenjene… [26.11.2014 23:46]

Gregorjeva priprava

Komentar leta: tale in še prej 5 šolskih štartov

Gregorjev let !

Ker ne vem, kaj se je dogajalo in kdo je kje bil (Emil npr.na Pohorju, ali je bil tudi v Moravskih in obratno….) samo tole:

Erzo:

in pride dan, ko je treba probat tud vitl: potem, ko neki stestira Jošt in Miran šnelskursira tanove, je majčkeno zastoja v odločanju. Pa grem jaz, itak je treba najprej samo probat. In tako s sposojeno postajo, gurtno samo nekaj malega pobiram in odletim… Scurim pa točno takrat, ko prave baze šele nastanejo. Kot v Braziliji.——–

Erzovo vitlanje…

Ko zložim padalo in stopim na cesto, ustavim kolesarko in ji molim mojo karto z vprašanjem: kje da sem. To sicer točno vem, toda vzpostaviti je treba stik z lokalnim prebivalstvom, če nočeš hoditi, hoditi… Ona potem ustavi naslednji avto, soseda ali kaj takega. Napol nemško ga sprašujem za haupt strasse in če bi me peljal. Z odločnim žuganjem s palcem levo desno mi da vedeti, da nimam šans ali pa da ne gre v tisto smer. Ker smo tako postavljeni sredi ozke lokalne ceste, za nami ustavi naslednji avto, v katerem je dekle. Ko mi angleško pove, da me ne bo nikamor peljala in da moram peš, jo prosim, naj vsaj še enkrat mojo željo razloži možaku. Brez, da bi mu karkoli rekla, mi takoj pove, da me gotovo ne bo peljal. Ko jo vprašam kako to ve – ker je moj oče, de dekle nazaj! Zdaj je zadreg sredi ceste dovolj, oče obrne vozilo in me zapelje 1,5 km do križišča v Zg. Rakiču. Glavna cesta je urejena po avstrijsko: cesta, zelenica, kolesarska. Prometa ni in kdo bo tu sploh ustavil, kje? Iz obupa dvignem roko, ko se po nekaj minutah pripeljejo prva tri vozila. Srednji, kombi pobremza in ustavlja na zelenici med količki, da se kar kadi za njim! Mož z Gradca gre k švester v Radgono, zapelje me na grence, da peš prestopim most z visoko Muro. Prvič v življenju sem v Radgonah in na tem mostu (15:20). Hvala Andrej, hvala Mojca, hvala Mičo in ekipa.

Psihično odidem sem na Lisco že 7:45, ko na frišnem Aladinu vidim, da je Smuk v zahodniku, kar pa drugih ne moti.

Na štartu me edina domačina hočeta prepričati, da če štartaš prekmalu zlahka scuriš – kot da tega ne vem. Potegnem v granato – takorekoč prvi, ter s tem dam znak za paniko ostalih. Vse je super le na uno stran Sotle je 95% pokrito. In je konec. —-

Erzovo soliranje

Najprej se oprem na sms Gliste, da mi bo pomagal, kasneje mi sporoči, da bo pomagal Buljan, ko se bo vračal z Ravne gore. Ko mi ta javi, da je šele pri Kalniku je to alarm, da si moram pomagat sam: (16:00)pol na štop, pol peš do žel. postaje Hum Zabočki, kjer mi odtisne karto do Zaprešiča. Problem pa nastane, ko nimam kun (saj drugače jih imam zmeraj) in mi niti privat ne bi zmenjal – 14,5 kn (2 eur). Tako mi karto vzame nazaj in izda Potvrdo, s tem pejd na vlak, bo že un gor zrihtal. Grem sicer k eni sosedi zamenjat 20 kn, ampak jih bom imel za naslednji vlak, za tega imam že potrdilo! V službenih prostorih rukneva še vsak po dva gemišta in pride čas odhoda. (17:26) Kondukter na vlaku samo gleda tisto potrdilo in na koncu tudi on ne vzame dveh evrov, tako da mi pot častijo železnice. Pove mi še, da iz Zaprešiča ni vlaka za Dobovo in bi moral v ZG, od tam pa cca ob 22h za LJ! To mi ni všeč, zato vseeno izstopim (18:10). V Zaprešiču mi šele na drugo teženje pojasnijo, da obstaja lokalni vlak do Harmice, to je do same Sotle, da pa je od tam 3 km do železniške postaje Dobova. Lokalni vlak 18:50-19:15. Prehod je 100m od postaje, peš čez. Tam za mejo mal štopam, pa mi v 15 min ne gre in že se začne mudit, saj je vlak 20:05 za LJ. Pristopim k tretji hiši, da me prijazen mož zapelje na postajo. LJ 22:00, zadnji vrhničan (kot pred 30-timi leti) 22:20 in 23:00 na Vrhniki