9:50 vlak Ljubljana Polje, 11:04 Breg spodej, da 11:20 na štartu – drugod baze, tu jih noče bit – in nekej Z, da ne veš kam bi se postavu – se ne znajdem (naliscimoraitdirektvbazopress)
po scurenju najprej vjagam šolski prevoz, do Sel, od kjer me noče – ne more zategnit do vrha niti proti plačilu in potem ustavljam vse, ki se pripeljejo. Dol ali gor, nima veze. Vsakemu je mal nerodno, saj mora najt izgovor da ne – tudi proti plačilu. In potem se dol pripelje nek Vrhovšek ves odločen, da padalcev pa že ne mara, ker mu nikoli ne dajo za rundo, vsak zase pa ga je klical na Lisco za smer vetra (nekoč) in ko omenim plačilo, pravi da bo runda ok. Hitro kliče nekega kolega na Lisco, da bo padla runda. Gor za šankom plačam, dva pira , in se opravičim ker da me kliče nebo. Kot v prvo spet skoraj scurim in se odvlečem čez Združene kozjanske emirate. Pod bazo ne gre gor, raje na plavini. — 500 m od pristanka pred hišo odkrijem avto Rdečega križa, ki pomaga tudi meni. Kar pet (trije zadaj plus moj ruzak) se najprej odpeljemo proti Imenu, ker pa je prehod zaprt, na mojo srečo proti Rogatcu, kjer šoferju hvaležno stisnem 10 jevrov in peš prestopim mejo, ki jo čez dve leti ne bo več!
Sreča, da pridem v Rogatec, se izdatno pokaže, ko izvem, da je šel Mega po scurenju v bližini, letet še sem. Končno mi kapne, da bi šel lahko tudi jaz. Sajko in Tine sta moja sponzorja do štarta. V zraku se domislim, da bi lahko letel proti železnici, ki me bo odpeljala domov.
Ko mi Kostanjevec in Emeršič v Poljčane, v zadnjih treh minutah pred odhodom vlaka, iz Rogaške dostavita še Megata je moja logistika za domov rešena, saj bi bil sicer še zdajle tam. Mega namreč. Vlak 19:50-22:00, da pol ure kasneje (Megatov avto) doma.