Zbudim v oblačno jutro z dežjem!!!? Ja dragi moji, dež je padal, dš je šel in deževalo je. Gora je bila zavita v deževno meglo. Vse to, tu res še nismo videli in prav lahko si je bilo takoj predstavljati kako beden je lahko Patu, ko ni letenja. Pomislim na karte za igrat, ki jih nimamo. A severno od nas se že mal jasni.

{gallery}preleti/2009/brazil/14_1{/gallery}     

 

Ker tu načeloma ni hribov, se vreme daleč vidi, ne kot pri nas, ko se deževne baze obesijo na hribe, ki zapirajo kotlino in se nam tudi sanja ne kakšno je vreme 30 km na drugo stran hribov. In se rihta, da od severa že grejo baze in kmal tud pri nas. Že smo gor, a prbija tud 10m/s, pa še mal severna smer je; mi je pa čist jasno da bi Ščukc pa Rabč šla, mi pa…takle mamo (bi rekel pa Jurij)… in se lep dan dela….ko tko čakamo res začne pihat clo dol….

Turisti kakršni smo, gremo z Zedoidom na exkurzijo, kakršno si je zamislu še v času dežja zjutraj. Gledat 200 let staro hišo (antiko kot pravi) ter caverno – jamo. Jest kot strašni speleolog dvomim, da bi v teh granitnih kamninah lahko nastala jama. In res, gre za ogromen balvan granita, ki je pokril ostale skale v pobočju in tvori nekako streho, pod njo pa je na 20m skoraj tema, ki jo prekinjajo snopi svetlobe z več strani. Nazaj grede do avtov (20-30 minut) se Zedoido – Papagajo res izkaže kot pravi vodič, saj orabuta osir enih bogih čebelc (?). Vsi mislimo, kako ga bojo oklale in bežimo, a nič od tega. Svojim turistom tako naredi veliko veselja, ko pol žvečimo med v satju (ki pa ni iz voska, pač pa s »papirja«, a kaj bi to).

Ura se prevesi v popoldne in spet gor. Piha čist nič in spet se rešimo scuritve. V momentu štarta se popolnoma pooblači in po mukah se uspem celo dvignit in mal potegnit. Mega in Emil pristajata v oziroma pri Patuju . Emil prav pri pousadi.

{gallery}preleti/2009/brazil/14{/gallery}    

Ves spočit in našpičen se zbudim v popolno oblačno jutro. Sploh nikjer ni žarka sonca. Kar ne bi šli gor, a s polurno zamudo (ob 7:30) le, saj se je pokazal en žarek, kar se naslednjo uro ne ponovi več. 2 leti nazaj smo iz takega jutra, ki se je seveda naredil v pravi Cu dan odleteli prve stotke tle. Na štartu piha 3,4,5 m/s. Zedoido je mnenja, da gremo v Gamalejro in je sploh radosten, ko mu Edvin pove, da bi Rabič prišel k njemu živet za 2 mesca.
 {gallery}preleti/2009/brazil/13_1{/gallery}   
Jest, ki pa ne šparam besed hitr dodam, da bosta pol pač skupaj fehtala pod klancem pod cerkvijo J. Mega kot prvi zajadra, prvi tud pobere do baze 1300, se zapelje čez, ter direkt v podn. Jaz kot drugi do baze , čez goro pa ves previden vrtim neko nulo na 800, dokler nazaj do baze. Potem se sprehajam samo pod začrnjenimi deli oblakov (je čist oblačno, ajde 7,5/8) in skoraj povsod gre lepo gor. Lepo naredim v prvi uri 25 in v drugi 50km. Pri Rialchotu je celo nekaj sonca (6/8) po tleh in prav grdo zacurim pod 600, a se poberem in spet sem pod začrnjenimi deli oblakov. Od tu naprej človek pričakuje več sonca, pa se zgodi, da ga je spet manj in celo nič. Tako se po 75 km v tretji uri spod baze zapeljem v podn na 85 km špure, olcja cca 90. 8km po cesti čez Potiretamo. Zdelo se mi je, da bi lahko bil ta dan. V naslednje pol ure se pokaže mal  sonca , pa spet čist zapre. Emil klasika Godeiro, Mega v drugo tudi, Edvin 35 km med Umarizal in Rialcho da Cruz. Ja, treka pa ni, čeprav vestno pobrišem vse……m.j.j.š. Sem že skoraj miren okol tega.

Na fazendi, kjer se vležem obirajo kastanje za katere sem mnenja da so »naši« indijski oreščki. Rastejo na drevesih in ne pod zemljo, kakor arašidi. Imajo dodaten plod rumeno-rdeč na katerem je pripet orešček v zeleni lupini. Iz plodu delajo marmelado, orešček je treba sušiti morda celo pražiti, da je za jest. Drevesa so edina zelena, ki jih je več skupaj in jih porajtaš ter sem jih večkrat posnel iz zraka, saj nasadi izstopajo  pokrajini. Drevesa očitno ne potrebujejo veliko vode ali pa imajo globoke korenine.  

{gallery}preleti/2009/brazil/13{/gallery}  

 

Zdi se da bo močan veter, tako kaže, ko nabija okol vogalov v pousadi. Res je vetra 10m/s – izmerjenega z napravico za katero menim da kaže premal. Ja, Rabič bi šel. Mi pa se odpravimo na križ na patujski gori. Za vodiča je seveda Zedoido (Nor), ki je raje to, kot pa Papagajo. Gor in dol hodimo 2h, po vročini skoz goščave, da še piha nič in je še huje.
 {gallery}preleti/2009/brazil/12_1{/gallery}  
Ves navdušen nam pokaže tal, ki je prav njegov in na vrhu katerega, da bo naredil štart (vprašanje, če nima Rabič prstov vmes), ter še dve stvari zaradi katere se je splačalo sem gor: golo večje drevo, brez listja, mogoče kvečjemu z nekimi cvetki (?) pod katerim je ves čas pršelo (če bi rekel rosilo bi pretiraval- rosenje je več kot pršenje). Eno in edino. Ter opice (makako), ki jih vidimo le na daleč, slišimo pa tolikanj bolj, ko gremo 2x skozi predel, kjer so drevesa nekako bolj zelena, plus kaka palma in sploh. Na gori v nekakšnem kotlu z bujnejšo vegetacijo (okol in okol le redko kaj zeleno, razen palm) živijo opice, ki so po moje relikt-ostanek. Sam sem mnenja, da je ta predel Brazilije bil pred 500 leti drugačen z zeleno vegetacijo čez celo leto in posledično stalnim dežjem, ki pa se je začel umikat, ko so konkviskadorji rastje usodno razredčili. Te opice tezo samo potjujejo, saj živijo na zadnjem možnem področju daleč naokoli, nekoč pa so morale živet povsod.

Popoldne spet ful baze, nakar pa mogoče kar preveč pokrito in na večer zabito z oblaki, kot da bo dež, ki ga ni, menda pa, da je v Natalu. Mene popoldansko letenje ne zanima več, se šparam….

{gallery}preleti/2009/brazil/12{/gallery}   

Zdi se da bo močan veter in z rezervo gremo gledat gor in veter je ok. Poštartamo in vsi trije (Edvin za nami sam leti do Patuja- se mu tud ne da; je še zmatran od Morade Nove al pa od tega, da sta po novem z Gerlane skupaj v pousadi)  s slivniške naveze se hkrati dvignemo do baze, ki kar na 1500. Poženemo se čez goro, kjer pa ni tako super. Vrtimo vse po vrsti, samo da ne gre dol, ker ko začne jit dol, gre lahko v poden.

Informacije o letih

{gallery}preleti/2009/brazil/11_1{/gallery}  

Tu baz noče bit. Čeprav smo skupaj vsaj pol ure nazadnje ostanem mal višje sam (sta me zapustila) in grem. Zdaj že kakšna baza. Vrtim kot ubrisan in ko že skor na 1800, spet nobene baze naprej, da se samo zapeljem – mogoče da bi se lahko pobral na spodnjih 200 m, kjer nekaj žge, a popustim in grem pristat – nisem mogel več vrtit! DAN SE KASNEJE OB 12h RAZVIJE V PRAVEGA ZA 200, ČE NE ŠTEJEM TISTEGA KO SEM ŠEL 179, JE TO TRETJI OČITNI DAN!! Potreben sem počitka, če hočem odletet še eno 200, kar je min 7h letenja. Pristanem za fazendo Santa Rita, da me pride pogledat gospodar, medtem ko delavci delajo naprej. Potem me posadi na verando, seseka mi kokos, kasneje pa še jem z njimi, ko imajo ravno obed tudi delavci. Prvič pijem vodo, ki je mogoče in verjetno kar z jezera in preživim. Ko obljubim prijateljem tako sladoled (ki sem ga dolžan od prej) in večerjo (ki sem jo dolžan od prej) me prideta spet iskat, da se ne matram z mototaxiji, saj smo z reali na kratko, pa še zamenjati jih ne moremo nikjer. Še  1x sicer probamo v banki v Umarizalu; kaj jim bo poslovanje s tujimi valutami; za koga že, saj ni nikogar? Rubinaldo letos noče, ne more, ne upa menjati?; za plačilo storitev pa da bo evre na koncu vzel, sicer bomo lahko pri njem zastonj.

Rinka v vozišču služi (danes skoraj ne več) za privez vprežne živine, ko voznik parkira.

Grušt za preklado je res fenomenalen in trden (prečke iz vej)!

{gallery}preleti/2009/brazil/11{/gallery}   

To so dnevi, ki so videt brez veze, a ko se ti posreči tak let, se spomniš, da sta tud Ščuka in Rabič daleč odletavala v takem. Namreč, na štartu prav mal vetra in v zraku zapaziš inverzijo, takoj ko se malenkose dvigneš. Podobno kot včer, kadar pač veter ni močan ki bi sicer prepucl plasti zraka. Štartamo skupaj: Mega, Emil in jaz, Edvin še zmeraj počiva (?).

Informacije o letih

{gallery}preleti/2009/brazil/10_1{/gallery} 

Vrtimo se in z muko nekaj pobiramo, vetra skoraj ni, kar pa ga , je z leve. Ko Emila dvigne zunaj in desno je to znak, ki obeta. Pod njega in vrtim, vrtim, ko že on odneha, jaz pa vztrajam in se skopljem ven iz inverzije, ter čez goro. Potem, kot leta prej, nizko pobiranje Almino Afonso, pa še bolj Frutoso Gomes, s tem da sem šel takrat v takem samo še pristajat. Mimo zoba v ravnini proti Piloes, spet 1x že razmišljam (ker sem pač za pristajat) kje bom pristal, da me bodo najležje in najhitreje pobrali moji. No, tu pa se mi že zgodi prvi fraktus, ki mi mal bolj pokaže kje še bolj vztrajati. In urubuji, za katere se zdi kot bi bili isti naslednjih 100 km. So šli in so se pojavljavljali, ko sem bil najbolj potreben njihove opore. Nikakor me niso zapuščali, ko so me navrteli, kvečjemu jaz njih (čist zmeraj pa mogoče spet ne)! Še zmeraj sem mnenja, da so slabši jadralci kot naši, za povrh pa letijo z nogami na dol in so videti, kot da ves čas pristajajo (kot kakšen avion se guncajo, ko pristaja na letalonosilki). In seveda listje, ko ga žgeš 60, 70 km/h z vetrom in ko ti okoli glave, skoz štrike prileti list (en dan me je zadel skoraj v ksiht), vedi da bo naslednji moment vario zarjul ali pa spet ne, če je le-ta zgubljen ven stebra. Naprej so se mi pokazovalie meglice, ki so crkvale kot pri nas. Od Uiraune, naprej pa še tega ni blo. Ja Tilen C., še enkrat, jaz skoz hribe ne letim, čeprav no ja, sm štirkrat šel in dvakrat čez-skozi tudi prišel. Pri takem vetru doma ne letimo, tukaj naj bi pa še v rotorje hodil pristajat, če bi sploh bilo kje. Noben ti ne zagotavlja, da boš pristanek kar najdu, še v ravninah, kjer jih je že po naravi več, se nategeš, ko potem ni tako gladek, dolg, še z drajtom, kravami (samo da ni bika!)… Tja naprej je bilo po tleh veliko namernih požarov in njihovi dimovi so se dvigali, 1x je na vrhu celo naredilo bazo. Tako me je 1x sam veter z vrtenjem prinesel blizu in začelo je bolj iti gor. Naslednjič sem se namerno zapeljal nad del dima, ki ni bil najvišji, joj, kako je šlo dol, 3 do 4 m/s, da sem zgubil ogromno višine in spet skor scuril. Nad eno vasjo sem  že pristajal, vsi otroci glih iz šole ven, so vpili, a sem se potrudil. Direkt 1m nad kupolo se je pripeljala neka drugačna ujeda in skupaj sva se spajsala guor ven. In ko sem že pobral 2400 brez baze in se je zdelo, da bo šlo tako še ene 2x, 3x še, časa je bilo dovolj, do pol ure pred zahodom je šlo samo še v podn. Na tleh vetra zanemarljivo, ljudje tukaj- vsaj ti moji, padala sploh še vidli niso, niti na TV. Organizirajo mi mototaxi v Cedro, ki je 14 km oddaljen in nazaj, da pridem (tudi tukaj je že) v gsm signal. Mega in Emil, ki sta na počas štartala ob 11h iz Patuja sta pri Cahazejras na kosilu in v eni uri pri meni – 300 km. Ob 17:30 tik pred nastopom teme nazaj drugih 300 in ob 21:10 doma.
 
{gallery}preleti/2009/brazil/10{/gallery}