Brazilija 2009 DIA 10 – 10.11.2009

To so dnevi, ki so videt brez veze, a ko se ti posreči tak let, se spomniš, da sta tud Ščuka in Rabič daleč odletavala v takem. Namreč, na štartu prav mal vetra in v zraku zapaziš inverzijo, takoj ko se malenkose dvigneš. Podobno kot včer, kadar pač veter ni močan ki bi sicer prepucl plasti zraka. Štartamo skupaj: Mega, Emil in jaz, Edvin še zmeraj počiva (?).

Informacije o letih

{gallery}preleti/2009/brazil/10_1{/gallery} 

Vrtimo se in z muko nekaj pobiramo, vetra skoraj ni, kar pa ga , je z leve. Ko Emila dvigne zunaj in desno je to znak, ki obeta. Pod njega in vrtim, vrtim, ko že on odneha, jaz pa vztrajam in se skopljem ven iz inverzije, ter čez goro. Potem, kot leta prej, nizko pobiranje Almino Afonso, pa še bolj Frutoso Gomes, s tem da sem šel takrat v takem samo še pristajat. Mimo zoba v ravnini proti Piloes, spet 1x že razmišljam (ker sem pač za pristajat) kje bom pristal, da me bodo najležje in najhitreje pobrali moji. No, tu pa se mi že zgodi prvi fraktus, ki mi mal bolj pokaže kje še bolj vztrajati. In urubuji, za katere se zdi kot bi bili isti naslednjih 100 km. So šli in so se pojavljavljali, ko sem bil najbolj potreben njihove opore. Nikakor me niso zapuščali, ko so me navrteli, kvečjemu jaz njih (čist zmeraj pa mogoče spet ne)! Še zmeraj sem mnenja, da so slabši jadralci kot naši, za povrh pa letijo z nogami na dol in so videti, kot da ves čas pristajajo (kot kakšen avion se guncajo, ko pristaja na letalonosilki). In seveda listje, ko ga žgeš 60, 70 km/h z vetrom in ko ti okoli glave, skoz štrike prileti list (en dan me je zadel skoraj v ksiht), vedi da bo naslednji moment vario zarjul ali pa spet ne, če je le-ta zgubljen ven stebra. Naprej so se mi pokazovalie meglice, ki so crkvale kot pri nas. Od Uiraune, naprej pa še tega ni blo. Ja Tilen C., še enkrat, jaz skoz hribe ne letim, čeprav no ja, sm štirkrat šel in dvakrat čez-skozi tudi prišel. Pri takem vetru doma ne letimo, tukaj naj bi pa še v rotorje hodil pristajat, če bi sploh bilo kje. Noben ti ne zagotavlja, da boš pristanek kar najdu, še v ravninah, kjer jih je že po naravi več, se nategeš, ko potem ni tako gladek, dolg, še z drajtom, kravami (samo da ni bika!)… Tja naprej je bilo po tleh veliko namernih požarov in njihovi dimovi so se dvigali, 1x je na vrhu celo naredilo bazo. Tako me je 1x sam veter z vrtenjem prinesel blizu in začelo je bolj iti gor. Naslednjič sem se namerno zapeljal nad del dima, ki ni bil najvišji, joj, kako je šlo dol, 3 do 4 m/s, da sem zgubil ogromno višine in spet skor scuril. Nad eno vasjo sem  že pristajal, vsi otroci glih iz šole ven, so vpili, a sem se potrudil. Direkt 1m nad kupolo se je pripeljala neka drugačna ujeda in skupaj sva se spajsala guor ven. In ko sem že pobral 2400 brez baze in se je zdelo, da bo šlo tako še ene 2x, 3x še, časa je bilo dovolj, do pol ure pred zahodom je šlo samo še v podn. Na tleh vetra zanemarljivo, ljudje tukaj- vsaj ti moji, padala sploh še vidli niso, niti na TV. Organizirajo mi mototaxi v Cedro, ki je 14 km oddaljen in nazaj, da pridem (tudi tukaj je že) v gsm signal. Mega in Emil, ki sta na počas štartala ob 11h iz Patuja sta pri Cahazejras na kosilu in v eni uri pri meni – 300 km. Ob 17:30 tik pred nastopom teme nazaj drugih 300 in ob 21:10 doma.
 
{gallery}preleti/2009/brazil/10{/gallery}  

Leave a Reply