Včeraj kot strela iz jasnega – fašem dežurstvo za vikend, ampak po enem tednu ne-letenja sem se kar “zbunil”, da bom od 13-17h offline. Snežinki se odpovem, malo zaradi omenjenega razloga, predvsem pa, ker me ne vleče. Nekaj šihtovskih obveznosti zrihtam na poti – cca ob 11:15 smo zbrani v pUNČKAmobilu še jaz, MegaByte in MirkoSan. Via Lokavec, kjer nas čaka Samo s kombijem. Nekaj časa čakamo še na Pojeta, ki se je z izgubljeno-najdeno Mantro zataknil pri Anji. Vmes prileti še sošolec iz faksa, ki ga nisem videl že … od faksa. Me je zagledal ko se je peljal z družinico mimo – grejo hodit na Čaven. Mi pa letet. Se dogovoriva, da se gor vidiva – se nisva.

Potem pa prileti kar en avtobus Gorenjcev – od kje so se našli? Naštel sem jih 21.

Prvi potegne Poje in po nekaj minutah žalosti nabere, in se odprelje proti Lijaku. Potem nekaj pogumnih gorenjcev, veter pa vedno bolj slab – vedno bolj iz leve (S). Od naših se opogumita Mega in pUNČKA, pobirata pri Predmeji, ko MegaByte reši svoje MegaProbleme z MegaVariom. Pridruži se jima Meri in ko opazujem ta vriskajoči uspešni trio iz tal, še jaz odrinem in se jim poskusim pridružit. Mirko pa bolj zunaj, nad Lokavcem, odvije proti Lijaku.

Okrog ovinka je bilo super – šlo je do baze, močna dviganja. Do Lijaka OK – Daniel pa Škabriel pa samo dol. Nazaj tudi uspešno, Kovk je že obrnil, Nanos v senci, a vseeno skočim nanj iz 1500, vendar tako kot vsi ostali – sem pri tem podvigu premagan.

Lepo letenje – pasalo po dolgem času, a kot vedno – šeeeeee biiiiii 🙂

Kako je bilo na tekmi pa prepuščam besedo KastnerManu.

Po poldnevu tipično že živčen, ali je kje ugodno za letet. Dnevi so vedno bolj švoh, sonda niti ni tako slaba, napoved kaže nekaj oblačnosti, vetra naj ne bi bilo nič. Slivnica javlja že jug, čeprav naj bi bil generalno V / SV. Sem že vedel da bo tako, kot je že cel teden – na štartu bo pihalo dol, ali pa nič. In res je. Občasni intervali, ko je veter potegnil navzgor, za razliko od prejšnjih dni je bilo tudi že nekaj baz, ampak ne okrog štarta. Na Javornikih ali pa od Zavrha proti Grčarevcu in nazaj. Poštartam v dobrem intervalu, in ko se nameščam v sedež, spustim komande, sunek me zamaje levo desno in predno zagrabim komande mi zapre levo tretjino padala. Cel živčen, nisem niti utegnil pogledat, ali se je sestavil, ali bom šel v drevje, se vse skupaj le umiri, primem komande, pogledam, cel je, naravnost grem, dobro je.

Začuda greben drži in takoj začnem nabirati višino, pridem do 1200 pa padem ven in ga ne najdem več. Ugotavljam da je edina varianta baza pri Grčarevcu zato skušam priti čim višji tja. In je delala. Razrukano kot že dolgo ne, je pa šlo do vrha, a ker se je začela že močno bohotiti in črniti, sem jo predhodno zapustil na 1900. Potem pa bluzim levo desno nad gozdom, pa so tiste baze že pocrkale, predaleč sem zbluzil, da bi obrnil, sem že nad Strmco. Tam pa so lepo delali dežurci pri Lovrencu in čez Bukovje, ampak sem vseeno zelo nizek prišel od Predjame do Nanosa. Tam je en ptič vrtel in sem se mu pridružil in sem splezal nazaj na 1800. Ko ni šlo več od tega sem šel čez Nanos, kar direktno usmerjen proti naslednji bazi. Je pa že začela razpadati. Napaka. Usmerim se proti Podragi – tam sem že zadnjič pobiral in je šlo enako kot zadnjič, počasi in vztrajno – gor. Danes sem jo poklopil višji. Nato pa, naprej z vetrom proti (spet razpadajočim) bazam na Kras, da ne ponavljam napake na Trstelju od zadnjič, a ni bilo nič boljše. Dežurci – konvergenca nad Dutovljami je bila prešvoh, da bi streljalo gor, proti Sežani oz jugu me čisto zabremza maestral, obrnem v JV in se skušam obdržati v luftu oziroma vsaj priplaziti do civilizacije, a je konec.

Ko pospravim in se odpravim štopat v vasi Skopo, me kliče Širca, češ da je od zračne kontrole Kras (Rajko Sila) prejel informacijo, da sem v bližini, in da me pobere ter dostavi do Sežane. Rešen sem, še predno se lotim sam sebe reševati.

Štop v Skopem ni bil potreben.

Od tam naprej po nekaj časa dobim štop do Postojne, z Ano naprej do doma.

Marko Grm po dolgem času na Grmadi, mi pa spravi avto dol. Juhu!

Jean – Grmada

Na Smuk se mi ne da, pa tudi nisem najbolj prepričan o dnevu in se odločim za Grmado. Pokliče tudi Rajko – tudi kraševci bi šli gor. Ob 12:45 smo zmenjeni pri Balah in gor.

Na štartu piha idealno, ko začnemo postavljati začne crkovati. Prvi poštarta Širca, potem jaz, Bojan Dolenc in Rajko Sila. Vsi smo nizko in se borimo, vsi trije kraševci so že na tleh, tudi jaz že skoraj (na 650m), kjer ni več vetra, precej je pokrito, ko začnem malo povrtavati malo stran od grebena in ko ga spet priključim, greben ponovno začne delat in sem nad njim. Pa spet začne crkovati in se odpeljem proti črnem oblaku malo zunaj – tam sem pa ekspresno na 1900. Predhodno zaključim vrtenje, ker imam na čeladi že kapljice, črnina je pa vedno večja in me že malo stiska. Po robu se peljem ven, še kar v dviganju, potem se pa usmerim proti Postojni, vedno bolj v veter. Gledam štart Citabrie s postojnskega letališča, z vleko DG Elana z registracijo PJ ali P9, nisem dobro videl. Izgleda sta tudi ona dva videla mene, saj se DG usmeril proti meni, ko sem krožil nad ravnino med Otokom in Zagonom. Žal on ni dobil nič, ali je slabo preiskal, oziroma ni bil dovolj vztrajen, nato je pa nadaljeval proti ravbarkomandi, jaz pa, ko je nehalo dvigat in me je odneslo že na pol poti, do Nanosa. Sprva z lepo hitrostjo in majhnim propadanjem (60+ km/h -1m/s) sem mislil, da bo zneslo, da ga poklopim vsaj na 1000m, ampak sem bil nad Ubeljskem že zelo nizek, kot že trikrat prej, ko sem tam scuril, na okrog 600-700m. Malo taktiziram, kaj naj, scuril ne bi še rad, skbi me sicer, koliko je vetra pri anteni. Pa pokličem postajo Kovk: 4-9m/s SV. Veternica se pa sploh ne vrti ?! Nič, zdaj pa vse od sebe, peglam greben, počaaaasi gre gor, nato pa na 900 metrih, kot da bi zajahal raketo, sem bil nad grebenom. Na dinamiki do 1300m, tam pa še malo iščem. če bi dobil kaj boljšega, da bi se čez vrgel z vsaj 1600. No, z malo manj je šlo kot po toboganu in v Podragi sem tudi mislil, da je že vsega konec, ko se propadanje -4 m/s končno ustavi, začnem vrteti nulo in analiziram, kam za vraga tukaj piha, ker me ne odnaša nikamor! Izgleda kot neka konvergenca med dolinskim vetrom Z in burjo. Dviganje – nulo – še malo raziskujem, brez nekega cilja, dokler me ne začne spet odnašati SV, dviganje je pa vedno močneje, a še vedno počasno. Po 40 minutah ringenšpila sem na 1800 pri Štanjelu, baz nikjer več (pa tudi tukaj sem vrtel na suho), razen na klasičnem grebenu Čaven – Lijak. Odglajdam v Renče, namesto proti morju (do Trstelja je bil SV, potem pa V), zaradi lažje logistike.

Prvi štop, ki mi ustavi, me zapelje do Postojne!

Čista zmaga.

Jean – Grmada

Štanjel

Proti Braniku

Kraševci gredo na reinfuzo, logistično so rešeni, saj prideta še Emil in RedStar. V drugo je precej boljše delalo. Rajko, Emil, RedStar in Bojan bolj lokalno, Širca pa, na moje presenečenje, scuri v Vrabčah. Po postaji se slišiva, ko sem jaz v najvišji točki zadnjega glajda.

Rajkotov filmček

Širca 1

Širca 2

Bojan 1

Bojan 2

Rajko 1

Rajko 2

Emil