Houk!
Kaj vse se lahko človeku zgodi, če ne preveri dovolj dobro svoje opreme sem videl danes (9.12.) na Lijaku. Primož iz Nove Gorice in jaz sva se danes spet podala v boj s termiko na Lijak. Razmere so bile dokaj ugodne, videti je bilo, da ne bo problemov. Žal sva se zmotila: Primož je štartal prvi in že takoj se je pokazalo, da je termika zelo slaba, vseeno sem tudi jaz potegnil in za razliko od Primoža zavil na levo, žal sem se zmotil – nikjer ni bilo čisto nič zato sem se vrnil nazaj pod štart, ker sem videl, da Primož vseeno kar drži višino. Ko sem se mu približal sam zagledal, da mu visi nek dolg štrik iz sedeža, takoj mi je kapnilo, da je to rezerva. Takoj sem mu sporočil po postaji, da se mu je aktivirala rezerva, tega namreč sam niti opazil ni, hitro je odreagiral in zavil rahlo bolj proti hribu, takoj zatem se je rezerva napolnila z zrakom in glavno padalo je omahnilo naprej. Bal sem se, da ne bo obvisel v skalnati pečini k sreči pa je bil dovolj blizu grebena in je že po nekaj skundah sedel na borovec tik nad strmim previsom nekaj deset metrov desno od roba štarta. Ko sem se pripeljal mimo njega sem poleg rahlega šumenja vrvic svojega padala šlišal še polglasno sočno preklinjanje v primorski intonaciji. Z malo domišljije si lahko ustvarite sliko in zvok primorca, ki visi na kraškem borovcu z odprto rezervo in zapletenim padalom – tragikomično. Ko sem gledal ta veliki jurček (rezerva), ki je visel na borovcu sem pa hkrati pridno curil proti tlem hkrati pa kontroliral, če je ročka moje rezerve dovolj dobro pritrjena – na napakah drugih se učimo – in kmalu tudi pristal. Po pristanku sem hitro zložil padalo, poštopal Italijane in bil ob dveh zopet na štartu. Primož je imel do tedaj že ekipo, ki mu je pomagala vključno z svojim očetom, ki je s seboj prinesl motorko. Po drugem štartu je bilo malo bolje vozili smo se v višini grebena in šele kasneje okrog treh je termika pošteno dahnila namotal sem na 1400m in odpeljal klasiko proti zmajarski s povratkom. Moram reči, da me je zeblo v prste kot mačka, še sedaj jih čutim. Termika je potem držala dolgo tako, da sem (po dveh urah leta) pristal malo pred četrto, ko je bilo že globoko vse v senci.
Letenje nikoli ni dolgočasno.
lp Boštjan

Živ
Zares lep dan je bil danes na Lijaku, srednja oblačnost, ki se je zadrževala nad notranjsko k sreči ni segala dlje kot do grebena Nanosa tako, da se je Lijak kopal v čistem soncu. Jaz in Jože sva bila danes edina KLV-jevca, ki sva letela na Lijaku.
Štartal sem prvi, žal se mi je hitro udrlo, najprej sem šel na levo, tam ni bilo nič zato sem obrnil in prišel pod štart že več kot petdeset metrov nižji. Na desni strani štarta pa sem končno dobil šibak steber, ki sem ga zvrtel na osemsto metrov. Jože, ki je potegnil približno dvajet minut za mano pa je nažalost scuril; seveda ne edini, poleg naju se je kasneje nabralo še veliko padalcev – predvsem Italijanov.
Usmeril sem se proti zmajarski rampi in jo tudi obrnil vendar pa nisem mogel dobiti kakšne pametne višine pa še rahlo je bilo zbutano, verjetno od severnega vetra, ki je pihal v višinah. Na poti med zmajarko in štartom sem začel vrteti steber, ki sprva ni kazal bogvekaj zvrtel sem ga na 1000 m. potem pa se je stvar okrepila. Steber je bil zanešen proti zmajarski, tako sem se na okoli 1300 m. srečal z grupo padalcev, ki so kločili na zmajarsko, bil sem mogoče 50 m. nad njimi. Potem pa sem lepo scentriral steber in pustil globoko pod seboj vse ostale padalce, varijo se mi je ustavil na 1686 m., žal pa se mi je zraven ustavil tudi pretok krvi v prstih, mraz je postajal nevzdržen, imel sem občutek, da bom vsak čas zapeljal v bazo, vedel sem, da dolgo ne morem več reskirati, ker sem imel prste že povsem trde. Odločil sem se, da grem proti Ajdovščini, s to višino seveda ni bil noben problem. Piklopil sem še pobočje Kovka in ker tam ni nič držalo sem se obrnil nazaj proti mestu in po slabih dveh urah letenja pristal zraven osnovne šole v Ajdovščini. Prste sem si pa pogrel šele v avtomobilu.
lp Boštjan

Zračni prostor
Po raznih preletih in ugotovitvah o kršenju zračnega prostora širom Slovenije smo na srečo na Zavrhu in Zabočevem za las zunaj omejitve 300 m nad terenom. Slika kaže skenirano karto in mejo, ki potekačez Borovnico in Logatec. Me veseli, da nismo kršili prostora niti takrat, ko smo leteli iz Zavrha na Sekirico. Z padali sem označil naša vzletišča, prav blizu pa je tudi Podpeč, kjer so pričeli vzletati letala. No, tudi z novimi sosedi moramo delovati skladno, da ne bo prihajalo do kakih nevarnih situacij. Že letos smo leteli skupaj in brez težav.

Zelo klavrno je izgledalo ob 13h in že sem mislil, da se bomo peljali v dolino, kakor pred nami Italijani, ko je potegnil Grega in kar pred nami navil nad start in odletel proti vzhodu. Naprej vam je verjetno že znano. Točno, uganili ste. Le še to, naslednja je šla Mojca in tudi suvereno “pobrala”, nato nas je pa nekaj skoraj “dol padlo”. S težavo smo pobrali z višine pečine kjer plezajo, potem pa so pričeli jadrati tudi slabša padala. Ura in pol je po toliko slabih dni isto kot če bi šli poleti v Afriko.

Poleg KLV ja sta bila tam še Polet in nekaj domačino

Danes sem bil na Lijaku, žal sam, ker nobeden od naših ni imel časa, da bi se mi pridružil. No ja , kakšen domačin se vedno najde – Primož iz Nove Gorice in šofer seveda.
Že na cilju je bilo opaziti jez oblakov, ki se je dvigal iz zahoda; treba je bilo torej pohiteti. Ko sva prišla na štart sva opazila, da sonce ne bo več dolgo, jez oblakov je namreč zelo hitro naraščal. Hitro sva se napravila in nekaj pred trinajsto uro vzletela. Že na začetku je kazalo zelo slabo, dokaj močan veter, ki sva ga bila deležna ko sva prišla na štart (znak dobre termike) je slabel z minute v minuto in mislil sem, da bo vse skupaj golo curjenje. K sreči pa so bili ostanki toplega zraka v nižinah dovolj močni, da sem se pobral dvesto metrov nad štart in tam kločil nekaj lepih minut, seveda pa je bilo samo vprašanje časa kdaj bo vse skupaj crknilo. Probal sem še Danijel, če kaj dela in ko tam ni bilo nič sem se odpravil nazaj pod Lijak, kjer sem tudi pristal.

Da, na štartu bi moral biti eno uro prej – ob dvanajstih, vseeno pa moram biti zadovoljen z današnjim dnem. V takšni mrtvi sezoni je tudi dobre pol ure dovolj, da si privežeš dušo, saj kot pravijo stari: “Kdor z malim zadovoljen ni, tudi velikega vreden ni”.

Najlepša fotografija, ki bi jo lahko ta dan napravil, bi bila takale:  Spodaj rahlo od sonca obsijana Borovnica, vmes delno z meglo ( nizka oblačnost ) prikrita Mojca in na oblaku moja senca. Napravil bi jo, če bi imel film v fotoaparatu, tako pa imam le lep spomin na ta dan po desetih dnevih neletenja. Samo dinamika bi bila premalo za jadranje in tako je termika pomagala, da sem cel čas vrtel in “peglal”, da mi ni postalo dolgčas. Mojca pa pravi, da ji je vseeno po toliko dnevih jadralne suše.

Pozneje so se nama pridružili še Boštjan, Nina, Jernej in Uroš.

03.12.98 Lijak – Sporočilo Boštjana