Živ

Danes sem bil na Lijaku, žal sam, ker nobeden od naših ni imel časa, da bi se mi pridružil. No ja , kakšen domačin se vedno najde – Primož iz Nove Gorice in šofer seveda.
Že na cilju je bilo opaziti jez oblakov, ki se je dvigal iz zahoda; treba je bilo torej pohiteti. Ko sva prišla na štart sva opazila, da sonce ne bo več dolgo, jez oblakov je namreč zelo hitro naraščal. Hitro sva se napravila in nekaj pred trinajsto uro vzletela. Že na začetku je kazalo zelo slabo, dokaj močan veter, ki sva ga bila deležna ko sva prišla na štart (znak dobre termike) je slabel z minute v minuto in mislil sem, da bo vse skupaj golo curjenje. K sreči pa so bili ostanki toplega zraka v nižinah dovolj močni, da sem se pobral dvesto metrov nad štart in tam kločil nekaj lepih minut, seveda pa je bilo samo vprašanje časa kdaj bo vse skupaj crknilo. Probal sem še Danijel, če kaj dela in ko tam ni bilo nič sem se odpravil nazaj pod Lijak, kjer sem tudi pristal.

Da, na štartu bi moral biti eno uro prej – ob dvanajstih, vseeno pa moram biti zadovoljen z današnjim dnem. V takšni mrtvi sezoni je tudi dobre pol ure dovolj, da si privežeš dušo, saj kot pravijo stari: “Kdor z malim zadovoljen ni, tudi velikega vreden ni”.

Leave a Reply