Danes je napovedan še najboljši dan ponovoletnega tedna in res moram tudi jaz nekam iti. Enim se mudi že zgodaj na Kovk (na čakanje v meglenem ovoju…), sam pa sem za kasnejši odhod (resnici na ljubo: imam prej še terapijo…).

Ker je tudi Erzo za kasneje se dobiva ob 12.30 na Vrhniki. Pridruži se še Debevčev Rok in proti Slivnici, kjer si ne obetam kaj preveč saj je po kamerah zgoraj šajba, spodaj pa megleno morje skoraj do tal. Primož in Mega že pošteno pešačita skozi meglo iz Grahovega, ko mi na Pumpi naložimo še Dušana v LCja in gor. Cca 200m nad tlemi je že megla in kmalu se tudi mi vozimo skozi njo gor. Vmes se iz avta pozdravimo z Emilom, ki ga jadranje skozi meglo ni zanimalo in je že na poti dol.

Na startu nas v prečudovitem soncu z modrim nebom pričaka Mega. Primož je že odletel in pristal skozi meglo v Grahovem (megla skoraj do tal, poroča). Ko Dušan, Rok in jaz modrujemo, se Erzo že pripravi in starta, nekaj za njim pa še Mega. Ob grebenu letita mimo štal in potem levo ven nad meglo … in v njo.

Mi pa na sončku še kar modrujemo in čakamo, če se bo megleno morje le kaj stopilo. Ves čas piha lepo enakomerno gor (3,5/5,5-6), kot vse lansko leto ni nikoli…

Pridruži se še Vrhovnikov Blaž, ki tudi pripešači iz doline. Ker se travnik pri štalah koplje v soncu, se najprej Rok, potem pa še Dušan odločita, da bosta vsaj do tja poletela. In to tudi uresničita.

Sam sem že odločen, da bom šofer, Blaž pa bo še malo počakal. Ker se ravno napove tudi familiy Caffou, malo počakam še sam. In ko pridejo in si voščimo sem in tja in sem uradno predstavljen Lei, se začne megla v dolini redčiti – najprej proti Grahovemu, potem se cefrajo oblaki tudi v smeri Cerknice.

Jean takoj v luft in zajadra in pobere nad start, midva z Blažem pa tudi pripraviva (jaz tangice in Rook2).

Desno v soncu ob pobočju kar drži in malo zajadram sem in tja.

Potem pa ven, zelo, zelo počasi naprej stran od pobočja nad dolino (veliko vetra sta čutila tudi Dušan in Rok pri štalah), tu pa močno dol med kosmi oblakov/megle v senco na travnik pri Pumpi.

Nekaj za mano pristane Rok, ki je od štal odpešačil še enkrat na vrh.

In Razdrihov Sašo, ki se je tudi napovedal, ko se je začelo megleno morje trgati.

Blaž pristane pri svojem avtu v Martinjaku, Dušan pa reši LCja z vrha. Še malo druženja ob hladnem piru v hladu doline in razlaz…

Danes so generalne ideje za Primorsko, saj je še zadnji uporaben dan pred poslabšanjem. Ko se sprostim, se je glavna jata že formirala in je na poti na Lijak. Kličem malo naokoli, če bi našel žrtev za kam bližje (mika me Slivnica, vsaj za dol se vreč…). Pa ne dobim nikogar, zato se odločim za kakšen nov start v bližini.

Lokacija, ki sem jo imel v mislih, je po novem zagrajena s fiksno mrežo in neuresničljiva. Pa na poti nazaj zavijem v Kižlovko, kjer je že popoldanska senca. Na Stari še vedno vse razrito in rahel vetrič v hrbet, ko se pripravljam. Čakam, pa ni sprememb.

Prvi hrbtni dvig mi ne uspe (sem dosti prepočasen za tak veter), drugi, naprej pa mi uspe in speljem čez prelom. Ob kolovozu stopim na tla in še malo potacam po blatu.

Najprej se zjutraj dogovarjamo, da bo danes mogoče Zavrh (ali Ambrož),… potem pa moram na primarno terapijo.

Po terapiji se izkaže, da je Milan že realiziral svoje želje, Erzo pa je ravno v Vodicah, na poti pod Krvavec. Predhodno sonce in modro nebo se je v 1h spremenilo v temino oblakov. Erzo me je pripravljen počakati pod Ambrožem, saj nima prevelike prednosti, šofer(ka) pa je tudi zagotovljen(a).

In res sem kmalu na pristanku, kjer si nataknem še letalne cape čez terapevtske in gor. Na Ambrožarja, saj je danes bistven štart in (obema) čimlažji dostop. Skoraj točno 7 let je, kar sem zadnjič odletel tukaj (22.12.2015 !?).

Kar ob avtu se naštimam in dol na travnik, kjer Erzo že ves napet lovi nulco, saj občasno piha od zadaj dol. Obema prvi dvig ne uspe, zato pa je drugi uspešen za oba.

Toneva, vendar je višine toliko, da po dolgem času spet uživam v razgledih po okolici Krvavca v popolnoma mirnem ozračju. Kar je tudi Erzo sproti beležil

Na Grajcu malo drži (no, curaža se zmanjša), podaljšam naprej skoraj do Strmola, kjer obrnem, medtem ko Erzo pristaja na travnikih še naprej od Strmola.

Nazaj na uraden pristanek, kjer v popolnem brezveterju pristanem zraven LCja.

Pospravim in pod Jenkovo na zaključno druženje ob radlerju in picah

Zjutraj sem še mislil kam dlje na letenje, pa je bilo povsod kilavo, z ogromno JZ čez vso SLO (Slivnica sunki tudi 25m/s, Zavrh 15, Koreni 12,…), le na Gorenjskem nekoliko manj. Erzo je organiziral manjšo jato za Sv.Petra, sam pa se na koncu spravim le v Kižlovko, kjer pa je (poleg sluzavega vremena) tudi kar nekaj vetra, v obliki močnejših sunkov in rotorjev.

Po desni na Staro, kjer je od divjih prascev vsakokrat še bolj razrito (blatne luknje in vlaga). Ker imam tangice že na sebi od LCja (in brez pohodnih palic), sem hitro pripravljen (Alenka razgrne, še preden zalaufam inštrumente…).

Potegnem, ko je malo bolj umirjeno, pa mi veter vseeno zaobrne padalo postrani, ko ga hrbtno dvignem. Vseeno ga stabiliziram in speljem. Zunaj me najprej močno butne gor, malo kasneje pa rotor spusti skoraj do tal, potem pa se vseeno še malo zapeljem naprej, preden stopim v močvirje.

Je pa bilo tukaj že huje, kot danes 🙂 .