Potem se začnem dogovarjati za zaresno letenje. Eni so šli že pred mojo primarno in sekundarno zasedenostjo na Smuk, drugi se dogovarjajo za Zavrh. Tretji pa vabijo na Planino na popoldansko Grmado. In se odločim za to varianto, ki mi je, kljub daljši vožnji in neugodnemu startu, bolj simpatična (saj se pripeljemo na start 🙂 ).

Seveda je spet zastoj na AC na Kozarjah, kar mi vzame dodatnih 20min in sem pri Balah šele okoli 15h. Mega že čaka, Jean pride malo kasneje. K Megu v avto in gor. Med potjo vidimo padalca v zraku, na startu pa Emilov avto, lastnik pa visoko nad nami vrti pod bazami.

Takoj se začnemo pripravljati ob občasnih močnejših sunkih vetra, ki piha idealno po startu gor (JV). Od spodaj pripešačita še Kurnikova Ana in Jure, H je za njima, zdaj pa še F. Nekaj kasneje pridejo pa še napovedani Idrci.

Prvi v luft Jean. Mega mi raztegne padalo, tako da potegnem takoj, ko se zbašem v težko opremo (in zaradi “naglice” še pozabim vklopiti FM in sledenje na telefonu…). Lepo dvignem, po obratu pa me kar sredi koraka dvigne s tal in odlifta nad greben.

Najprej drajsam okoli starta sem in tja, občasno malo podaljšam na eno ali drugo stran okoli roba, da se počasi polni ura. Ko grem bolj ven pred start, pa dviganja kar zmanjka in postane tudi malo zgonjeno, da se spet umaknem na greben. Ostali so razsuti okoli po nebu, bolj zadaj in tudi daleč spredaj.

Ko se približuje polna ura se zapeljem ven, dokler bo šlo, preden pristanem. Pa začne zunaj še lepše dvigovati, da pridem čez polovico Planinskega polja s 1200 (sem mislil, da sem že pri AC 🙁 ), preden obrnem nazaj in še po kar nekaj vjuganja končno le pristanem na uradnem.

Idealno popoldansko jadranje na dinamiki (in tudi nekaj termike…). Mega pristane zraven mene nekaj minut za mano.

Emil pa pripešači, ko se spravljava proti LCju.

Jean se javi izpod Strmice, kjer ga poberemo na poti gor rešiti avte.

Ana in Jure sta pristala pri pokopališču ob sojem avtu.

Ko pridemo gor, Mlakarjev Miha ravno zlaga po toplandu.

Lapajnetov Borut pa je tudi že spodaj, na tleh.

Novakov Kristjan pa še drajsa po luftu, ko se ostali poslovimo.

Ponoči na veliko uliva do jutra, zato počakam, da se vse skupaj malo odcedi. Sondaža brez inverzije s konkretno burjo proti Primorski in SV čez osrednjo SLO.

Vevški dimi kar odklonjeni, kar mi že povzroči nekaj nervoze. V dolini kljub popolni pokritosti (kot da se bo ravno še enkrat ulilo) vleče po dolini dol. Na Stari pa z desne in dol. Razgrnem in čakam.

Dva neuspela hrbtna dviga s prekinitvijo po obratu, ko padalo kar odnese po svoje.

V tretje pa naprej. Padalo komaj zleze gor do preloma, potem pa me spusti, da nizko nad tlemi še do kolovoza ne pridem…

Ko se zjutraj zbudim, precej ležerno pogledam podatke in ker ne pokažejo nič posebnega (radarska slika brez kakšnih flekov…) se še kar motovilim in čakam, da se odteče od večernega dežja. Potem čez 15min slučajno naredim refresh in radarska modra in rumena od Vrhnike proti LJU (očitno je prejle ni bilo ali nekaj ni delalo OK).

Samo nataknem si Kižlovka-komplet in gasa v dolinico. Čeprav je vse pokrito (no, od V sicer celo nekaj slabotnih sončnih žarkov), pa nobenega dežja in vse suho (če ne upoštevamo nočne mokrote in jutranje rose in 100% vlage v zraku).

Na Stari lokaciji razgrnem že vlažno padalo in se hrbtno vpnem. V skoraj brezveterju (po hribu gor) potegnem in se odpeljem čez koruzo do kolovoza in čez.

Ker imam dopoldan primarno terapijo, grem v Kižlovko bolj zgodaj. V LJU je (še) megla (inverzija med 500 in 700, više JV). V dolinici pa je megla celo tako gosta, da se s kolovoza ne vidi gor na start.

In ko prisopiham gor na Staro lokacijo, je padalo vso vlažno, saj megla deluje kot da rosi iz nje. In s starta komaj vidim koruzo spodaj, LCja na kolovozu pa že ne več.

Vendar diha rahlo po griču gor, tako da se spet vpnem hrbtno in takoj potegnem. Po obratu me že po enem koraku vzame in lepo drži po maslu (no, danes pa imam res občutek, kot da se padalo opira na meglo in ga ta drži 🙂 …) daleč, daleč, še kar nekaj čez kolovoz.

V LCja tlačim nabrano padalo, ki je povsem premočeno…