Se mi zdi, kot da sploh nič več ne letim, ko me vsako jutro ne priganja Kižlovka (čeprav so to bili samo skokci…).

Danes je bilo vreme bolj tako, s šibkimi V tendencami in inverzijo in jutranjo (vsakodnevno) meglo v LJU kotlini (ampak naslednje dni bo še slabše). Pa se je potem kmalu pokazalo nekaj sončka na V LJU in Erzo se še v dvomljivi situaciji odpravi v Horjul, da opravi svojo dolžnost…

Na koncu se z Milanom (pozno) dogovoriva za popoldanski Koreno.

Ko prihajava, ravno pristane Pojetov Jože,

ki ga potegne Milan z nama gor (da lahko gre naprej na svoje nadaljnje zemeljsko-nezemeljske obveznosti).

Najprej se ustaviva z avtom na Korenu, pa se pojavi neko bitje iz (očitno ne več opuščene) hiše (ki nam sicer nič noče) in Milan bi kar podaljšal na Slevico, saj je tu imel nazadnje neko nadležno srečanje.

Na Slevici občasno rahlo pihne gor, ali pa je 0. Ko potegnem, piha V z leve, da hrbtno dvignem Rook2 čisto po strani in laufam do preloma, pa še vedno nisem prepričan, da bom speljal. Pa speljem nizko nad tlemi in potem me drži tik nad tlemi, da se že vidim, kako bom podrajsal po travnati prednji buli. Pa malo zafleram in stegnem noge v skoraj ležečem položaju… in speljem par cm nad tlemi, da me potem za bulo spusti in komaj na najnižjem delu preletim drevje (še nikoli nisem letel tako nizko nad tlemi in vejami s te lokacije…).

Potem pa v popolnem miru po putru mimo ŠPH in nazaj v krogu na pristanek.

Milan pristane nekaj za mano, s štartom na rahel hrbtni veter (ki sem ga očitno bil tudi že sam deležen) in vmesnim poskokom na prednji buli.

Ko prideva gor po Millanov avto pa v mraku na Slevici lepa sapica gor – ravno prav za odleteti…