Ker ponoči plohe zmočijo deželo in je zjutraj po asfaltu še mokrota, grem od doma malo kasneje. Jutranja sondaža je do 1000 bolj vegasta in kljub napovedanemu pojačanemu JV, je v dolini še vse mirno. Je pa mokrota po tleh in tropska vlaga, ko hodim po desni na Novo lokacijo.

Čisto moker le malo postojim, saj ni nobene sapice, potem pa nadaljujem na Staro, kjer pa čutim dihanje gor (pa izmenično tudi dol). Postavim in se vpnem hrbtno.

Ko spet začutim hlad na tilniku, potegnem, po obratu moram pa kar potisniti naprej, da na prelomu speljem in se po maslu zapeljem do kolovoza in še malo čez.

Danes malo kasneje. Je močna inverzija do 900 in v dolinici še popoln mir kljub temu, da je sonce že obsijalo dolinico do podna. Ker imam s seboj sekundantko spet enkrat po desni na Novo lokacijo kjer rahlo diha gor.

Postavim in se hrbtno vpnem, malo počakam in potegnem. Preden se po obratu in z nekaj laufanja odlepim v drsni mode je potreben še en poskok. Potem pa mirno in nizko do kolovoza.

Ker vedno bolj cenim jutranji hlad, grem danes v Kižlovko še pred primarno terapijo (ki jo imam ob 9h), tako da sem še bolj zgoden, kot prejšnje dni. Sonce komaj obsije startni vrh griča, ko pricapljam gor na Staro lokacijo (z lepo rosno prepojenimi čevlji).

Niti diha (še) od nikoder. Kljub temu se pripravim, postavim hrbtno, malo počakam, nič, potegnem nad sebe in po obratu lepo speljem na prelomu in se po (hladnem) putru zapeljem do kolovoza.

Za zaresno letenje se začnem pogovarjati po 11h in nekako je v igri Slivnica (ali Zavrh) – ne bi pa se šel spet žarit na Slivnico za tako situacijo, kot je bila včeraj. Zato sva si z Jeanom enotna, da gremo na popoldanca – če bo.

Za vmes ze zapeljem na Rakitno (v službo k Milanu) in se uspem ohladiti v jezeru…

Potem pa dogovarjanje kam, pa kdaj, pa Jean pospeši zadevo (ker se delajo že bazice…), meni se pa še ne zdi, pa se Jean uskladi s Sašom in Emilom da gredo pogledati (mogoče pa na Čelo…) in v dvomih odidejo gor na Slivnico (v bistvu postaja že javlja JZ, ampak včeraj je javljala ves dopoldan idealno situacijo, gori pa je bilo, kot je bilo že povedano…) od koder bodo javili, kako je…

Medtem je Štusej z motorinčkom odpeljal od naju z Milanom na Prižnico in tam raztegnjen čaka, saj so termični sunki že premočni za startat… Trojica s Slivnice javi, da je kar ok (Jean: bolje kot včeraj) in da gredo v luft…

Dušan še kar čaka in ko ga s plaže (v resnici iz Milanove gajbice) pokličem za premik na Slivnico, se strinja, saj da že namerava pospraviti. Hitro se pripravim iz kopalk v padalca in v LCja, ko se Dušan ponovno oglasi in javi, da se je na Prižnici veter umiril in da gre v luft.

Sam še malo delam družbo Milanu in družno opazujeva situacijo na LiveTracku in v naravi, saj v višavah (cca 3000) čez naju zapelje Emil, malo kasneje pa se pojavi še Dušan (tudi v že v višavah).

Še z Manco (ki s preostalo družino pride na plažo) malo poklepetamo, potem pa dol v dolino, domu naproti… in ugotavljanju, kakšne napačne odločitve sem vse danes naredil, saj so oni trije (štirje) odleteli lete za obliznit…

Zjutraj je dejansko sveže in mirno in znosno (sploh, če je po sodnaži inverzija do 800 nad tlemi, kar pa ob tako zgodnji aktivnosti še ni znano…). Rosa, ki premoči čevlje na poti gor na Staro lokacijo je zanemarljiva (in v teh vročinskih časih prav paše).

Postavim nad zgornjim prelomčkom tik pod obnovljenim travnikom. Hrbtno preverim hlad v tilnik in potegnem in po obratu lepo speljem. In po putru v senco do kolovoza.

Naberem rosno omočeno padalo in v LCja tule zraven na kolovozu.

Za zaresno letenje se potem dogovorimo za Slivnico ob 13.30 na Pumpi v Cerknici. Poleg Jeana (ki je dal že zgodaj pobudo za tole Slivnico) in Mega se prijavi še Bolha Andrej (ostalih ne zanima iz službenih, zobozdravstvenih ali dopustniških razlogov, ali pa so že od 7h na poti na Sorico…).

V Andrejev kombi in gor. In na start, kjer kljub zagotavljanju postaje, da že ves dopoldan piha idealen JZ, J, piha od SV dol. Niti odpirati ne začnemo, ampak opazujemo dogajanje, popravljamo palice s trakci (ki vztrajno kažejo napačno smer), gremo celo do krav na V robu (kjer tudi piha od SV pravokotno na pobočje, pa še polno tečnih rož je že zraslo, da o dejstvu, da so krave vse posrale, sploh ne govorim) in seveda modrujemo (vročina nam sproti kuri možgane).

Le za kakšen trenutek občasno butne po griču gor, kar na koncu sprovocira Mega, da začne postavljati. Jean medtem popravlja svoj zic. Mega nekajkrat poskusi, ko se pojavijo ti čudežni trenutki, na koncu skoraj spelje pa mu veter sesuje padalo v desno, ko je že skoraj v luftu… in se odloči, da ima zadosti in začne pospravljati.

Jean je medtem tudi že pripravljen in po enem neuspelem hrbtnem dvigu v drugo zalaufa in v precej divjem galopu atraktivno spelje…

Najprej gre kot kanta dol, potem pa zunaj dobi raketo, ki ga odnese v višave skoraj stoječega na mestu. Tako kot mene, je tudi Andreja že zdavnaj minilo sploh začeti postavljati (sam sem se že javil za šoferja). Jean nabira v višave, mi pa gor v kombi, dol na Pumpo na zaključno pijačo (in modrovanje) in razlaz.

Medtem pa Jean jadra v višavah od 2000 do preko 3400 do prvih večernih poročil in čez (kjer je bilo pa baje uživaško mirno ob opazovanju oblakov dima, ki ga je iznad Krasa nosil JZ in ustavljala burja /glej posnetke/ – torej povsem drugače, kot začetno razmetavanje do 2000, ki smo ga opazovali s starta…) …

Še en dan v jutranjem hladu in rosi.

S kolovoza počez čez travnik in po levi strani na staro lokacijo. Postavim v hladu na sončku in se hrbtno vpnem. Le hladen zrak čutim v tilnik v siceršnjem popolnem miru.

Potegnem, po obratu me lepo vzame in po putru do kolovoza (še vedno generalno JV, V, spodaj jutranja LJU sonda kaže inverzijo do 800).