Po Kižlovki pa na primarno terapijo. Ko končam, vidim, da so se prvotne idjeje o današnjem zaresnem letenju na Zavrhu spremenile v zbor pri ŠPH ob 13h. Ker sem relativno blizu, iz Šentvida samo potegnem čez Podutik in sem še pred zborno uro pri ŠPH, da se v miru prestavim v letalne cote. Pa še kar v tangice, pripnem rezervo in s padalom v v vreči v rokah pričakam ostale (no Milan je tudi že bil ob mojem prihodu tukaj zaradi predhodnih opravkov). Potrebuješev Andrej odpre prtljažnih svojega kombija in ko prideta še Pojetov Jože in Prodanov Berto, smo sklepčni in gasa gor.

Na Slevici ob prihodu ravno lepo (močno) piha (termika), med postavljanjem pa se tudi čisto umiri (kljub generalnemu S pa že debelo uro postaja javlja JV…).

Seveda sem naštiman prvi in kljub neuspelem prvem hrbtnem dvigu (zataknjeni štrikci za tečne rože, Andrej mi hitro reši zadevo – hvala Andrej), odletim prvi v drugem poskusu.

Najprej močno spusti na spodnji travnik, potem pa me na robu sprejme termika in dvigne na nivo starta. Še zavrtim v dviganju in se odpeljem bolj ven – še vedno v rahlem dviganju. Ker se mi mudi za naprejšnje obveznosti, nameravam samo dol in peljem v ravni črti ven. Pa tako lepo drži in tudi dviguje, da nad ŠPH pridem le 30m pod nivojem starta (na 650, start cca 680). Potem le začne spuščati in v širokem loku zapeljem na pristanek.

Med mojim pospravljanjem pristaneta Andrej in Berto.

Ko se odpeljem, pa je v zraku še vedno Milan.

In tudi Jože, ki se po lepem letu nad svojo faro vrne v Horjul.

Komentar leta: Proti vetru je šlo boljše, kot z vetrom… [20.9.2022 15:27] Berto Prodan : Super! [20.9.2022 15:33]

Danes pa še bolj “normalen” dan (nad tlemi bolj kilava sondaža, više še Z, ki bo čez dan obrnil v SZ, S) v jutranji modrini in jasnini. Sonček že sije na polno, ko sem nekaj pred 9h v KIžlovki. Standardno ustavim na kolovozu pred (bivšo) koruzo in po levi na Staro.

Rahlo piha po griču gor, ko postavim v mokroto rose. Takoj potegnem hrbtno, po obratu speljem in me visoko nad dolinico drži do kolovoza in še malo čez.

Danes pa je že bolj “normalen” dan. Zjutraj nizek pokrov nad LJU (rahla inverzija na 700, višje vedno močnejši Z, SZ), izven LJU šajba in modrina.

V dolinici vse mokro in gnilo in blatno in močvirje (voda v potoku že bistra z malo nižjim vodostajem). Parkiram pod gričem in delno po desni mimo lovske gor in počez po pobočju na Staro.

Razgrnem v mokroto. Občasno vetrič po hribu gor, zato se vpnem za rikverc. Ko pihne naslednjič potegnem, po obratu me lepo vzame in zunaj še konkretno dvigne, pa me kontra veter potem zabremza in spusti, da pridem le do kolovoza.

Za čez dan napovedan dež, proti večeru postopno izboljšanje (sicer burja in SV, v SV SLO manj). Ves dopoldan še uliva, po poldnevu pa celo poneha. Nekaj časa čakam in ker so luže mirne, v stanovanju naberem posušeni padali in se spravim v LCja. Ko zalaufam mašino, pa se spet ulije (radarska itak kaže ves čas dež čez vso SLO).

Še za 1 uro se umirim, potem pa dež postopno spet poneha in se odpeljem v Kižlovko. vetrobransko steklo ves čas čisto, brez kapljic (razen kar jih nabija s haube), številne luže spokojno gladke. Kolovoz zalit do roba (vendar potok ni več blatno rjav, ampak le moten).

Zaradi varnosti parkiram tik pod hribom na desni strani in vzamem posušeno coto (Rook2 Pirš lahko počasi prekvalificiram v coto, saj je že takoj vlažna in mehka, čeprav je bila doma lepo posušena). Mokrota in blato poševno čez pobočje (ampak spodaj, na dnu dolinice, je pa močvirje in temu se s to varianto izognem 🙂 ).

Na Stari previdno razgrnem po mokri travi in blatu, vendar padalo ne popivna vse preostale mokrote. Rahlo diha po hribu dol, po okoliških pobočjih se vlečejo (po)deževne meglice. Vpnem se za naprej in malo počakam.

Pa je hlad v vrat ves čas konstanten, zato v nekem nedoločnem trenutku zalaufam in potegnem. Padalo gre lepo leno gor, na prelomu je nad mano in speljem. Po putru me nese nad poljem in močvirjem skoraj do kolovza.

Današnji dan ni primerjave z včerašnjim…

Včerajšnji dež naj bi se nadaljeval še dva dneva. Na polno. Danes čez ves dan brez prekinitev. Kar spati ne morem ponoči in na vsako uro poslušam škrebljanje zunaj. Proti jutru se mi zdi, da malo popusti, zato se hitro spravim in nekaj čez 6h sem že na poti v Kižlovko.

Med potjo spet ploha na polno. Kolovoz v dolinico zalit z blatnim hudournikom skoraj do max. LCju to ni ovira in lepo prebrodiva čez. Ker uliva, se zapeljem po kolovozu naokoli prav pod hrib. In čakam. Čakam.

Nekaj po 7h se mi zdi, da malo manj škreblja po strehi. Ven in z robo počez čez pobočje na Staro. Ko razgrinjam Rook2, že močneje škreblja (no, v resnici bolj tolče, ker je cota že mokra, saj sem jo nabrano sprehajal po rahlem dežju in je že kar nekaj popivnala).

In ko se vpnem za naprej (vetra nula, sapice 0, le malo hladu v vrat – poleg hladnega dežja, ki je tudi mene že premočil), se ulije kot iz škafa… Takoj zalaufam na vso moč, pa gre padalo le malo nad tla in čmokne nazaj. Ko ga nabiram, se od padala cedi in je 3x težji (več kot 10kg !!).

Kot mokro coto ga raztegnem (in se vidi skozi…) in iz obupa potegnem še enkrat. Tudi dvigne se ne, ampak le plužim po blatni travi, ko ga vlečem za sabo. Naberem in po pobočju dol do LCja. Padalo se odceja po meni, da sem premočen do kože. Ker je ura že 8h, zapeljem domov (saj moram na primarno terapijo, potem pa še LCja peljem na servis) in odnesem padalo gor na sušenje. Pod padalom se delajo luže, ko ga doma raztegujem prek sobe…

Torej sem za danes zaključil (popoldne je napovedanega še več dežja prez prekinitev…) in s tem je tudi serija Kižlovka končana… Niti “do 600” nisem prišel…

Ko okoli 14h odpeljem LCja s servisa, kar avtomatsko zapeljem proti Sostremu in v močnem nalivu (po še 10cm višji vodi) v dolinico Kižlovke. Ustavim pod pobočjem in žalostno gledam skozi zarošene šipe. Dež nabija po strehi. Prej sem govoril z Erzom (ravno ko je rešil svoj današnji cilj), ki mi je svetoval, da moram s suhim padalom v vreči čakati na startu (po možnosti pod streho ?!), da se dež umiri in potem hitro izvesti akcijo, razen če sem se v sebi že predal… No, ker sem tukaj in ker imam itak vsa preostala padala suha in v vreči, po uri škrebljanja po strehi LCja vzamem hribovskega M24 in počasi gor. Zdi se mi, da res pada malo manj.

Še malo postojim ob robu pod drevjem in opazujem dež. In se mi čez nekaj časa zazdi, da le še po malem dežuje, zato hitro na travnik in razgrnem. M24 je suh kot poper in (redke ?) kapljice veselo škrebljajo po njem.

Vpnem se za naprej in zalaufam. Padalo lahkotno skoči gor (saj je vendar light 🙂 ), vendar me ne drži (rahel vetrič po pobočju od zadaj dol) in prekinem.

Ko postavljam v drugo, po padalu že bolj zamolklo škreblja. Spet se vpnem za naprej, zalaufam kot nor, padalo skoči gor in pride nad mene, da se lahko vržem čez rob.. Najprej me zelo spusti, potem pa zaradi brzine lahno dvigne in drži še mimo (bivšega) koruznega polja proti kolovozu.

Vesel kot radio, saj sem bil res že (skoraj) prepričan, da je serija Kižlovka končana. Definitivno najtežje priborjeni dan (tisti začetni, z dostopom z berglami ne štejejo, so bili problemi druge sorte 🙂 ).

Zdaj pa domov in še M24 na sušenje 🙂 .