Še v jutranjem hladu v Kižlovko, saj bomo najbrž kmalu šli na zaresno letenje.

Danes imam celo dva spremljevalca: enega, ki mi na startu raztegne padalo še preden se uspem spraviti v tangice in vklopiti instrument. In drugega, ki nadzira priprave in zalaja ob vsaki neustrezni akciji 🙂 .

Malo je občasne sapice z leve, tako da raje potegnem naprej, še kar lepo speljem in se zapeljem v mraz dolinice prav do LCja.

Še preden stlačim robo v LCja, sta oba že pri meni.

In že skliče Erzo zbor za 10.45: Vrhnika – Kovk ali Lijak. Na šodru pod Petrolom se zberemo: Erzo, Primož, Dragan, Urša, Dule in Mojca, pa Belčičev Matej, Gracarjev Jože in jaz. Prvih 5 v Erzov avto, drugi 4 v LCja in do Unca, kjer presedemo k Megu in pod Lijak.

Tu nas že čaka Samo s kombijem in gor. Na startu kar precej ljudi, v zrak odletavajo predvsem tečajniki. Malo taktiziramo in začnemo postavljati. Ko Mojca po svojem startu pokaže, da že malo drži, prvi (od naših) za njo starta Suša, potem pa že potegneva skoraj hkrati midva z Erzom. Potem pa še ostali naši…

V zraku je čutiti vedno več Z in sprva mi je res razrukano in nikakor ne morem lepo nabrati, medtem ko se večja skupina na Z strani dviguje v višave. Ves čas padam iz (ozkih ?) stebrov in ponovno pobiram in drajsam sem in tja po Lijaku med V robom in Z delom proti Danijelu in mi gre vse skupaj vedno bolj na živce (sploh, ker je vedno več ljudi v luftu in mi ratuje prevelika gneča).

Potem pa se mi (po lepo napolnjeni urci) zazdi, da se le nekako zadeva malo bolj stabilizira in kljub močnemu vetru mi je po dobri uri končno jadranje bolj prijetno. Naberem na 1200 in dokaj zunaj zapeljem skoraj do Skreta. Dobim močno dviganje po Z pobočju Čavna, ker pa ne vidim nobenega naprej se raje usmerim daleč zunaj nazaj proti Lijaku. Med 10 in 20 gre res počasi nazaj, potem grem bolj h grebenu in pred startom še naprej na Danijela. Tu še malo vrtim (zdaj že gledam km…), potem pa nazaj na Lijak ves nizek in v vrtenju/pobiranju pod grebenom proti Vojašnici. Ko pa slišim, da se naši že organizirajo s prevozom: Mojca je že dolgo na tleh.

Prav tako Urša.

Dule baje ravno pristaja.

In da jih je že kar nekaj v Ajdovščni,

ali pri Anji,

Komentar leta: Na začetku izgledalo zelo dobro, pa se je hitro izkazalo da je preveč vetra. Zelo vesel, ker sem dvakrat pobral zelo nizko in nisem scuril, sicer pa letenje ni bilo najbolj užitno. [29.1.2022 16:36]Andrej Erznožnik : Naš avto je pobedvu v vsacem primeru! [29.1.2022 15:50]

obrnem in se zapeljem na pristanek pod Lijak (tudi 2h sem že napolnil).

Mojca me čaka (Urša in Dule sta že šla k Anji), midva pa še kar nekaj časa čakava, da pristane Jože.

Jože Gracar : Zelo veliko zahodnika…..ni bilo poguma za odpeljat se naprej🙂 [29.1.2022 16:48]

Jože je kot vedno ves čas pridno fotkal

Potem pa še mi 3je najprej po Mateja pri Vipavskem križu.

In do Anje na segrevanje in prehranjevanje…

Danes še vedno mraza -5, ko že sonček sije v dolinico in so tla doline še v mrzli senci. Manjša inverzija tik nad tlemi in +5st na 1000 in višje gori ohoho napovedanega S. Ampak po tleh doline tudi kar potegne.

Na startu topel sonček že lepo greje, da so krtine že vse blatne in puhti para s trave. Postavim in se vpnem hrbtno, saj občasno dahne gor (po dolini pa so bili sunki ravno kontra, dol od SV). Lepo dvignem hrbtno (sem že toliko “poskočen”, da sem domišljav tudi v švoh vetru 🙂 ) in po obratu speljem še pred prelomom. Visoko nad dolino, močno me spusti, potem pa nizko nad tlemi še daleč, do kolovoza in čez.

Danes pa spet v jutranjem hladu -2 (z močno inverzijo do 1100) v Kižlovko. Zaradi pokritosti tudi na poti gor ni nobenega sončka skozi mrč.

Na startu imam asistenco pri postavljanju, tako da samo čakam, da malo manj dahne z leve (torej na 0, saj gor ni nobene sapice). Potegnem in speljem naprej in nad dolino in v zlivajočem zraku že pred kolovozom na tla.

Za zaresno letenje nas skliče danes Milan: 12.00 Vrhnika za Kovk. Kar nekaj nas potrdi (kljub neobetavni situaciji) in zberemo se: Berto, Erzo, Pojetov Jože, Milan in Dule. Torej je treba z dvemi avti in z Erzom se zbaševa k Bertu, drugi avto pa kar nekaj cinca (saj da je Vipavska vsa pokrita, ja pa res, pa še vetra ni več kot sunki 4, pa Koreno bolj piha, pa…).

Mi trije se odpeljemo od zadaj na Kalce in proti Kovku, vmes pa zvemo, da se druga trojica odloči za menjavo opreme in akcijo na Korenu…

Ko prihajamo na start, res tudi v živo ne zgleda preveč obetavno (Čaven se sploh ne vidi skozi megličavost, še Ajdovščino komaj vidimo s štarta, ampak pristanek in Vipava se pa lepo vidita… Ker občasno tudi pihne močneje, takoj postavimo. In pod nadzorom Erza in Berta tudi po postavitvi zidka potegnem prvi, ko le dovolj pihne gor (in mislim, da kar lepo hrbtno startam).

Potem pa samo še dol. Pod Podrto še lovim neke hlape in minute, da ob dovolj nizki višini odcurim do Anje…

Erzo na startu pa še kar kombinira logistiko za Berta z novim padalskim znancem Arnejem Jegličem (Berto ima namreč ključ svojega avtomobila – kot vedno – pri sebi in le on sam – če hoče leteti – mora priti gor po svoj avto…).

Tako se že grejem s kuhančkom pri Anji, ko pristane na uradnem Berto, skoraj hkrati pa še Arne.

Erzo se javi blizu Vipave.

Andrej Erznožnik : Ko jaz rečem, da bo Koreno za dons zadost, Milče nabija o Kolkaču, ko je treba it, gre po korenček. [27.1.2022 14:35]

Še en kuhanček moram spiti (da ne pomrznem), da pride Berto dol in pobereva na Petrolu še Erza in proti Vrhniki…