Danes pa končno ni megle do podna – ampak nekoliko višje. Vse sivo in pokrito, vendar malo topleje, kot včeraj (-2). Ponoči je rahlo poprhal travnike sneg, ki je bolj kot slana.

Je pa še dovolj trdo, da ni blata, ko hodim gor in postavljam.

Sapa rahlo obrača in ko dahne gor, potegnem in lepo speljem in se zapeljem daleč, mimo LCja in še malo čez kolovoz.

Zaradi primarne terapije sem danes bolj zgodaj v Kižlovki (standardne vsakodnevne megle sploh ne omenjam…), tako da je še vse pomrznjeno, saj je bilo ponoči pod 0 (in potem čez dan še tudi…).

Tudi na startu je vse lepo hrustavo trdo, ko postavljam. Občasno dahne po griču gor (inverzija na 500, zato je tukaj mir), meni premalo za hrbtno.

Potegnem, Rook2 gre lepo gor, speljem in visoko nad dolino mimo LCja do kolovoza.

Potem se z Milanom dogovarjava za zaresno letenje. Ideja je tudi Slivnica (kjer je dopoldne vidno do podna) in piha rahel J kljub generalnemu S, SV. Ampak na koncu že odločimo za akcijo v Horjulu, če bo le vidljivost (megla) to dovolila.

In potem panika: 13.30 pri ŠPH, saj se megle v onih koncih redčijo. Erzo pride s Primožem, Milan seveda malo kasneje in vsi v LCja in gor.

Ustavimo se pri Korenu, kjer je nulca in potem do Slevice. Erzo v takem pametno odloči, da gremo na start Slevica vrh, saj je obrnjen na SV (čeprav je veter zelo upadel, je še vedno 1/2 SV) in kljub snegu (južna pobočja so že deloma gola) zaradi strmine bolj obetaven (sploh zame), kot ravnina spodaj pod hišo, ki je obrnjena na J.

Ko si oblačim tangice in pripenjam rezervo, mi Primož zagrabi Rook2 in odnese gor. Ko pritacam/gazim do njih, je padalo že razgrnjeno in preverjeno. Milan potegne Kinga, odtaca po skorjastem snegu, ki se občasno predre in spelje.

Jaz, takoj za njim, v prvem poskusu tudi pod razno ne dvignem padala. Potem mi ga Primož in Erzo prestavita naprej na Milanovo mesto. Piha rahlo gor, tako da ob potegu gre gor, zatacam po snegu in že skoraj ne zmorem več naprej, ko slišim Primožev glas, da je padalo OK (gor tudi pod razno ne pogledam, saj buljim predse, kje naj rijem po snegu…) in še potacam in vlečem in speljem z ritjo tik nad tlemi.

Desno okoli nad drote in mimo hiše in visoko nad robom v dolino. Vse je temačno, megličasto po tleh, ko se peljem naravnost ven, vse do Čelca, obrnem levo in pristanem ob ŠPHju.

Vesel kot radio (po mojem je več kot 2 leti, kar sem odletel na Slevici … )

Malo za mano pristane Primož. In potem še Erzo.

Milan pristane malo naprej od vrtca za Ljubgojno, kjer ga poberem, da me zapelje gor po LCja.

Komentar leta: King, the master of the Slevica sky! [21.12.2021 17:34]Jurij Kurnik : Spet zmagovito! [21.12.2021 15:36]Andrej Erznožnik : Ni imel konkurence, mi smo skakali s pokrovčki [21.12.2021 16:21]

in seveda tudi danes megla do podna. Ampak, ko se vozim skozi Sostro, se že začne svetliti in v Kižlovki je 100% sonce, z modro luknjo nad dolinico (in belimi meglenimi obrobami). In čeprav je še kakšno stopinjo pod 0 in kolovoz lepo trdo zmrznjen in pod koraki hrešči trda trava (in tudi kakšna snežna flika), je pobočje obsijano in iz njega puhtijo pare po pobočju gor.

Ko na startu raztegnem Rook2, moram biti previden, saj je sonce naredilo že veliko mokrote. Ampak meglice se vlečejo po pobočju gor in čutim konstantno dihanje gor, zato se kar hrbtno vpnem. In, po ne vem koliko časa, potegnem hrbtno (čeprav je res šibko), spravim padalo lepo nad sebe in po obratu po dveh korakih speljem.

In me drži, drži, da stopim na tla šele na kolovozu, naprej od LCja.

Zdaj pa zares (no, kolikor bosta dopuščala inverzija na 500 in SV/močna burja na Primorskem). Z Milanom se hitro uskladiva za Zavrh, čeprav je LJU kotlina večinoma še s 100m megle po tleh. Pošljem zborni SMS in se počasi odpeljem proti Vrhniki.

Ob 13.30 pri Škorpijonu: še Berto, Dušan in Gracarjev Jože čakamo vedno zamujajočega Milana v megli. Zvemo pa medtem (ker nismo edini…), da je malo više že sonce in nekaj kasneje, da je zgornji del Borovnice proti Dražici viden do tal in tam cela dolina obsijana s soncem.

Dušan nas naloži in gor. V vasi kar močno potegne čez S, ko pa pridemo na start (sam sem danes “hiter”, saj imam spet le Rook2 s tangicami), pa piha od zadaj, po startu dol. Dva se že pripravljata (eden od njiju je Kurnikov Jurij) in čakata, da bo potegnilo vsaj malo tudi gor. Milan in Berto se tudi počasi pripravljata, ostali ostanemo zapakirani.

Potem je kar nekaj neuspešnih poskusov starta ob vsaki 0 ali rahli sapi gor, ob asistenci naših, saj se, v skorjasti sneg in mestoma led, štrikci neusmiljeno zatikajo. Prvi uspešno odleti Jurij in se zapelje do Petrola.

Tudi drugi, hiker, uspešno odleti. potem pa začne s poskusi Milan (in to hrbtno). Kakorkoli padalo uspešno potegne gor, je vedno ohlapno in ne zagrabi dovolj, da bi bilo varno odleteti. Vmes prihajka še Sušev Primož in med enim od Milanovih poskusov odleti s svojim robcem Griffinom…

Ko se sonce že spusti nizko na planoto, pa uspe tudi Milanu, ob navdušenih ovacijah prisotnih profesionalcev in civilnih obiskovalcev Zavrha. In se zmagoslavno zapelje v temo in hlad S pobočja.

Berto je medtem (pametno) odstopil, pospravil in vsi štirje odpešačimo nazaj v vas in dol do Škorpijona, kjer nas pričaka nasmejani Milan.

Megla skoraj do podna. V Kižlovki so le še mestoma flike snega. S starta se skozi meglo LCja ne da videti več kot temne obrise, čeprav pa se zgoraj začnejo kazati svetleči obrisi sonca.

Ko postavim, počakam, da dahne gor (inverzije je danes za 15 st C položena v desno do cca 800, zgoraj SZ). In ko dahne gor, potegnem, pa se padalo sploh noče lepo formirati, tako da med laufom celo skočim s preloma na kolovoz (bravo jaz, celo toliko sem že “poskočen”…) in šele potem speljem.

Nizko nad tlemi dobim glajd, ki me odnese in postavi na tla nekaj pred kolovozom.

Sploh mi ni jasno, zakaj ni prej zagrabilo, saj sem ujel trenutek, ko je celo bolj dihalo gor, kot prejšnje dni (pa nič ni bilo zapletenega…) !!