Potem pa nervoza, saj Erzo pokliče, kaj je z Lijakom. Nič ne vem o kakšni akciji, vendar se hitro vse postavi na svoje mesto. Erzo skliče zbor na Vrhniki ob 12h, sam se dogovorim s Pirševim Alešem, ki me pobere pri mojem Hoferju in mimo Vrhnike do Unca, kjer naložimo še Mega (tu smo že v krasnem sončnem dnevu). Erzo vozi Jasno in Klemna ter Mojco in Milana.

Ker ni nobenega kombi prevoza, se zapeljemo kar gor na start in takoj začnemo postavljati, saj so prvi že v luftu in jadrajo okoli starta, hkrati se pa pojavlja koprena, ki že duši sonce in slabša prelep sončen dan. Občasno pihne lepo gor po pobočju.

Startam prvi od naših, za mano Aleš in potem še ostali. Najdlje čaka Mega, saj so na startu vedno slabši pogoji.

Najprej kar tonem, potem pa na V robu le najdem neko dviganje bolj zunaj. Pridruži se mi še Aleš in Erzo (in še kdo) in počasi naberemo nad greben. Ko se mi zazdi, da je tu preveč gužve, se odpeljem malo naprej po grebenu proti V, pa takoj padem v neko luknjo (-4 dol) in se raje vrnem nazaj okoli roba pod start, kjer še nekaj časa drajsam sem in tja, dokler dokončno ne zacurim in se odpeljem na pristanek.

Mojca je že pospravila.

Nekaj za mano pristane Gabor, ki je prišel za nami.

Mojca se odpravi peš gor po avto, ko pristane tudi Aleš.

Potem še Erzo.

Milan se je boril do konca in ni pristal na Modelarski, kot je povedal Erzo, ampak je v zaključnem glajdu odpeljal v Ozeljan.

Potem pristaneta še Jasna in Klemen.

Pa še Mega,

medtem ko modrujemo ob bivši restavraciji z drugimi padalci. Končno Aleš dobi prevoz za gor in (ob nadaljnjem modrovanju nas, čakajočih…) čez kar nekaj časa pride, da se lahko odpeljemo.

Erzov del odprave pa še kar nekaj časa čaka…

Podobno vreme kot včeraj (vsaj vizualno – s tem, da je više zelo močan SV, S, inverzija na okoli 1000, spodaj pa megličasto). V Kižlovko me danes spremljata Conny z varuško, kar bo omogočilo kakšen zimski posnetek Kižlovke). Idila vsak dan manjša (skladno s posedanjem snega in temperaturo nad 0), ko LC orje po potoku.

Zaustavim sredi kolovoza, vzamem Rook2 (ziher je ziher) in počasi gor po vedno bolj uhojeni gazi. V dolinici skoraj popoln mir. Spremljevalca odločno za mano,

dokler pot ne postane prestrma in se gospodič prepusti nošnji.

Postavim padalo na zgornjem pregibu, saj diha rahlo od zadaj, kadar ni 0.

Ko postavim, se mi zazdi, da je dahnilo od spredaj in hitro potegnem pred očmi opazovalcev

Padalo gre sicer gor, zagrabiti pa noče, tako da moram vse do preloma, kjer se vržem čez, da speljem (tako slabo pa že dolgo nisem odletel). Ampak potem kar drži nizko nad tlemi, da pridem mimo LCja.

Zaključimo akcijo in na kavico, potem pa dogovor z Megom, da greva na Koreno, poskušati narediti naslednji korak aktivacije postaje. Mirkota obvestim, da obvesti brata za pripravo lojtre. Počakam pri ŠPHju, kamor pripelje Mega še Erza. V LCja zbašeta svojo robo (saj bomo še leteli…) in gor.

Parkiramo pri novi štali, kjer se svetita vsaj dve lojtri. In hočemo kar eno vzeti, ko se odprejo vrata stanovanjske hiše zraven in mladi gospodarici ni nič jasno. Kar nekaj časa traja, da ugotovimo, da nismo pri Miretovem bratu ampak pri sosedih, ki seveda nič ne vedo ne o lojtrah, ne kdo sploh smo in kaj hočemo…

Po 45 cm snega gazi strmo gor v sivino neba najprej Mega, s škatlo orodja, potem Erzo z lojtro in zadaj štorkljam jaz z le eno pohodno palico, kar mi hitro rata jako naporno. Ko končno prilezem na vrh, smo skoraj v bazi. Mega že šraufa, Erzo pa puca sneg s panela in vetrokaza, saj je postaja popolnoma zasnežena (no, vsaj takšen vtis daje, dokler ne pogledaš bolj natančno…).

Ker je postaja akumulatorsko spraznjena, po posegu seveda ne moremo preveriti, ali bo sedaj delovala ali ne, saj bo treba počakati na sonce, da bo prišlo v njo kaj štroma.

Potem pa v gaz nazaj dol in do Miretovega brata, kjer malo poklepetamo.

In naprej na Slevico, saj se v dolino vidi in se bo mogoče letelo…

Le do hiše je spluženo, tam pa ugotovimo, da piha od zadaj, da o velikih količinah intaktnega snega pod hišo na startu sploh ne govorimo. Mega odstopi od ideje o letenju, Erzo misli, da bi Slevica vrh bil OK, ampak ne sili preveč, saj ima s sabo pokrovček, ki pa zna biti delikaten za okoli vogala in čez drote in hišo. Zato se složno odpeljemo v dolino…

Danes sicer brez padavin, vendar vse megličasto in plundrasto. Po primarni terapiji v Kižlovko, kjer se je sneg že malo posedel in ni več takšne idile kot včeraj. Zato pa so lepe stopinje od včeraj, ki mi malo lajšajo gazenje gor.

Rook2 sem lepo posušil čez noč, tako da ves šelesti, ko ga razgrinjam po (mokrem) snegu. Rahlo diha gor, ko hitro potegnem in se zapeljem čez belino do kolovoza, kjer počofotam pa mokrem snegu (pod katerim je močvirje).

Ampak padalo je še vedno šušteče, ko ga nabiram in tlačim v LCja.

Od včerajšnjega večera pa do danes je pošteno zasnežilo SLO. Ko se vozim na primarno terapijo, še sneži, ko pa vozim debelo uro kasneje v Kižlovko, pa nič ne pada.

Po deviškem snegu zapeljem v potok, otresam težke veje tesno ob potoku in na frišno orjem po 20cm snega po kolovozu. LCja ustavim v deviški belini, si zadegam tangice in Rook2 čez rame in zagazim. Kmalu lovim sapo, saj je globok vlažen sneg kar naporno gaziti (se pa čevlji ne premočijo).

Na prelomu previdno razgrnem padalo (da bo čim manj snega padlo v celice) in potacam okolico in še nekaj korakov zaleta. Hladen zrak se mi zliva za vrat. Čakam, pa ni razlik kar se vetra tiče, zato pa začne spet rahlo padati (bolj sodra, kot sneg).

Potegnem na vso moč, pa gre Rook2 okorno gor (še vedno mi zrak diha za ovratnik), tudi po snegu nisem ravno hiter, ampak padalo le začutim, da drži in se vržem čez prelom. Lepo zagrabi in me odpelje mimo LCja do kolovoza.

Tole danes mi je bilo pa kar bolj naporno, kot zadnje dni…

Nervoza se danes ni zmanjšala, ampak je vsak dan večja (kot se približuje konec leta). Ko se danes vozim v Kižlovko, sem odločen, da moram danes na en lep start (ki ga seveda še nimam). Sploh, ker je za jutri napovedano sneženje, ki bo potem še bolj zmanjšalo možnosti izbire…

V Kižlovki podobno kot včeraj: nič vetra, močvirnato in blatno, vendar bo za coto, saj so zgornja pobočja, po 3 dneh brez dežja, že odcejena.

Ker je 0, je zgoraj trava malo bolj trdna, ko raztegujem coto. Počakam, da rahlo dahne gor in spet (s coto!) lepo odletim še pred robom. Ob kolovozu mimo LCja stopim na tla in zbašem robo v avto.