211211 Kižlovka P3378 10:54:54 in Koreno

Podobno vreme kot včeraj (vsaj vizualno – s tem, da je više zelo močan SV, S, inverzija na okoli 1000, spodaj pa megličasto). V Kižlovko me danes spremljata Conny z varuško, kar bo omogočilo kakšen zimski posnetek Kižlovke). Idila vsak dan manjša (skladno s posedanjem snega in temperaturo nad 0), ko LC orje po potoku.

Zaustavim sredi kolovoza, vzamem Rook2 (ziher je ziher) in počasi gor po vedno bolj uhojeni gazi. V dolinici skoraj popoln mir. Spremljevalca odločno za mano,

dokler pot ne postane prestrma in se gospodič prepusti nošnji.

Postavim padalo na zgornjem pregibu, saj diha rahlo od zadaj, kadar ni 0.

Ko postavim, se mi zazdi, da je dahnilo od spredaj in hitro potegnem pred očmi opazovalcev

Padalo gre sicer gor, zagrabiti pa noče, tako da moram vse do preloma, kjer se vržem čez, da speljem (tako slabo pa že dolgo nisem odletel). Ampak potem kar drži nizko nad tlemi, da pridem mimo LCja.

Zoranova vsakodnevna terapija (Rook 2 ML) s stare lokacije

Zaključimo akcijo in na kavico, potem pa dogovor z Megom, da greva na Koreno, poskušati narediti naslednji korak aktivacije postaje. Mirkota obvestim, da obvesti brata za pripravo lojtre. Počakam pri ŠPHju, kamor pripelje Mega še Erza. V LCja zbašeta svojo robo (saj bomo še leteli…) in gor.

Parkiramo pri novi štali, kjer se svetita vsaj dve lojtri. In hočemo kar eno vzeti, ko se odprejo vrata stanovanjske hiše zraven in mladi gospodarici ni nič jasno. Kar nekaj časa traja, da ugotovimo, da nismo pri Miretovem bratu ampak pri sosedih, ki seveda nič ne vedo ne o lojtrah, ne kdo sploh smo in kaj hočemo…

Po 45 cm snega gazi strmo gor v sivino neba najprej Mega, s škatlo orodja, potem Erzo z lojtro in zadaj štorkljam jaz z le eno pohodno palico, kar mi hitro rata jako naporno. Ko končno prilezem na vrh, smo skoraj v bazi. Mega že šraufa, Erzo pa puca sneg s panela in vetrokaza, saj je postaja popolnoma zasnežena (no, vsaj takšen vtis daje, dokler ne pogledaš bolj natančno…).

Ker je postaja akumulatorsko spraznjena, po posegu seveda ne moremo preveriti, ali bo sedaj delovala ali ne, saj bo treba počakati na sonce, da bo prišlo v njo kaj štroma.

Potem pa v gaz nazaj dol in do Miretovega brata, kjer malo poklepetamo.

In naprej na Slevico, saj se v dolino vidi in se bo mogoče letelo…

Le do hiše je spluženo, tam pa ugotovimo, da piha od zadaj, da o velikih količinah intaktnega snega pod hišo na startu sploh ne govorimo. Mega odstopi od ideje o letenju, Erzo misli, da bi Slevica vrh bil OK, ampak ne sili preveč, saj ima s sabo pokrovček, ki pa zna biti delikaten za okoli vogala in čez drote in hišo. Zato se složno odpeljemo v dolino…

Leave a Reply