Po jutranji individualni terapiji z mojo terapevtko hitro še v Kižlovko na individualno sekundarno terapijo, ki je poleg tega tudi moja individualna športna aktivnost (tako mi pri izstopu iz LCja ne bo potrebno natakniti maske – če ne bo nikogar bliže kot 1,5m). Pogledam po dolini gor, pa po dolini dol, pa levo in desno in nikjer žive duše. Torej brez maske vzamem coto in na vrh griča, kjer ob tej uri sonce že ustvarja lep termični veter po griču gor. Toliko, da samo odložim coto v rozeto, se vpnem in na vetrčku razprem coto v zidek.

Malo še razmišljam, če tale cota Rook sploh še sodi v kategorijo “druge letalne naprave” (potem bi, glede na današnjo veljavno odredbo, imel lahko težave…), pa mislim, da je že preveč zgonjena za takšno kategorizacijo. Idealno hrbtno dvignem coto, po obratu tudi mene kar dvigne s tal (hja, torej je le še druga letalna naprava) in me v dviganjiu zapelje čez rob in nad dolinico. Je pa očitno toliko vetra, da me kar zaustavlja in stopim na tla vzporedno z LCjem.

Hvala bogu, da Policija še ni dobila novih dronov, ki jih kupuje, sicer bi me že znali ujeti pri dejanju.

Na pobočju nad dolinico zaslišim traktor, ki pa je gotovo več kot 1,5m oddaljen, torej maska še vedno ni potrebna. Vidim pa v daljavi na zgornjem koncu doline piko, ki se približuje; gotovo je tista prijazna gospa, s katero sva zadnjič tako lepo kramljala. Lahko bi tudi danes kakšno rekla. Ampak ne bom čakal, saj smo od danes v totalnem lockdownu; lahko si sicer nataknem masko, ampak bog ve, če jo bo ona imela, pa koliko so te maske sploh še zaščitne…

Preprečevanje širjenja okužb zaradi novega korona virusa je na prvem mestu, zato se zaprem v mehurček svojega LCja in gasa po potoku ven iz doline…

Ker bo danes dober dan (malo vetra, močna termika) bomo danes kmalu nekam šli. Ker pa dopoldanske terapije ne smem zamuditi, sem kmalu v dolinici.

Vetra nič, sonček že suši roso, na startu pa pihlja lepo po griču gor. Postavim coto, potegnem, stopim v zrak, lepo drži … in se zapeljem mimo LCja še čez kolovoz.

Popoldne pa na Ambroža. Okoli 11h se zbirajo na vrhniškem koncu, jaz pa kar direkt na pristanek pod Ambrotom, kjer je vse črno avtomobilov. Malo počakam, da pride ekipa v dveh avtih: Erzo, Štusejev Dušan in Dule v Erzovem (sem se priključim jaz) in Milan s Pojetom v drugem. No v bistvu je še tretji Bertov avto z Dimnikovim Alešem in Malijem. Pravzaprav pride kasneje še Manca s četrtim…

Dušan mi prinese padalo na start, na katerem nisem bil od konca 2018 !!! Sam pridem le s pohodnimi palicami brez težav. Sandi in Primož ravno odstartata dva tandema. Čisto na vrhu poseke začnem postavljati, spodaj pa Poje in Erzo, ki kmalu odletita.

Malo zatišja, potem hrbtno potegnem še jaz in speljem. Nato še ostali. Pred startom močna dviganja in kmalu naberem nad start, pa v zanosu proti Kržišču, pa spet zgubljam in nabiram v močnih termičnih stebrih. Pri hotelu na Krvavcu vrtiva nekaj časa skupaj z Dušanom. Pa spet malo zgubim in nazaj pred start.

Ker imam LCja na pristanku in zaradi svoje slabe mobilnosti želim pristati pod Ambrotom, sploh ne razmišljam, da bi se odpeljal čez Kokro in naprej, ampak imam ves čas v glavi, da bi nabral čim višje nad 2000 in se odpeljal proti Kalškemu in mogoče še naprej proti Grintavcu. Ampak kljub močnim in pogostim stebrom sploh ne znam nabrati do 2000 in se samo selim sem in tja in tavam v območju Ambrota.

Po urci že začutim bolečine v nogi in potem se zapeljem na prednji rob in še tam povrtavam v višavah pred Stiško vasjo kakšne pol ure. Ko imam zadosti, pa se zapeljem na pristanek.

Malo prej je prav pod Grajcem pristal Dule.

Aleš je tudi že na pristanku.

Malo za mano pristane še Berto.

Ker prijazen mladenič ponudi prevoz gor po avte, pustim kar razsuto robo na travniku, podrezam še Berta in Aleša za šoferja (Dule pa nekako ni pripravljen za hitro akcijo) in gor v reševanje naših avtov. Duleta potem res sploh nismo rabili, saj Manca ni pustila ključev pri avtu…

Ko smo spet doli, malo poklepetam še z Joštom, potem pa pristane tudi Manca. In nekaj kasneje še Dušan.

Ko Manca dobi prevoz gor se odpeljem proti LJU.

Milan pristane pod Ambrotom.

Erzo pa v Krajnski…

Kje pa je Poje ???

Ko sonček malo segreje LJU kotlino, v Kižlovko.

Spodaj nobenega vetra (danes po napovedi skoraj nič SV vetra), na griču pa termika že lepo vleče gor. Samo v pahljačo odložim Rooka, se vpnem in hrbtno naravnam v zidek.

In ko malo bolj pihne, ga lepo hrbtno dvignem in takoj po obratu stopim v zrak. Tudi danes lepo drži in me nese mimo LCja do kolovoza.

Ker imam pozno popoldan kontrolo pri zdravniku na Soči, priganjam, da gremo čim prej (12.15 Škorpijon).

Ker je Berto brez avta, odvijem okoli 12h na Brezovici z AC in ga snamem doma. Pri Škorpijonu počakava še Manco in Milana in gor, kjer je že parkiran Dušanov kombi. Mimo njega in okoli ovir na start. Vetra skoraj nič (samo termika občasno pihne šibko gor po bregu, sicer pa je tudi inverzija na 800…).

Takoj začnemo postavljati (Berto, Manca meni in sebi), medtem ko Milan in Dušan odpeljeta LCja v vas. Ko sta nazaj Berto ravno odleti in po nekaj matrarije scuri, ne da bi prišel do Škorpijona.

Potem Milan ugotovi, da je izgubil včeraj rokavice in skoraj spet noče leteti, dokler ne zve za moje, ki so slučajno v LCju (tanke letne). Vročina je sicer taka, da jih skoraj ne rabimo, ampak Milan se boji, kaj bo na 2000 in gre po njih v LCja.

Medtem postavi Manca in neprepričljivo odleti v šibek veter. Jaz počakam Milana, da mu dam svoje zimske rokavice (da ne bo zmrznil na 2000) in vzamem svoje tanke letne, ki jih prinese iz LCja. Potem mi Milan in Dušan asistirata (in postavljata), da v drugem poskusu v tem šibkem vetru neprepričljivo odletim. Tudi Manca že pristaja.

Za Trebelnikom še nobenega pametnega dviganja, potem pa le dobim neke mehurčke in se matram in celo naberem na greben in se lahko še nekaj časa matram sem in tja.

Nekaj za mano odleti še Dušan.

In čez nekaj časa kot zadnji še Milan.

Pristanem po pol ure zadnji, s tem, da me tik nad pristankom kar noče spustiti in se zapeljem daleč na naslednji travnik.