Napovedanega skoraj enako veliko V vetra, kot včeraj, ampak je bistvena razlika: močna inverzija na 600.

In je megla do tal na poti v Kižlovko. In nobenega vetra, ko ustavim LCja na kolovozu. Megle je toliko, da se gor na start ne vidi. Iz varnosti vzamem Rook 2.

Tudi na startu se še vedno dol LCja ne vidi, ko postavljam. Rahla sapica gor, ko potegnem, se takoj odlepim in visoko nad dolino do kolovoza (oooo, sem si oddahnil, od nikoder ni nič prbilo…).

Res olajšanje v primeri z včerajšnjim dnem, saj sem se danes v dolino peljal s kar precej tesnobe (kljub teoriji o inverziji in dejanski megli na poti…).

Ponoči je še deževalo, zjutraj pa vse mokro, vendar brez dežja. Malo počakam preden se ležerno odpeljem v Kižlovko. Na poti še megličavost, vendar dimniki v Vevčah ne kažejo nič čudnega in že po malem gruntam, kam bomo šli potem na zaresno letenje.

Ko parkiram na kolovozu in stopim ven, pa veliko (sunkovitega) šumenja. Gradient je danes fantastičen (45st. v levo od podna, nobene inverzije, sta pa obe črti pokriti, torej megla/oblačnost od podna do višav; in splošno močan JV čez spodnji del SLO) in to mi daje razlago tudi za ta veter v dolini. Ampak ne toliko…

Vzamem seveda Rook 2 in gor. In že na poti mi je jasno, da danes ne bo lahko, saj mi ves čas piha močno po hribu dol v obraz in celo napihuje nabrano padalo.

Na štartu sem nekaj čez 10h in je še vse mokro, ko prvič razgrinjam. Pa ga na eni strani raztegnem in mi ga na drugi posvaljka dol. In ponavljam in razgrinjam enkrat z ene, drugič z druge strani. In kadar sem ravno nad padalom, čakam in ob močnem sunku držim padalo od zgoraj, da ga spet ne odsvaljka po hribu dol.

Ko močno zašumi, se v sunkih vetra jesensko listje vsuje čez travnik kot zlata zavesa. Ampak nizki oblaki nad dolino pa ves čas ekspresno šibajo meni naproti od JV, kar bi teoretično pomenilo, da bi moralo pihati direkt gor po štartu (očitno pa sem ves čas v nekih ogromnih rotorjih…).

Kadar se le malo umiri, da se uspem vpeti, seveda odlaufam, pa mi tudi pod razno ne uspe padala dvigniti nad sebe. Enkrat mi ga vrže pred mene, enkrat zaklofa s strani, enkrat zavrti. Dvakrat se “ustavim” na kolovozu pod spodnjim prelomom, dvakrat se skotalim še čez kolovoz po strmini naprej dol. In potem nabiram padalo in štorkljam spet gor in spet vse od začetka (postavljanje, svalkanje,…).

Po 12h (torej po dobrih dveh urah) se mi zdi, da se vmesna obdobja umirjanja malo podaljšujejo. In ne svaljka mi ga več, samo še viha od zadaj. Še dva poskusa se končata s padalom, zloženim na eno ali drugo stran.

Je pa tudi ena pozitivna stvar: ta veter je že skoraj povsem posušil travnik in tudi padalo ni več mokro, ampak samo še rahlo vlažno, ko ga vsakokrat naslednjič nabiram in postavljam. Seveda pa so krtine še vedno kupčki blata, ki so se delno preselili na moje čevlje in hlače (in tudi jakno…).

Potem pa se enkrat le vse poklopi: v fazi relativnega miru uspem postaviti, se vpeti in potegniti, da pride padalo na mene in speljem pred prelomom. Samo splakne me nad pobočjem dol, tik nad tlemi pa z vetrom v hrbet odnese “daleč” proti kolovozu (?!).

Naberem in stlačim robo v LCja…

In šele sedaj začutim, da sem neskončno utrujen… Minile so skoraj 3 ure poskusov in ponavljanj in postavljanj in…

Definitivno moja najtežje priborjena Kižlovka doslej…

Zjutraj po tleh vse mokro, čeprav ni dežja. Najprej primarna terapija, potem pa v Kižlovko. Čeprav se je megličavost dvignila, vse sluzasto in mokro. In popolno brezveterje.

Vzamem staro coto in gor. Kot običajno, so čevlji takoj premočeni. Na startu previdno razgrnem (ampak pivnanju rose se ne izognem…). Čakam, da bi kaj dahnilo od koderkoli, pa nič.

Potegnem v nuli na vso moč in odlaufam in me na spodnjem prelomu vzame. Pa kar spušča dol, da pristanem še pred kolovozom.

Mokra cota pa spet na sušenje v LCja.

Danes se pa prav s strahom peljem v Kižlovko. Zgodaj zjutraj je sicer deževalo in tudi sedaj zgleda vse klavrno, ampak problem je veter. Že včeraj dopoldne je začel nabijati JZ čez vso SLO, tako, da se je včeraj v naših krajih bolj malo letelo. Vso noč je bilo tako in zjutraj prbija še močneje… Ko ustavim na kolovozu, vsa dolina šumi, da kar malo počakam…

Seveda vzamem Rook 2 in počasi gor. Trava popolnoma suha, da se čevlji tudi navlažijo ne… Na vrhu odložim nabrano padalo pod zgornjim prelomom in se rikverc vpnem. In spet malo čakam. Padalo razprem kar iz kepe in ga krotim z D-linijami. Nabijanje vetra prihaja v sunkih (upam, da enakomernih, cikličnih…) in glavnina sunkov vetra gre čez nasprotno pobočje doline, tu se mi zdi, da sem kar malo v “zatišju”.

Po enem od naslednjih sunkov samo rahlo hrbtno potegnem in padalo skoči gor in mi ga že naslednji sunek butne v levo nazaj. Kar od tam ga ponovno dvignem, ko se naslednjič “umiri” in sem že v luftu. Malo me odnaša po dolini levo, ko pa se obrnem bolj v desno v veter, me dvigne gor in ustavi na mestu in celo malo rikvercne. Potem pa spet prebijem naprej in me (hvalabogu) začne spuščati. Še malo jojo in sem na tleh (hvalabogu).

Komaj ukrotim in naberem padalo (popolnoma suho), saj spet butne naslednji sunek po dolini…

Nikoli ne bi verjel, da je 30 sekund v zraku lahko tako dolgih…

Danes je napovedano veliko JZ, Z. Ker je zjutraj po sondaži močna inverzija in megla do podna, malo čakam, da začne sonce prosevati skozi.

In v Kižlovko, kjer pa sonce že sije po startu. V dolinici popolno brezveterje, zato vzamem spet coto in gor. Na štartu piha rahlo po griču gor. In čeprav je cota še precej vlažna od včeraj in je po tleh še rosa, ki ga dodatno vlaži, padalo kar skoči gor po dvigu (ravno lepo pihne gor) in me takoj v zame.

Visoko nad dolino skoraj do kolovoza, kjer pa me kontra vetrič spusti na tla.

Mokro coto v LCja in iz doline, kjer pa že polaga drevesa in goni listje po luftu…