Zjutraj megla po LJU precej nizko. Na srečo imam najprej primarno terapijo in po njej sonček nekatere dele LJU že obsije.

Ko se peljem v Kižlovko, je tudi tu že sonce. Vendar danes za spremembo vzamem Rook 2. Vse je še zelo mokro in po dolini je čutiti nekaj vetra.

Na startu piha občasno rahlo gor in po postavitvi poskušam najprej hrbtno. Pa je vseeno premalo vetra, da bi padalo po obratu držalo (sam pa sem prepočasen) in žalostno omahne na stran.

Še enkrat postavim in sedaj naprej. Takoj me vzame in visoko nad dolino do kolovoza in malo čez.

Nabrano padalo pa spet na sušenje v LCja.

Medtem je Milan že vse uskladil za resno letenje in postavil uro na 12.45 pri Škorpijonu, saj se je tudi tam megla že raztopila.

Na pristanku Milan že čaka (s porihtanim avtom, vendar brez bencina). Še Ukija počakava, da skupno malo pomodrujemo in k njemu, da nas zapelje gor. Gabor pride kasneje, takoj po šihtu, pa mogoče še kdo…

Na startu piha (skoraj) v redu (več kot zadnjič) in takoj začnemo postavljati. Nebo je v glavnem pokrito z nizkimi bazami (v bistvu temno in sivo – na cca 1400) in tukaj brez sonca. Postavim zidek in potegnem, ko spet malo pihne in po obratu speljem (čeprav padalo ni ravno idealno zagrabilo).

Do Trebelnika sicer nisem preveč zacuril, nabral pa tudi nič. Še naprej gre počasi dol, občasno za trenutek piskne. Nad Dolom začnem potem drajsati na neki nuli. Uki sprašuje po postaji, ali curim (saj ima, po vsem videnem, že namen pospraviti), pa nimam časa odgovarjati, Po mm dobivam nekaj višine, končno lahko povem, da je bolj bogo, vendar vztrajam. Medtem po mojem LiveTrackingu vidita, da nekaj vrtim in še nisem scuril in sta tudi ona dva takoj v luftu.

Prvi pride do mene Uki, Milan pa je ves nizek in že za odpis. Sam se prestavim naprej proti Javorču, ker je nekaj bolj obetavnega piskanja v to smer in v globeli med Velikim in Malim Lipovcem dobim končno nekaj konkretnega, da se spajsam nad 700. Do Javorča, obrat in nazaj.

Medtem se Milan reši s podna in se nama pridruži. Do Trebelnika in še enkrat proti Javorču, sedaj bolj suvereno. Tudi Gabor je že v luftu in se nam pridruži v drajsanju. Drugo rundo se le vozim, brez vrtenja, obrnem na Javorču in nazaj do Trebelnika. To četrto stranico hočem podaljšati v smeri Zabočeva, pa me veter, ki piha točno od tam ven, tako ustavlja (10-15 naprej), da samo zapeljem ven nad Borovnico in na pristanek (pristajam direkt proti Borovnici).

Na pristanku sta dva zapoznela padalca (ki ju je Gabor povabil), tako da samo odložim robo rinfuzo in z njima gor rešiti Ukijev avto.

Ko pridem dol, je Uki že v pospravljanju.

Malo za tem pristane Gabor.

Milan ne pride do pristanka.

Pristane pa da uradnem še Jernejčičev Urban.

In malo stran tudi Kavčičev Boštjan.

Pospravim svojo robo in še malo modrovanja in v zastoj na AC proti LJU…

Ponoči je pošteno vlivalo, zato zjutraj čakam, da se vse malo “odteče”. Včeraj je še Matejin Luka kombiniral otroške tandemske polete v Kižlovki in tudi zjutraj je še upal, da bo, pa na koncu nič.

Tako se sam zapeljem v vlago doline, vzamem coto (ki še ni povsem suha od včeraj) in na start. Občasno malo pihne gor (napovedan in dejanski močan V, brez inverzije po jutranji sondaži, dim v Vevčah je bil kar postrani, ampak tu je zatišje).

Razvlečem, in ker ravno pihne gor, potegnem in me takoj vzame daleč nad dolino, kjer pa me kontra veter kar kmalu prizemlji.

Ko se zbašem v LCja in odpeljem, prideta naproti včerajšnja domačinka in njen mož, tako da se še malo razgovorimo v miru doline Kižlovke (mi pa povesta, da domačini dolini pravijo drugače, da je to le ime potoka,… pa mi je ime že ušlo…).

Potem pa preostanek dopoldneva tavam naokoli v iskanju in ogledovanju novih projektov, vendar ne uresničim nič od videnega, saj piha narobe ali pa premočno za moj pogum…

Danes imam pa primarno terapijo kasneje, tako da mi razbije letalni dan. In grem v Kižlovko, ko se meglice/oblaki malo dvignejo in sonce nekoliko raztopi vse skupaj. Čeprav je še vse mokro in vlažno, vzamem spet coto Rooka, saj ni nobenega vetra.

Zgoraj razvlečem po starem startu, počakam, da rahlo pihne gor in potegnem. In me spet lepo vzame in visoko in daleč nad dolino do kolovoza.

Ko tlačim mokro coto v LCja, me že malo spominja na vileda krpo…

Ko obrnem na kolovozu in zapeljem iz doline, srečam domačinko, že staro znanko, s katero vsakokrat prijazno poklepetava. In tudi danes sva kar nekaj časa spokojnosti Kižlovke namenila prijaznemu pogovoru (celo o svojih prednikih 🙂 ), ki je v današnjih časih, ko se vsem tako mudi, prav redek.