Še vedno močna burja in SV in vse zabasano zjutraj (bo pa najbrž brez dežja).

Ko pridem v Kižlovko, popolna bonaca in ker je na jutranji sondaži rahla inverzija na cca 400m, si obetam, da ne bo vetra od zadaj. Zato vzamem po nekaj dneh spet coto Rooka, ki pa je, kljub nekaj dnevnemu sušenju v LCju, v sredici še vedno mokra, skupaj z mokrimi štrikci…

Na startu pa, kljub teoriji, piha rahlo od zadaj. Postavim in prvi poteg, brez dihanja za ovratnik, je samo vlečenje cote po tleh (no, rahlo jo že odlepim od tal).

Drugi poteg na robu zgornjega preloma, kjer je malo bolj strmo (brez dihanja za ovratnik), z vsem laufanjem in “odločnostjo”, dvigne coto sicer malo više, vendar jo nad sebe ne spravim vse do glavnega preloma, kjer se komaj ustavim…

Čeprav velja, da “v tretje gre rado…”, za tretji dvig dolgo čakam, da končno rahlo dahne gor, kar se doslej ni zgodilo (no dihalo je gor, ko sem razgrinjal coto, takoj ko sem bil vpet, pa samo še od zadaj, z zelo redkimi vložki bonace…).

In leno počasi zleze cota gor in tik pred robom le pride nad mene, da se vržem čez in v curaži zapeljem čez bivše polje, kjer pa nizko drži vse do kolovoza.

Nisem mislil, da bom danes imel toliko težav in trikrat ponavljal start (sem ratal domišljal, da sem že toliko dober, da mi v glavnem rata od prve) …