Dopoldne približno ob takem času, kot včeraj in razmere podobne (generalno danes V, ob tem času še vse mirno napoti sem in v sami dolini).

Po toplem sončku v brezveterju po stari poti gor na stari start. Razvlečem staro coto ob močnem lajanju iz gozda za mano. Piha rahlo gor, ko potegnem, lepo speljem in se zapeljem po putru do kolovoza.

Ko naberem, pa prideta s starta po bregu dol stari znanec (kmet M.) s psom Medom. Medo ni lajal name, ampak je lovil polha. In potem z M. malo modrujeva o koruznem polju na sredi doline in njegovi (ne)zaščiti in o kmečkih opravilih na splošno in o slabostih letošnje sezone konkretno.

Sedaj pa zares. Koordiniram se z Milanom in Manco, pa na koncu edino Berto pride k Škorpijonu ob 13.30, kjer je klobasa vodoravno in veter kar žge. Ostali bodo kasneje, če bo…

Zapelje Berto gor in odpešačiva na start, kjer piha idealno (4/7, je pa malo prej butnilo tudi 10). Kar ne morem verjeti in čakam na sunke, pa nič. Postaviva in ob Bertovi asistenci postavim zidek in lepo hrbtno dvignem in odletim. Berto pa se potem kar malo matra, preden se mi pridruži v zraku.

Najprej me butne gor, potem pa bremza okoli Trebelnika, saj me ustavlja čisti S (celo vzdolž grebena piha, mi kaže). Zelo sem že nizek in se dolgo časa matram z nulcami, ko nad Dolom le dobim dviganje in se spravim nad greben na 1000. Pa do Javorča s popravki in hitro bolj zunaj nazaj. Medtem je Berto nizek spodaj in imam občutek, da bo vsak čas šel na pristanek, pa kar vztraja in nizek drajsa sem in tja.

Na start medtem pridejo še Manca (s familijo), pa Martin in Emil z Redstarom. Tudi oni v luft in najprej nizki. Martin komaj uspe pririniti do Škorpijona.

Tu ga pobere Milan in se zapeljeta gor. Manca dobi spredaj zunaj pred Trebelnikom krasno dviganje, kjer se ji pridružim (tudi Emil in Redstar sta že nad grebenom) in še eno rundo do Javorča in nazaj do starta in ven in počasi na pristanek.

Manca pristane hkrati z mano. Berto nekaj kasneje.

Pa še Martin v drugo.

In tudi Milan (ki spet ne bo objavil te curaže in pravi, da itak “ni letel”…). Emil pa je potegnil do Verda.

Zapeljem Berta in Milana gor po avte in v LJU.

Danes sem v Kižlovki skoraj dve uri kasneje, kot včeraj in vse je idealno: sonček je že segrel dolino, ki je povsem mirna; po stari poti s staro coto na stari start, kjer piha rahlo gor (termika).

Postavim na staro mesto, potegnem, ko dahne gor in mi lepo dvigne coto, pa jo zanese desno, da na klousiča mimo dreves in po osončenem putru do kolovoza.

Razen začetnje motne je idealno v vseh pogledih (no, le dolžina je coti primerna).

Sedaj pa na današnjo hodalno terapijo v osrčje hribov pod Košuto…

Tudi danes vse po starem, razen da sem 4 ure bolj zgodaj (da lovim primarno terapijo).

To pa pomeni roso na vsej (stari) poti gor in mokro padalo (staro coto) na starem startu. Diha pa hlad rahlo gor, tako da lepo dvignem in me hitro vzame in se po hladnem putru zapeljem do kolovoza.

Potem pa današnji čudovit dan posvetim (po primarni terapiji) še hoji v hribih (ne bom rekel na hribe, ker je bilo to bolj pohajkovanje po travnikih in pašnikih med prekrasnimi vršaci vse naokoli; ampak tudi to me je kar zmatralo… )

Čeprav sem danes 2 uri kasnejši, se vseeno odločim za star pristop (stara cota, stara pot, stari start). Vendar pa je na poti gor čutiti vedno več vetriča.

Ko postavim, mi ga celo malo privzdiguje, tako da poskusim namestiti zidek in celo hrbtno dvigovati (ampak cota se obnaša coti primerno in se ne da).

Na koncu le potegnem naprej (uspešno) in speljem še pred robom, pa me veter tako ustavlja, da komaj pridem nekaj naprej od koruze (stara cota se ne da prepričati, da bi lepše letela 🙂 ).

Popoldne pa namesto resnega letenja zemeljske stvari ob Megovi strokovni pomoči…