Spet moram biti zgoden, če želim skočiti še pred fizioterapijo.

V dolini se ob tej uri še vlečejo meglice in vse je sluzasto, ko hodim gor. Pod gozdom je na srečo še vse pokošeno do zemlje, tako, da tudi padalo ni preveč mokro, ko ga raztegujem. Čutim, da zrak diha gor.

Potegnem in Rook 2 mi lepo skoči gor, zagrabi takoj in sem v luftu. In po maslu daleč, do kolovoza in še čez, da se padalo na koncu zvrne v mokroto jutranje rose.

Naberem in v LCja, kjer se bo čez dan (upam) posušilo.

Grem zjutraj malo kasneje, ko je še vse pokrito in deluje, kot da bo deževalo. Ko pa pridem v Kižlovko, se pokaže sonček in začne greti mokroto, ko hodim gor.

Postavim pod gozdom. Piha enakomerno rahlo gor in po dveh korakih sem v luftu. In po putru visoko čez koruzo, domačinom, ki se sprehaja spodaj s svojim psom Medom (ki mi polaja) in nabira robidnice, lepo prek kolovoza na senčni del spodnjega travnika.

Naberem padalo, ki pobere vso tukajšnjo roso in do kolovoza, kjer me že čaka znanec od zadnjič (“naš padalec pa se ne da…”). Malo kramljava v nedeljsko dopoldne, da pride še drugi domačin na nedeljski sprehod s svojim lovskim psom (ta je pa nekdanji raketar, sedaj lovec…).

Resnega letenja si danes ne obetam preveč (SV, S, SZ, plohe malo tu, malo tam…), pa me kmalu razveseli Erzov SMS za kam in kdaj. In skliče zbor za Grmado ob 13h. Ker so spet zastoji med LJU in Brezovico (vsak dan, tudi v nedeljo, je očitno na tem območju vsaj en manjši ali večji karambol…), grem malo prej in pridem pravočasno na Železniško.

Pride Erzo, h kateremu se takoj naložim, pobereva na poti še Suševega Primoža in po starih cestah do Bal, kamor pride tudi Milan direkt in Mega za njim ob 13h. Mega nas potegne gor.

Ko parkiramo, nam piha za vrat, na startu pa neobičajno (pre)lepo gor. Proti Krimu in LJU je dokaj temno, nad Planinskim poljem pa še modro nebo in bazice. Takoj postavimo in v luft: Erzo, Suša in potem sem že jaz. Vetra je toliko, da postavim zidek in potem ob prvem hrbtnem dvigu po obratu samo z liftom gor še pred robom.

Najprej samo dviguje, potem zavrtim. Tudi Milan in Mega sta že v luftu. Nad mano vrti Primož svojega Enza 3, Erzo je bolj zunaj nad poljem. Proti Logatcu in za Grčarevcem pa vse črno. Močna dviganja (saj je fantastičen gradient) nas lepo držijo visoko nad grebenom, tudi zunaj kar drži. Potem pa v nekem trenutku Mega javi po postaji, da mu vse skupaj ni več všeč in da gre dol. Nad poljem zbija, tudi sam grem naprej ven kjer sprva še drži, šele čez polje proti AC pa le gre bolj dol, kot gor (še vedno s termičnimi vložki in ustreznim guncanjem). Ko obrnem nazaj proti uradnemu pristanku, pa začne takoj spet dvigovati, tako da se vrnem proti AC in pristanem na prostranih travnikih, daleč od uradnega.

Mega že pospravlja in obljublja skorajšnji prevoz.

Tudi MIlan je že na tleh.

Za njim pa še Primož in Erzo.

Vse bolj temno pristaja, vsak trenutek pričakujem prve kaplje, prevoza pa še nikjer…

Končno pripelje Erzo s Primožem (Milan pa z Megom rešuje avo s starta), me naložita in proti Vrhniki. Vmes nekaj malega dežja, proti Idriji in v LJU pa medtem urnebes.

Danes bi naj bilo dopoldne pokrito, popoldne pa naj bi se odprlo in celo malo sončka s plohami tu in tam.

Ko pa se zjutraj zbudim in pogledam radarsko sliko, prihaja dež od Z proti LJU! Ziher je ziher, tole ni po planu in bogve kaj bo zares čez dan… In se hitro spravim v LCja in v Kižlovko.

Ko postavim na startu pod gozdom, je vlage v zraku toliko, da je tudi Rook 2 že ves pocast. Občasno diha za vrat, občasno od spredaj, vse skupaj nula.

Potegnem kot vsak dan, pa padalo kar ostaja za mano, nikakor noče gor in po nekaj korakih se ustavim. Naberem in še enkrat gor.

Ko razgrnem drugič, začne rahlo škrebljati in dežne kapljice še dodatno vlažijo padalo. Potegnem drugič in še vedno noče gor, potem pa nenadoma le zagrabi in je nad mano in še pred prelomom sem v luftu. In spet po (jutranjem) putru lepo čez kolovoz.

Mokroto stlačim v LCja in grem…

Danes pa lovim jutro pred fizioterapijo. Še ob 5h dežuje, okoli 6h neha in nekaj po 7h sem že v LCju.

Ceste mokre, dolina mokra z meglicami, čevlji takoj premočeni, ko hodim gor.

Postavim pod gozdom v rahlo zlivajočem hladu za vrat. Potegnem, ko vrat nič ne čuti in moram kar polaufati, da speljem. Potem pa po putru daleč, daleč, čez kolovoz.