Ponoči dežuje in zjutraj me prebudi močna zaključna ploha. Počasi le poneha in ko radarska slika pokaže, da se celice umikajo, gasa v Kižlovko (bogve, kaj bo kasneje čez dan…).

Glede na mokre izkušnje včerajšnjega dne izberem (po zaporednih cca 100 dneh) nov pristop na start: po kolovozu naprej do pod grič in potem po pobočju gor mimo lovske opazovalnice.

Je sicer krajše, pa bolj strmo (ampak saj že zmoremo, a ne…), pa sem kljub temu že ves moker do pasu, ko pridem na pokošeno (kdaj se bodo končno lotili košnje…). Tudi padalo je delno omočeno. Ampak vsaj nežno stabilno piha iz dolinice gor, ko postavljam.

Potegnem, lepo odletim, daleč nad polje in desno mimo LCja do kolovoza.

Ko naberem, celo ne oberem preveč vode s travnate džungle.

Zjutraj me zbudi že navsezgodaj manjša ploha. Ko poneha, začnem mencati, saj naj bi bilo danes večinoma deževno (po različnih napovedih ob različnih časih). Zato čimprej v Kižlovko, saj trenutno ne pada.

Ko stopim iz avta, roji komarjev in mušic in vlaga za komaj dihat. Zaradi varnosti vzamem Rooka ML in skozi travnato džunglo gor. Po nekaj korakih sem totalno premočen do pasu, da se mi cedi v čevlje in čeprav se trudim držati nabrano padalo čim više, tudi Rook pobira mokroto, ki se otresa s trave.

Pokošeni start je, v primerjavi s potjo gor, praktično suh. V popolni nuli postavim, malo počakam, potegnem in se zapeljem nad dolino čez polje in ob kolovozu mimo LCja.

Ko naberem, pa še dodatno zmočim padalo, ki je vso belo od otresenih semen prezrele trave…

Danes bo še lep dan z več JZ, na Primorskem malo manj. Ker si obetam zaresno letenje, čim prej v Kižlovko.

Malo je še jutranje rose, ko štorkljam (še vedno z eno pohodno palico) gor. Na gladko pokošenem startu postavim, počakam, da rahlo pihne gor (kot je lepo zadnje 3 dneve), premalo za hrbtnega za coto Rook, potegnem in se spet zapeljem nad sredino doline (zorano polje najbrž letos počiva, saj še vedno ni prišlo iz zemlje nič, razen plevela) potem pa v desno, dokler gre.

Sedaj pa dogovori za naprej. Erzo predlaga Lijak, ker bo Kovk verjetno (pre)močan in meni se zdi OK. Ura kasnejša.

Erzo skliče zbor za 13h na Šodru. Pričakam Berta in Gaborja. Dule in Mojca se z malim avtom samo pofočkata in odpeljeta. Midva z Gaborjem se naložimo k Bertu in na Unc, kjer presedemo k Megu. Erzo bo počakal Bizjakovo Tino, ki malo zamuja in še Suševega Primoža in krenejo kot ekipa2 za nami.

Ko že po stari cesti (AC od Sela naprej popravljajo) peljemo pod Lijak in je že vse organizirano za prevoz gor, Erzo po telefonu predlaga Brestovico (kjer so že Kraševci), saj je na Lijaku že veliko vetra (Z 5/8,6). Dule in Mojca vztrajata za Lijak (bosta pač čakala…), Mega našo ekipo1 zapelje naprej proti Brestovici.

Ko pripeljemo za vodohram, je ekipa2 že na parkingu, Mega pa zapelje kar dol na start. V zraku nikogar in po telefonu zvem, da sta Bojan in Gorazd že prizemljena.

Takoj se začnemo pripravljati. Erzo reši Gorazda, potem pa Mega zapelje avto dol in pri pumpi počaka, da Gorazd reši še Bojana “iz Italije”.

Ker je malo šibko, mi gori na startu bolj počasi postavljamo, Primož pa kar groundhandla po startu. Pa le spet malo pojača in v luft Primož, nekaj za njim še Berto, potem pa že jaz.

Naslednji je Gabor, ki se kar kmalu zapelje na pristanek.

In Erzo, ki sicer naredi nekaj več zavojev, preden scuri.

Zadnja odleti Tina, ki je tudi kmalu na tleh.

Berto pa kar drajsa na kratko okoli starta (in sploh noče scuriti, čeprav je prvič tukaj…), jaz pa se mu tudi uspešno izogibam nekaj časa, dokler ne naredim napeke in tudi sam zacurim.

Zdaj pa so na startu in v luftu že Mega (ki je pripešačil gor in očitno ni čakal !?), Primož, ki je itak hotel iti gor peš in v drugo Gorazd in Bojan in Erzo in Tina.

Sam najprej hočem odnesti nabrano padalo do pumpe, pa po nekaj racajočih korakih skozi visoko travo skoraj umrem na vročini in vržem vse s sebe in na tla in začnem v tej džungli pospravljati.

Ko pridem na pumpo tam sedi osamljeni Gabor, za katerega ni bilo prostora za gor. Grem na pumpo po radler in ga zapeljem na start, kjer mu uspem celo malo pomagati postaviti padalo, da tudi on odleti še drugič.

Medtem je Mega po nekaj časa (zaradi tehničnih težav – zataknjena komanda) toplandal

in se potem po ponovnem startu odpeljal v dolino.

Tudi Berto končno pristane.

Ko pripeljem Megov avto dol, je pri pumpi v pospravljanju tudi Bojan.

In minuto kasneje pride še Gorazd.

Čez goščavo travnika pridejo z uradnega pristanka še Tina, Suša, Mega in Berto. Erzo pa pristane na drugem koncu vasi.

Tam zaključi svoj drugi let tudi Gabor.

Malo se krepčamo z artikli iz pumpe (predvsem sladoledi…) preden Mega odpelje ekipo 2 gor po avto, saj se njim mudi še na Lijak. Potem se vrne po nas in čez Branik proti Ajdovšini in domov.

Na Lijaku pa je bilo že malo pozno za presežke…

Dopoldne en kup zemeljskih obveznosti in še primarna terapija. Ko se končno sprostim (1.ekipa že na štartu na Slivnici…), semle v Kižlovko.

Ob 13h je že pošteno vroče in gor prisopiham moker, kot da bi deževalo. Kar se mene tiče, je očitno vseeno, če dežuje ali ne, le kar se močvirja spodaj tiče, je to pomembno… no, pa seveda tudi kar se padala tiče 🙂 …

Med oddihom in pripravo postavim na novo na pokošenem startu visoko nasajane fini merilec vetra, spodaj na prelomu pa grobega. Potem razgrnem suho coto Rooka, počakam, da lepo (termika) pihne gor in potegnem. Speljem pred robom, se zapeljem naravnost naprej nad dolino (nad polje, ki je že posušeno, torej lahko tvegam tudi prehiter pristanek…) in šele potem v desno.