Proti večeru je obrnilo na SV, se ohladilo  in začelo ulivat. Celo noč je v LJU deževalo, sneg pa ponekod celo do nižin (npr. v Cerknici in na Slivnici je zjutraj snežna idila).

V LJU kotlini ni snega po tleh (čeprav je vse belo po smrekah vrhov okoliških gričev), je pa kristalno jasno in sončno in še pošteno hladno, ko se peljem dopoldne proti Kižlovki (v upanju, da bo sonce že malo posušilo teren).

Na poti v dolinico zastoj, saj je traktor s prikolico – cisterno zdrsnil in obtičal v blatu ob robu kolovoza. Kmalu ga z drugim traktorjem in vitlom reši sosed, da lahko zapeljem(o) naprej. Malo pokramljamo, da se potem v bolj domačem okolju, kot zadnje dni (blato, močvirje,…), napotim na grič.

Piha z vseh strani ciklično v sunkih (od spredaj, z desne, strogo z leve in od potem od zadaj). Generalno je sicer dopoldne še močan SV, ki bi naj popoldne pojenjal. Cikli so enakomerni.

Postavim in pazim, da mi ga ne posvaljka. In ko pihne od spredaj, ga lepo dvignem in stopim v zrak. Naprej čez rob me zelo zaustavi in spusti ob pobočju (sedaj že piha dol z desne) in tik nad tlemi toliko zadrži, da pristanem blizu LCja z vetrom v hrbet.

Po moji jutranji terapiji se z Manco že dogovarjava kam. Glede na napoved sprememb sredi dneva (iz JZ v SV in možnost poslabšanja popoldne) sva za čim prej. Erzo bi kasneje, drugih interesentov ni in tako se iz preventive zapeljem v Kižlovko, da ne spustim sekundarne terapije.

Ko parkiram, popoln mir in zatišje (sonček pa že proseva skozi mrč). Ko priracam na vrh, pa že kar nekaj sunkov vetra (iz idealne smeri gor). Postavim, lepo hrbtno dvignem in odletim. V zraku me kar zaustavi in le počasi spusti naprej, da stopim na tla zraven LCja.

Potem se po telefonu še malo pogovarjamo ali ja ali ne in ker ni več pravega zanimanja za akcijo (razen Erza), na koncu grem na bicikl.

Po moji jutranji terapiji še razmišljamo o letenju na Gozdu malo kasneje (se pravi Milan in jaz), ko se bo izkazalo, koliko bo na Gorenjskem tega JZ vetra, ki razsaja po osrednji in J Sloveniji s Primorsko.

Ne glede na nadaljnje akcije grem v Kižlovko (ziher je ziher…), kjer pometa direkt po dolini JZ (že drugič dosti več, kot zadnjič z Erzom), da komaj prinesem nabranega napihujočega in plahutajočega Rooka na start (že nekaj dni ne uporabljam več izraza cota, saj je, ubogi upokojenec, še vedno čedno suh in skoraj šušteč…).

Postavi se kar sam z ravno ustrezno zapletenimi štrikci, da ga ne odnese nazaj na smreke. Čakanje izkoristim za flikanje srednje raztrganine (bogve od kdaj – jasno pa da je od tukaj, iz Kižlovke) in študiranje vetrnih sunkov. Pomaknjen sem malo niže, tik nad kolovoz na robu.

V glavnem: ko šumijo vse smreke naokoli na obeh straneh doline, mi je zidek mogoče obvladovati edino z D-linijami in čakati; ko šumenje ponehuje, pa bo treba hitro reagirati z akcijo, saj nekaj trenutkov po začetku naslednjega šumenja prbije po griču gor sunek, da gate trga…

Ves čas pa zbiram pogum, saj teorija ciklov in vetrnih ritmov morda ne bo čisto v skladu z dejanskim dogajanjem. Vmes mi nekajkrat zvoni telefon, ki ga, ob krotenju padala, tudi približno ne jemljem iz žepa… Dvakrat ali trikrat poskusno hrbtno dvignem in testiram in pustim, da mi pade nazaj.

Četrtič le zadržim padalo nad glavo, se lepo obrnem in stopim čez rob v zrak. Stojim skoraj na mestu, potem me spusti in odpelje naprej, da se v slow-motion zapeljem do razdalje LCja.

Na vetru ga še poravnam v zidek, naberem v rožo in dovolj za danes.

V LCju preverim telefonske klice in zvem, da se je, med mojimi pripravami, mimo peljal Gracarjev Jože na poti domov. Želel si je v živo ogledati to Kižlovko (padal v LCju pa bi bilo itak dovolj tudi še za njega…). No, pa naslednjič.

Danes bi naj bil super dan z JZ na Primorskem, vendar meni jutranji podatki (predvsem sondaža) ne kažejo neke presežke.

Po jutranji primarni terapiji na Soči sem sproščen ob 10h. Ko pokličem Milana, pove, da je ena ekipa že na poti, njegova, druga, pa da starta ob 10.30 z Vrhnike. Ker do tega odhoda ne morem priti na zborno mesto, pokličem še Erza, ki mu tudi ustreza kasnejši termin, Kovk pa da ga danes itak ne zanima. Za razliko od mene, ki navijam za Slivnico, navija za Racno, saj bo Slivnica kasneje verjetno premočna. Strinjava se za okoli 12h, ali še kasneje.

In ker je vmes še nekaj časa, že šibam v Kižlovko na sekundarno terapijo in hkrati potrdim še eno kratko zemeljsko neprijetnost, ki jo lahko vmes opravim.

Na startu pihlja (termično) idealno gor, kot je zadnja dva dneva. Hitro raztegnem in potegnem, vendar mi Rook, suh kot poper, sploh noče lepo v zrak.

V drugo odletim po šolsko in me lepo drži vse do kolovoza.

V LCja in hitro iz doline, ko pokliče Erzo, da je prišlo do spremembe plana in se že pelje z Milanovo drugo ekipo na Kovk…

O svojem popoldanskem individualnem izletu na Kovk pa raje ne bom razpredal…

Danes pa spet terapije na Soči s pričetkom ob 8.00. Ko končam, je še zgodaj in nekaj časa, preden se dogovorimo kam na zaresno letenje (opcije so Zavrh, Gozd ali pozna Slivnica).

In grem v Kižlovko. Sonček, rahel termični vetrič idealno po griču gor iz dolinice kot včeraj.

Raztegnem Rooka in ga z vetrom postavim v zidek. V prvo hrbtno dvignem premalo in mi omahne nazaj. V drugo  ga lepo hrbtno dvignem nad sebe, se po šolsko obrnem in me vzame. Spet me lepo drži nad dolino in mimo LCja do kolovoza.

Čeprav je tale moj Rook dosti bolj propusten (včeraj dokazano) kot včerajšnji testni, pa me je danes lepše držalo, kot včeraj (res se velikost tudi precej pozna… no, pa tudi pogoji gotovo niso povsem identični…)