Danes napovedano slabo vreme z veliko SV in grem na projekte. Ker pa vse kaže, kot da bo ravnokar  začelo deževati, iščem najbližje bele pike na V, SV veter.

In pridem sem, na te položne (terasaste) travnike pri Šmarju. Čutim nekaj kapljic in hitro postavim na zgornji plato. Piha rahlo z leve od zadaj. Potegnem in odlaufam do preloma in se zabrišem čez, speljem in me takoj spusti v kotanjo pod njim, 10m niže in cca 50m stran.

Tu še močneje piha od zadaj. Naberem in še enkrat gor. Ko Rooka spet postavim, začne konkretno deževati. Naberem coto in v LCja in čez Barje (kjer že sije sonček) na nove lokacije.

Nikjer ne piha v skladu z napovedjo, na treh lokacijah pa so starti spremenjeni v pašnike s kravami in el.pastirjem…

Tako sem že slabe volje, ker danes ne bo nič. Pa naslednji dan ugotovim, da mi je Naviter vseeno zabeležil tale skokec…

Zjutraj nas v hlad na obali jezera (cca 800 mnv) zbudi duo harmonika-kitara.

Kmalu se zbašemo v kombi in skozi Samokov (trgovina) v zimsko smučarsko središče Borovec.

Po prehranjevanju na žičnico

in gor v pogorje Rila z najvišjimi vrhovi Bolgarije (tik pod 3000m). Jajčki  nas pripeljejo na 2369m,

kjer takoj navlečemo nase vse, kar imamo.

Malo se razgledamo, ampak ker nimamo namena daleč tovoriti robo, je jasno da bomo startali pod zgornjo postajo na progi.

Piha S, občasno SZ z leve. Malo nas nervirajo zajle žičnice, ampak ni pomoči. Prvi potegne Boštjan, potem jaz, Janko in ostali.

Malo ob zajli dol, potem sem dovolj visok, da preletin jajčka in čez. Sedaj me najprej spušča v grapo, da sem že nervozen. Ko pridem izza vmesnega vrha, pa z Jankom zavrtiva v lepo dviganje. Preden pridem v bazo, odpeljem naprej, Janko pa v levo pod temne baze v hribe. Lepo drži, je pa čutiti nasprotni S veter, ki ustavlja na 20km/h.

Levo za prednjim grebenom je precej nižji Boštjan, ki ga še bolj ustavlja, kot mene. Ko sem čez prednji greben nad ravnino že mislim, da bom pristal, pa dobim lepo dviganje spet do 2000 in obletim mestece Samokov v smeri našega  jezera. Tu pa me spusti in pristanem na zgornjem koncu mesta.

Boštjan je tudi že na tleh bolj Z pred prednjim grebenom.

Še Stojan zavije tja in je tudi kmalu na tleh.

Janko obrne in se odpelje proti V vzdolž grebena.

Štopam ko budala in se mečem pred avtomobile, pa nihče ne ustavi. Boštjan prištopa do avta in gre po Urbana, ki je V od Boroveca v nekih rovtah.

Stojanu uspe dobiti štop padalske žene, ki gre po svojega moža, ki je pristal skupaj z Jožetom.

Ko imam dovolj neuspešnega štopanja, odpešačim po cesti v Samokov. Ob prihodu v mesto me poberejo naši.

Potem proti V (nasprotno od naše načrtovane smeri) po 30km oddaljenega Mega.

In še naprej po Andreja.

Janko pa je še kar v zraku že mimo Plovdiva.

Med sledenjem Janka operemo avto in ga spoliramo in še modrujemo ob kavici, da se končno javi s pristanka.

Vizualizacija najdaljših letov:

Po njega, na zadnjo večerjo in na nočno vožnjo proti Z – proti domu…

Moj jubilejni 800-ti novi start z Rile, najvišjega pogorja Balkana je res pravo jubilejno darilo …

In tu je še nedodelan in tudi zato razvlečen film z našega potepanja po Bolgariji 🙂

Ponoči dež in zjutraj se takoj po prehranjevanju in kavici odpeljemo proti Z – smer Sofija. Cilj je Musala, kjer je nekaj startov v hribih, dosegljivih z žičnico. Bliže domu bomo, pa še vreme je bolj obetavno v tistih koncih.

Med potjo ugotovimo, da je cilj še daleč in da je bolje, če poiščemo kaj za odletet še vmes. J od Plovdiva so hribi s starti za S smer vetra, saj je danes napovedan generalni veter SZ. Izberemo start Brestovica Bulgaria na vasico Brestovica.

Start je idealen, žal pa na startu termika meša iz vseh smeri. Jaz bi kar postavil, ostale moti prednji grič, ki lahko povzroča težave za veter z desne (čisti sever). Po odletenih letih vidim, da so nekateri odleteli tudi s travnika niže proti S in nekaj jih takoj odkoraka tja in sporočijo, da je tam idealno.

Ko smo vsi tam, se izkaže, da ni več idealno (jaz bi bil raje zgoraj…). Z Boštjanom takoj postaviva na različnih koncih položnega osatastega travnika.  Boštjan potegne in s porivanjem sekundantov spelje in se zapelje … v dolino.

Potem zalaufam jaz. Pa mi seveda prijateljsko porivanje ne pomaga, saj ne speljem in obesim padalo direkt v nizko hrastovje ob strani.

Vsi takoj v akcijo pod glavnim vodstvom Mega in padalo je v kratkem  sneto, očiščeno, preverjeno in spet pripravljeno. Zdaj ga iztrgam iz pikastih trav malo niže in speljem.

Podrajsam po vrhovih drevesne meje pod travnikom in ven nad dolino. Nekaj termičnih balončkov in v pristanek. Da ne bi pristajal na osatnih travnikih, izberem rjavo golo področje, ki se izkaže za posušen osatast travnik.

Naberem padalo in dol do potke, kjer trebim padalo, medtem ko odletijo še ostali (razen Damjana, ki je spet naša zemeljska  podpora).

Potem pa naprej proti današnjemu cilju na obali jezera…

In na zasluženo večerjo