April 2017. Dolgo nazaj, veliko padalskih premikov se je že zgodilo od takrat. Tudi vreme je povsem drugačno. Še posebno tam. Indija-Bir. Ogabn luft, razn ko ni, to pa je redko.
V glavi imam Bir že nekaj časa, hkrati pa moja maternica tiktaka, zato se odločim. Oktobra je tam gužva, pouhn pametnih in živčnih pilotov iz celga sveta. To mi smrdi. Odločim se da grem aprila, na pomlad tja, na letalni dopust in bo kar bo. Sicer sem v Indiji tretjič, kar ne pomeni nobene prednosti, saj je vsaka regija skoraj nova drzava. Pa nebi zdaj o indijskih “radosti”,to je druga zgodba.
Ali ti je všečna, ali pa grozna. Incredible India.
Lahko povem, da je pot naporna zaradi povezav avtobusov. Po navadi greš na en bus, direkt, če ne, je zaplet, vsaj časovni, zagotovljen. Ko se po avionskem prometu, podzemni in rikšah privlečeš na mesto kjer gre bus za Bir imaš vsega že dovolj. Vsa čutila delajo non stop na 100%, kar je naporno, če nisi ravno spočit. Z gospodom čakava nekih 10ur, bluziva, kaj dosti se nebi premikala ker nima smisla. Smrdi po smogu. Povsod. Kot bi bil pr neki tovarni, ki proizvaja neko bljak zadevo. Povsod isto. Ko se iz Bira pripelješ nazaj v Delhi, to zavohaš 50km prej..s5 ta vonj. Vonj Delhija. No, potem pa še na bus za 10-12 ur. Nočni bus. Ovinki. Luknje. Hupanje vseh vozil nonstop. Prepih, ker vsi skos odpirajo okna. Ja, to je indijski must.
Z novim jutrom prispeva v Bir. Super zgleda! Dolina med hribi. Normaln luft. Povsod nepalske molilne zastavice. Prijazne in dostopne face naokoli. Takoj najdeva svoj lodge, kjer bova naslednje 13 dni. Bajta prou vredu, sobe super razporejene, mir, tišina. V bajti skuhajo tut ne indijsko, za dražji dnar, vseeno pocen dnar, kar itak nočem,mam doma. Malo lokalnega bluzenja in spatttt.
Naslednji dan že zjutraj spoznam tipa iz švice, k hodi v Bir nizat rekorde. Itak je lih pršu nazaj po tleh iz ne vem kerih hribov iz severne smeri itd. Pravi da bo naslednje 3 dni vreme zanič. Meni se danes itak ne da, bi šla pa na hrib pogledat kako zgleda. No, pregled/ogled opravljen s skokom v dolino. Potem se vsak dan naredi vreme po svoje. Napovedi so ali niso, nič ni ravno jasno. Greš pač na hrib za ob 10h štartat, dosti čakati ni, ker imaš na pomlad večino dni po 13ti uri razvoj prou na hitrco, razn če ga ni. Tega ne ve nihče. Tako se roma vsak prbližn normaln dan na start. Že prvi poskus na startu glupa scena, kot vedno. Dva švicarja(en k je na rekordih, drug trenira za xalps), 2 rusa k jih noben ne šteka, 2 indijca in meni všečen tip iz aljaske. Prideva gor na start, valda mi gospod nese ruzak. Ha-ha s5 en model k je z bejbo pršou v Bir letet. No, po prvem čiku začnem zlagat opremo vn iz ruzaka, ko so pogledi vidno zmedeni. Ammm, aja ti model ne letiš? Moj gospod reče da nima pojma, raj nič ne ve o tem, k mu to ni lih najbolj všeč. No, potem pa tipi začudeno vprašajo gospoda kako to lahko gledaš? Potem dobivam klasičene poglede: oh, punčka boš zmogla odletet do dol…sicer jim je Delta xs mal wird. Po moje si mislijo da sm jo pač dobila itd.. Verjamem, da na take dni ni ravno dosti xs punčk, in jih skrbi. Spokajo se v luft, jaz raje še malo nagledam situacijo. Ko se mi zdi, odletim. Bolj kot ne lokalno, 50km gore, dole, pojača veter, se spokam v dolino. Sledeči dnevi so podobni, 2dni celo dežuje. Okoli 14h se na hitrco pokrije iz hribov, včasih na nevihto, razen če se ne.
Moj cilj je odletet sama do Dharmasale in nazaj. Po to sem prišla. Če se poklopi pa še mal na sever pošlatat.
Ne-letalni dnevi so za hojo in lokalno bluzenje. Ajde, gremo hajkat. Sprašujem lokalce kolk je opic v teh šumah, pravjo da jih ni, in da ni panike. Opic se bojim. Slaba izkušnja. Sploh ker ni nikoli ena, ampak je jata, ki te gleda iz miljavžnt vej dreves, ti pa njih. Seveda jih srečava in ne enkrat. Si pomahamo brez zapletov, s palico v roki, bojda tega ne marajo. Totalno mi gredo na živce, tudi če bi pristajala kje višje, po-mislim nanje. Psihoza. Nimam pa psihoze kakšni mlinčki vse so lahko v tavelkih hribih in kako zgleda ko te po hitrem postopu pokrijejo tavelki oblaki, ko še veš ne kdaj…zgleda to poznam bolj.
Pride dan ko se imam res dobro v luftu že v prvih minutah. Luft je po dežju umit, vidljivost krasna. Na začetku dneva je potrebno vložiti nekaj več truda za vzdrževanje višine, s tem tudi nekaj več jajc, skritih, da ne bo pomoteJ Kaj hitro dobim družbo mojstra, ki vztraja z mano dolgo časa. Valda me je strah velikih ptic, tokrat pa je bilo drugače. Takoj sva se pokonektala. Poznamo? Ja, ponavdi je tako pri ljudeh. Ta mogočna ptica, velikosti za polovico mojega krila me ogleduje, z mano v štric potuje, začara me… dejansko se gledava iz oči v oči, tako da model-ka obrne glavo da dobi eye kontakt z mano! Mirnost obeh, spokojnost. Nekako sem vedela, da je vse bp, ne bo napada ali kake druge neumnosti. Zmoti me samo to, in zamerim »ji« (»mu« pač ni), da se ne poslovi predno odleti. Puf in je ni. Tut pogledala me ni! To je bila lepa uvertura. Počasi napredujem, nenadoma se vse spremni, zadeva začne delati, in gremo po hitrem postopku dalje. Od Big facea postanejo dviganja močna(5-7 m/s), ne zanešena, na obratni prehitro, nisem imela dovolj časa napasti oči. Temu rečemo hribi, 5-6km visoki, naši julici lahko samo kukajo. Hribi so pokriti, Toblerona ne vidim več, brž nazaj, nebi pristajala na kakšni vojaški ceradi( večino območja v dolini je vojaškega), cilj je na izhodiščno. Za nazaj je 1/3 poti odlično, potem se oblaki pomikajo vedno bolj v dolino, Dhauladar Range je skoraj v celoti pokrit, veter želi voditi igro. Ne vdam se, porivam dalje, ruka me na vse konce, padal v bližnji okolici v moji smeri ni, mogoče toliko bolje, me samo zmedejo, lahko mi ubijejo fokus/suverenost. Na preskoku na ½ poti nazaj me čofne enostransko, ga popravim, rinem dalje. Neverjetno naporno prčkanje termike in vetra, rame imam razgibane, trebušne res napete. Cufa me nonstop, kasneje dobim frontalca pri Golf coursu ki ga ne dojamem, za tem pa še vsi ostali siv elementi, zaporedno. Razjezilo me je, kaj se to pravi! Hitro me strezni, neham sanjat, po gasu nazaj »domov«. Še nekaj rinjenja in guncanja v veter, pridem na čistino, vidim da je na tej strani bp. Odglajdam v Bir. Še predno pristanem, si rečem…to je to. Kul. Uspelo je. Nisem bila prepričana da se bodo vsi koščki sestavili v tem dopustu. Slabe 4 ure na povprečno slabih 3km je top, sem pa pristala kot suha češpla, dehidrirana, nikoli bolj, čeprav sem spila 1 l vode in zmočila plenico. Na višini organi telesa delujejo samo še na 1/3?
Ostali dnevi so bili inverzni, eno samo prčkanje, ni omembe vredno, trening zato toliko boljši.
Železokrivci, ki jim v tistih dneh z zenoti in ostalimi mitraljezi ni uspelo po željah njihovih taskih…
Tip iz aljaske ostaja tam 6 mesecev, zato trenutno trenira, ogleduje teren za VolBiv, še najbolje pomingla. Ta hud švicar(ITjevec) je itak ta hud, ne deli mnenja, vse je na izi, nič ni bolje kot on sam. Indijc začne razglabljati kako pride v evropo na tekmo, če se bomo kje srečali, meni se to ne da…švicar ki trenira za xalps pa tisto leto kaj hitro odstopi iz tekme, je bilo tu mač zanga, čeprav je zgledal tip kt mora.
Ko v naslednjih dneh srečujem tistih nekaj pilotov, se odnos do kikle spremeni. Zakaj? Kikle nimajo na prvem vtisu vseh 100 točk? Zakaj jih odbijete že na prvem vtisu? Zame je bil to en boljših letalnih dopustov, ker sem odletela sama, v Indiji, kot KIKLA, in še z spremstvom gospoda, ki tam zagotovo spozna, da sem vredna zaupanja, četudi po 10tih letih .Vedno znova všečno, ko nadmudrim tipa, dva, triJ In pa samo sebe, razen če ne.
