Danes pa končno napoved JZ in še kar v redu dan (razen da je obupna sondaža z dvema inverzijam, pokrivanje popoldan, šibek veter, nulta termika,…). Zato moramo čimprej v akcijo. Danes je zraven tudi Štus, kar že obeta dobro letenje (kadar gre on, ne more biti slabo – to je že statistično dokazana teorija…).

Na Železniški zbor 10.15 in okoli 10.45 (nesreča na AC in obvozi) smo res zbrani: Štus, Boris, Simon in Igor. Jean s tandemom in Misty kar sam do Anje, kjer ga že čaka klient (danes je žrtev ata Kofol, mama pa bo morala to gledat – skupaj z Misty).

Zbašemo se v LCja in kar od zadaj na Kovk. Smo prvi, vendar se letalci nezadržno nabirajo. Malo čakamo, da veter vsaj malo pojača in da sonde startajo (Jošt, Cegi in Valič), potem še ostali. Naši: Delux, jaz, Igor, Simon, Jean, Štus.

Najprej se na Podrti trudim nabrati čim več (celo nekaj čez 1100), pa se izkaže, da se višina hitro zgubi (zguba časa) in se odslej bolj držim višin okoli grebena. Boris uide naprej in okoli Čavna za vodilnimi (se ve kdo) proti Lijaku…

Sam skoraj do Predmeje, nazaj na start in še enkrat. V drugo sem pri Predmeji nekaj čez 1000 (skupaj z Mickom), pa vseeno ne poskušam naprej (zdaj tudi nobenemu več ne uspe), ampak se vrnem nad start, naberem čez 1100 in se zapeljem na Plaz, zdrajsam do Table nad greben in do Hieronima. Jean s fotrom je nekaj za mano in mu ne rata priklopiti (tandem !!) Tablo.

 

Nekaj za njim sta na Plazu še Igor (ki mu rata priklopit) in Boris, ki po uspešnem povratku z Lijaka, mimo Čavna in suverenega letenja čez Kovk, pride sem le nekaj metrov prenizek…

Borisov filmček

 

 

Na Hieronimu je Z že kar močan in gre nazaj kar počasi in guncajoče. Malo za lovsko se srečava s Simonom, pri Tabli z Igorjem. Še nad Plazom naberem skupaj z Vidicem (ki gre naprej v Nanos)  in direkt do Anje.

Debele 3 ure skoraj pomladanskega jadranja (le da so temperature zimske…). Malo za mano pristane ob meni Simon.

Nekaj za njim še Igor.

 

Jean s staršema reši LCja, ki ga nam ga dostavita k Anji.

Potem pa po Štusa v Ajdovščino, ki je po uspešnem obkroženju Čavna prišel do vojašnice, tam obrnil in ob povratku zaradi splošnega pokrivanja (ob nepravem času na nepravem kraju…) žalostno scuril pod Čaven.

In prištopal do Ajdovščine.

Vizualizacija naših letov:

 

Še po Borisa na Plac v Vipavo in gasa via LJU.

Mislim, da vsi veseli kot radio (dobili več, kot pričakovali po napovedi in začetnih izgledih)…

 

 

 

Spet podobno kot včeraj: na JZ mestoma dež, kadar in kjer se mu zdi, JZ v višinah še vedno močan. pUnČkA mora nekam iti (jaz pa seveda tudi). Opcije: Vremščica, Strmca ali Gozd, ostalo je bolj ali manj v nizkih bazah ali megli (razen daljne Štajerske).

Ostalih interesentov ni – le Jeana spravim na obrate, da gre pogledat za hišo in vidi Strmco do pol v bazi. Malo še podraži s Slivnico (ki pa je vse močnejša). Gorazd sporoča situacijo z deževne Vremščice (in tudi ta opcija odpade).

Tako se odpeljeva vsak po svoje v Senično, kjer pa naju pričaka sonček. pUnČkA zapelje gor.

Na start in takoj postaviva v vlažno travo. Piha nič v vse smeri. Zalaufam, speljem in se v dveh zelo spuščajočih vijugah zapeljem na pristanek.

pUnČkA nekaj m nad mano (ker je lažja 🙂 ) enako.

Pospraviva, z LCjem gor rešit njen avto in domov…

Že zelo zelooooo dolgo sem si želel odleteti z Grmade in Šmarne (od samih začetkov letenja in opuščanja plezalskih obiskov Turnca). Cilj, ki se mi je vedno bolj odmikal (leta naraščajo, šibje narašča in zarašča,…).

Že štirikrat sem bil s padalom na vrhu Grmade in potem tudi hodil dol (in prvikrat kot začetnik zaružil v šavje na koncu starta, ker v brezveterju tu pač ni enostavno – in smo potem z Inko in Damjanom kar nekaj časa obirali Nuptseja s šavja…) …

Pa je zadnjič po Zavrhu Simeon povedal, da je start spet spucan in mi v dokaz poslal mail-poročilo nadobudnega čistilca Dragana, ki je tri dni zapored zdajle v novembru čistil start in na koncu bil še kregan… In sem se spet zapalil.

In sem bil že včeraj spodaj, pa ni kazalo najbolje (saj je bilo tik pred tem, da se ulije, oblake je gonilo čez vrh, da ne govorim o blatu…); me je pa tik pred začetkom hoje odrešila Manca, da sva se dogovorila za Gozd, ki ga je Jean spreobrnil v Strmco in mi ni bilo treba več gor na Grmado.

Danes pa je JZ malo oslabel, megle na Brodu so se že ob 10h topile in ker Jean ni bil preveč navdušen za kakšno akcijo (ali projekte), za druge pa je še malo zgodaj, se ponovno zapeljem v Tacen.

Na potencialnem pristanku pri policajih bistveno manj močvirja kot včeraj (blatno seveda še), krasen sonček in zgoraj nekaj bazic vozi v pravo smer (iz JZ) – in zapeljem do Turnca.

Po plezalni poti (kot da bi bil prvič v klinih in zajlah, pa še pošteno spolzko je za in nad Malim Turncem) na Z greben in po njem proti vrhu. Veter mi po grebenu, kljub drevju, kar konkretno piha z desne in se bojim, da ga bo na vrhu morda celo preveč (in se zraven tolažim, da bom šel pač še petič dol peš…).

Na vrhu vse lepo (skoraj) suho in res: od poti dol je pobočje lepo spucano. Vendar je to le cca 10m, kar pa v tej močni strmini in današnjem idealnem vetrčku po pobočju gor (izmerjeno 3-4/5), ne bo problem. Začnem postavljati M-a in se vtaknem v tangice in vpnem – in zmanjka sonca in je naenkrat vse temno. Od Šentviškega hriba je že vse pokrito, celo bele zavese kažejo, da prihaja dežek. Veter ugasne na 0 in le občasno malo pihne.

Čakam, da tisto malo pihne in potegnem. Pa se padalo le ohlapno dvigne in po dveh korakih »po stopnicah« dol ne zagrabi nič. Zabremzam, pa se padalo vleže čez mene dol po strmem bregu in seveda obesi na začetek (še neočiščenega) šavja. Začnem trebiti, iz oblakov pa začne rahlo kapljati. Prijazen mimoidoči mi ponudi pomoč in hitro rešiva M-ja. Še enkrat na potko in razmeštram klopko štrikcev, otrebim še vejice in čakam.

Kapljati neha, se pa nabere nekaj kibicev, ki čakajo na akcijo. Vetra nič. Končno gredo temni oblaki čez in rahlo pihne – žal sedaj čisti Z diagonalno z desne (zdaj sem pa že pošteno nervozen, tudi zaradi opazovalcev). Kadar veter pihne, ga poskušam vsaj namestiti, pa mi ga vedno samo zanese na levi del potke. Eden od opazovalcev se ponudi za pomoč in potem mi vsi odnašajo padalo nazaj na potko. Spet čakam(o). Pa jih zaposlim, da mi ga še prestavijo malo poševno in pridržijo.

Ko spet pihne, potegnem poševno in zagrabi. Po dveh korakih po strmini dol ga zategnem bolj v levo in sem v luftu. Pobrcam po šibju in sem zunaj nad dolino. Spet je bolj temno in rahlo kaplja.

Padalo mi vleče rahlo v levo in vidim, da je D-linija z zavoro zavita okoli ostalih 🙁 , vendar nič neobvladljivega. Zapeljem se daleč ven, skoraj do Save in nazaj do policijske šole, kjer pristanem na velikem travniku preden se začne serija daljnovodov.

Sem prej mislil, da bo dosti bolj treba paziti na daljnovode, pa je tukaj ogromno placa…

Ko pospravim pa v rahlem dežju ob cesti pod Turnc do LCja .

Res velika želja se mi je uresničila (s pomočjo kibicev zgoraj, brez katerih ne vem kako bi bilo…) in sem vesel za dva radia 🙂 🙂  . Pravi pUnČkA, da mi je Božiček že prinesel darilo 🙂 .

Po nekaj dneh abstinence končno malo bolje (vsaj ne dežuje, čeprav je vse sluzavo). Kakšnega interesa za letenje ni od nikoder, na projekte v blato pa me tudi preveč ne vleče. Končno pokliče pUnČkA in se zmeniva za skok z Gozda.

Pa je tik pred zdajci tudi na Gorenjskem vse črno, ko pokliče Jean, da je na Strmci pravkar pristal po kičastem letenju sem in tja v idealnem vetru (sicer pa tik pod bazo).

 

S pUnČkO takoj obrneva smer delovanja in dol.

Še Mega se pridruži Jeanu na Lohači in ko prideva z LCjem, se samo naložita in gor – v meglo (med najinim prihajanjem je že rosilo, pa baza se je spustila malo pod start). Slabo uro modrujemo in čakamo meglo, da se nas malo usmili. In občasno res dopusti, da skoraj vidimo v dolino.

Končno se zadeva malo stabilizira in Jean ponovno v luft. Ker občasno izgine v bazi, me kar ne mika preveč, vendar vseeno pooooočaaaasi pripravim B klaso – bom kao malo vadil »avstralski« start. Mega mi pomaga razgrniti in ko potegnem, je Jean viden niže spodaj, veter idealen in ker je Rook lepo stabiliziran nad mano, se kar odpeljem (dokler se še vsaj kaj vidi).

Jadram od Pirčevega do Lipovca in nazaj (na višini sedla) in kar drži brez posebnega dela.

Medtem Jean nekajkrat pristane na startu in spet starta. Mega in pUnČkA pa ostaneta raje opazovalca, saj megle občasno res zakrijejo enega ali drugega od naju, da morava še midva biti ves čas na preži, kje je kdo. Na koncu se odpeljeta dol, midva pa še malo zavijugava in pristaneva spodaj.

Na koncu dosti bolje, kot skok na Gozdu (če bi se sploh izšel).