Danes (kljub napovedi jačanja SZ) dopoldan nekaj manj vetra in bolj pokrito – mrčasto (močna inverzija okoli 1200-1300), kot včeraj. Kar nekaj časa se usklajujemo kam (edino, kar je jasno, je, da gremo na Primorsko).

Ob 11.15 na cestninski v Logatcu: Faaca, Igor, pa Boris in Špela v LCja in naprej. Jean cinca (ker ni jasnega izziva…). pUnČkA in Mega in mogoče Jean nekaj kasneje za nami (če bo imelo smisel… ker je itak vse u kurcu al u pizdi – ne vem točno kje 🙂 ). Nekako najbolj navijam za Nanos (mogoče bo nad inverzijo), ampak še ko odvijemo na Razdrtem ven, razmišljamo, če ne bi raje šli na Slavnik…

Ko parkiramo nekaj pred anteno ob cesti, gre Boris na ogled na greben in pove, da je idealno. Z robo na idilične osončene jesenske trave za rob na vrhu Grmade in res piha 3-4/5-6 J. Hitro postavimo in v luft: Boris, Faaca, Igor in jaz ob budnem očesu Špele.

Igor je že tik pod spodnjim robom, Faaca še nekaj niže, sam pa tudi hitro zgubim višino (vetra na platoju bistveno manj, kot na startu, piha pa kar JV (?) vzdolž roba), vendar se obdržim še do Lovske nad grebenom, kot tudi Boris. Nad robom grem tudi 50 proti lovski, kjer pridem pod greben. Boris tu vrti neko nulo. Faaca nižje, v višini predora, vozi naprej v smeri Vipave.

Pridružim se Borisu, ki medtem nabere nekaj m višine, v ozkem in šibkem dviganju. Igor pripelje kakšnih 20 m pod naju in tudi zavrti. Gledam ga skoraj pod sabo. Je precej bliže strmemu pobočju kot midva (ko sem prihajal, tam ni bilo nobenega dviganja). Ko že zavrti stran od pobočja, zaslišim hrskanje suhljadi (ko sedež podrajsa po suhih vejah) in trenutek za tem že potone v gole krošnje, na katerih obvisi raztegnjeno padalo, kakšnih 50m pod cesto v višini predora…

Nekaj napetih trenutkov, ko na najine pozive po postajah ni odgovora, potem se le odzove, da je, kot kaže, z njim vse OK in je na tleh in najbrž brez poškodb. Malo kroživa nad njim, preverjava, če je res vse OK in poskušava Špelo, ki je z LCjem že na poti dol, opozoriti, kaj se je zgodilo in kje približno naj ustavi. Faaca je že daleč naprej in pristaja za AC pumpo.

Ko scurim pod Igorja, se odpeljem nad dolino in pristanem na travniku pod odcepom nanoške ceste.

Nekaj minut za mano pa je tu tudi Boris.

Igor medtem, ko pospravljava, pride gor na cesto, se uskladi s Špelo, ki pride kmalu potem dol po naju. Zapeljemo do Faaca, ki že pripravlja žagico 🙂 in nazaj gor.

Naslednjo uro in pol opravljamo strokovna gozdna dela: žaganje manjših in debelejših, bolj in manj suhih pol-dreves, lomljenje vej, trebljenje suhljadi in obiranje štrikcev (še Mega, kot uradna oseba in Samsa, kot ekspert na tem področju, bi bila ponosna na nas…). Vmes se demokratično odločamo, kam bo kakšno debelce padlo in se usklajujemo, kaj naj kdo naredi, da ne bo kdo poškodovan. Ko smo že v zadnjih fazah, se pojavi od ceste zgoraj tudi oseba, ki se predstavi kot član ekipe gasilcev, ponudi motorko, ki pa jo hvaležno zavrnemo. Nihče se ni spomnil, da najbrž ne bomo ostali neopaženi pod raztegnjeno trobojnico Igorjevega padala v pobočju Nanosa in da bi lahko sporočili na 112, da ne rabimo pomoči. Možakar se hitro poslovi, mi pa počasi zaključimo, in se odvlečemo gor na cesto.

Ker je še rana ura in ker smo ravno spet skoraj na vrhu, se odpeljemo še do Renjakov, če bi mogoče še eno odleteli. Pa nobenega preveč ne mika, zato samo otrebimo in razpletemo Igorjevo padalo in akcija je zaključena. Vsi smo leteli in dan je rešen 🙂 – in nihče ni poškodovan 🙂 .

Danes pa končno napoved JZ in še kar v redu dan (razen da je obupna sondaža z dvema inverzijam, pokrivanje popoldan, šibek veter, nulta termika,…). Zato moramo čimprej v akcijo. Danes je zraven tudi Štus, kar že obeta dobro letenje (kadar gre on, ne more biti slabo – to je že statistično dokazana teorija…).

Na Železniški zbor 10.15 in okoli 10.45 (nesreča na AC in obvozi) smo res zbrani: Štus, Boris, Simon in Igor. Jean s tandemom in Misty kar sam do Anje, kjer ga že čaka klient (danes je žrtev ata Kofol, mama pa bo morala to gledat – skupaj z Misty).

Zbašemo se v LCja in kar od zadaj na Kovk. Smo prvi, vendar se letalci nezadržno nabirajo. Malo čakamo, da veter vsaj malo pojača in da sonde startajo (Jošt, Cegi in Valič), potem še ostali. Naši: Delux, jaz, Igor, Simon, Jean, Štus.

Najprej se na Podrti trudim nabrati čim več (celo nekaj čez 1100), pa se izkaže, da se višina hitro zgubi (zguba časa) in se odslej bolj držim višin okoli grebena. Boris uide naprej in okoli Čavna za vodilnimi (se ve kdo) proti Lijaku…

Sam skoraj do Predmeje, nazaj na start in še enkrat. V drugo sem pri Predmeji nekaj čez 1000 (skupaj z Mickom), pa vseeno ne poskušam naprej (zdaj tudi nobenemu več ne uspe), ampak se vrnem nad start, naberem čez 1100 in se zapeljem na Plaz, zdrajsam do Table nad greben in do Hieronima. Jean s fotrom je nekaj za mano in mu ne rata priklopiti (tandem !!) Tablo.

 

Nekaj za njim sta na Plazu še Igor (ki mu rata priklopit) in Boris, ki po uspešnem povratku z Lijaka, mimo Čavna in suverenega letenja čez Kovk, pride sem le nekaj metrov prenizek…

Borisov filmček

 

 

Na Hieronimu je Z že kar močan in gre nazaj kar počasi in guncajoče. Malo za lovsko se srečava s Simonom, pri Tabli z Igorjem. Še nad Plazom naberem skupaj z Vidicem (ki gre naprej v Nanos)  in direkt do Anje.

Debele 3 ure skoraj pomladanskega jadranja (le da so temperature zimske…). Malo za mano pristane ob meni Simon.

Nekaj za njim še Igor.

 

Jean s staršema reši LCja, ki ga nam ga dostavita k Anji.

Potem pa po Štusa v Ajdovščino, ki je po uspešnem obkroženju Čavna prišel do vojašnice, tam obrnil in ob povratku zaradi splošnega pokrivanja (ob nepravem času na nepravem kraju…) žalostno scuril pod Čaven.

In prištopal do Ajdovščine.

Vizualizacija naših letov:

 

Še po Borisa na Plac v Vipavo in gasa via LJU.

Mislim, da vsi veseli kot radio (dobili več, kot pričakovali po napovedi in začetnih izgledih)…

 

 

 

Spet podobno kot včeraj: na JZ mestoma dež, kadar in kjer se mu zdi, JZ v višinah še vedno močan. pUnČkA mora nekam iti (jaz pa seveda tudi). Opcije: Vremščica, Strmca ali Gozd, ostalo je bolj ali manj v nizkih bazah ali megli (razen daljne Štajerske).

Ostalih interesentov ni – le Jeana spravim na obrate, da gre pogledat za hišo in vidi Strmco do pol v bazi. Malo še podraži s Slivnico (ki pa je vse močnejša). Gorazd sporoča situacijo z deževne Vremščice (in tudi ta opcija odpade).

Tako se odpeljeva vsak po svoje v Senično, kjer pa naju pričaka sonček. pUnČkA zapelje gor.

Na start in takoj postaviva v vlažno travo. Piha nič v vse smeri. Zalaufam, speljem in se v dveh zelo spuščajočih vijugah zapeljem na pristanek.

pUnČkA nekaj m nad mano (ker je lažja 🙂 ) enako.

Pospraviva, z LCjem gor rešit njen avto in domov…

Že zelo zelooooo dolgo sem si želel odleteti z Grmade in Šmarne (od samih začetkov letenja in opuščanja plezalskih obiskov Turnca). Cilj, ki se mi je vedno bolj odmikal (leta naraščajo, šibje narašča in zarašča,…).

Že štirikrat sem bil s padalom na vrhu Grmade in potem tudi hodil dol (in prvikrat kot začetnik zaružil v šavje na koncu starta, ker v brezveterju tu pač ni enostavno – in smo potem z Inko in Damjanom kar nekaj časa obirali Nuptseja s šavja…) …

Pa je zadnjič po Zavrhu Simeon povedal, da je start spet spucan in mi v dokaz poslal mail-poročilo nadobudnega čistilca Dragana, ki je tri dni zapored zdajle v novembru čistil start in na koncu bil še kregan… In sem se spet zapalil.

In sem bil že včeraj spodaj, pa ni kazalo najbolje (saj je bilo tik pred tem, da se ulije, oblake je gonilo čez vrh, da ne govorim o blatu…); me je pa tik pred začetkom hoje odrešila Manca, da sva se dogovorila za Gozd, ki ga je Jean spreobrnil v Strmco in mi ni bilo treba več gor na Grmado.

Danes pa je JZ malo oslabel, megle na Brodu so se že ob 10h topile in ker Jean ni bil preveč navdušen za kakšno akcijo (ali projekte), za druge pa je še malo zgodaj, se ponovno zapeljem v Tacen.

Na potencialnem pristanku pri policajih bistveno manj močvirja kot včeraj (blatno seveda še), krasen sonček in zgoraj nekaj bazic vozi v pravo smer (iz JZ) – in zapeljem do Turnca.

Po plezalni poti (kot da bi bil prvič v klinih in zajlah, pa še pošteno spolzko je za in nad Malim Turncem) na Z greben in po njem proti vrhu. Veter mi po grebenu, kljub drevju, kar konkretno piha z desne in se bojim, da ga bo na vrhu morda celo preveč (in se zraven tolažim, da bom šel pač še petič dol peš…).

Na vrhu vse lepo (skoraj) suho in res: od poti dol je pobočje lepo spucano. Vendar je to le cca 10m, kar pa v tej močni strmini in današnjem idealnem vetrčku po pobočju gor (izmerjeno 3-4/5), ne bo problem. Začnem postavljati M-a in se vtaknem v tangice in vpnem – in zmanjka sonca in je naenkrat vse temno. Od Šentviškega hriba je že vse pokrito, celo bele zavese kažejo, da prihaja dežek. Veter ugasne na 0 in le občasno malo pihne.

Čakam, da tisto malo pihne in potegnem. Pa se padalo le ohlapno dvigne in po dveh korakih »po stopnicah« dol ne zagrabi nič. Zabremzam, pa se padalo vleže čez mene dol po strmem bregu in seveda obesi na začetek (še neočiščenega) šavja. Začnem trebiti, iz oblakov pa začne rahlo kapljati. Prijazen mimoidoči mi ponudi pomoč in hitro rešiva M-ja. Še enkrat na potko in razmeštram klopko štrikcev, otrebim še vejice in čakam.

Kapljati neha, se pa nabere nekaj kibicev, ki čakajo na akcijo. Vetra nič. Končno gredo temni oblaki čez in rahlo pihne – žal sedaj čisti Z diagonalno z desne (zdaj sem pa že pošteno nervozen, tudi zaradi opazovalcev). Kadar veter pihne, ga poskušam vsaj namestiti, pa mi ga vedno samo zanese na levi del potke. Eden od opazovalcev se ponudi za pomoč in potem mi vsi odnašajo padalo nazaj na potko. Spet čakam(o). Pa jih zaposlim, da mi ga še prestavijo malo poševno in pridržijo.

Ko spet pihne, potegnem poševno in zagrabi. Po dveh korakih po strmini dol ga zategnem bolj v levo in sem v luftu. Pobrcam po šibju in sem zunaj nad dolino. Spet je bolj temno in rahlo kaplja.

Padalo mi vleče rahlo v levo in vidim, da je D-linija z zavoro zavita okoli ostalih 🙁 , vendar nič neobvladljivega. Zapeljem se daleč ven, skoraj do Save in nazaj do policijske šole, kjer pristanem na velikem travniku preden se začne serija daljnovodov.

Sem prej mislil, da bo dosti bolj treba paziti na daljnovode, pa je tukaj ogromno placa…

Ko pospravim pa v rahlem dežju ob cesti pod Turnc do LCja .

Res velika želja se mi je uresničila (s pomočjo kibicev zgoraj, brez katerih ne vem kako bi bilo…) in sem vesel za dva radia 🙂 🙂  . Pravi pUnČkA, da mi je Božiček že prinesel darilo 🙂 .