Tom ima avto na Abrotu in na poti v Lj ugotovimo, da bi mu najbolj pomagali, če ga zapeljemo po avto.

Erza skipamo na Pokopališču (v Šmartnem), da odpelje Megov avto na Vrhniko in se posveti svojim obveznosti, mi trije (Slejko, Iskra in jaz) nazaj v Vodice. Seveda je v ozadju misel, da bova midva z Iskro odletela (saj Iskra danes sploh še ni letel), Tom pa bo uredil logistiko in se tako odkupil za prevoz :-).

Na Zg.poseki začnemo hitro postavljati. Piha že malo v rit, zato moram kar odlaufati po pobočju dol. Takoj po startu ugotovim, da imam levo komando spet zavozlano z D linijo in mi vleče padalo. Ob laufanju mi je še telefon padel iz kokpita (to je katastrofa !!!), povem to po postaji, Tom pokliče in mi zazvoni in zavibrira med nogami in neskončno si oddahnem (ni katastrofe 🙂 …). Zaradi vozla se hočem kar odpeljati na pristanek, potem pa se nekako navadim, skompenziram vlečenje padala v stran s težo in neenakim zategovanjem komand in začnem jadrati. Naslednjo uro in pol se vozim okoli Grajca in drajsam in… v zahajajočem soncu okoli 20h pristanem v gužvo na pristanku.

Zoranov let

Zoranov let

Iskra je tudi že pristal. Pospravimo in Tom še zapelje gor po LCja. Malo za privezat dušo pod večer :-).

Erzo na Žusem z Urednikom, TNTjem in župnikom v upanju, da bo. Pa ni bilo…

Mega danes nič. Manca služba. Mateja služba. Niham med Gorenjsko in Primorsko. Ker je S, SV, je vseeno bolj varno na J s povečanim tveganjem ploh in neviht – kot vsak dan. Ščuka javi, da doli že vse zapira, mogoče Lijak, vendar on ne more nikamor. Odločim se za Grmado. Med potjo dobim SMS od  Štuseja, da organizira Zavrh. Še zadnje upanje, Emil, ki ravno končuje službo, tudi ne more.

Ko pridem na Grmado je nad hribom zrasla ena ogromna črna baza. Veter najprej lepo po startu gor, potem pa naenkrat začne butati pravokotno z leve in zameša situacijo. Še par kapelj, pa rečem adijo in gasa preko Vrhnike do Škorpijona, kjer je zbor: Štusej, Brane Zupan (prvič tukaj 🙂 ) in Andrej.

Gor in na start. Piha čudno. Občasno prbije do 9, potem pa skoraj 0. Zadaj črne gmote, proti Krimu tudi ena ogromna, ki počasi potuje mimo. Ko se čez slabo uro končno odpelje mimo, ima dovolj in začnem postavljati. Sunki so sicer malo oslabeli, ampak neenakomernost pihanja pa ostaja. Občasno pihne po desni lepo gor, po levi pa dol (kar na Zavrhu še nisem videl…).

Počakam, da pihne na obeh straneh gor in poskusim hrbtno in ga odpelje na eno stran, tako, da prekinem. Pomagajo mi postaviti in še dvakrat ponovim (Emilov start, luknja na sredini, Erzova lokacija na levi), pa sploh noče več gor. Potegnem naprej (ne vem, ali je ravno pihnilo, ali je bila nula…) in ko sem na robu, mi levo polovico sesuje, vendar sem že v luftu in odslalomiram iz poseke (podobno je najbrž deloval Ukijev včerajšnji start). Gre samo dol, komaj zrinem okoli slemena in se odpeljem proti Škorpijonu.

Zoranov komaj let

Zoranov komaj let

Ostalih treh dolgo ni za mano (čakajo na bolj ustrezen veter), potem pa le odletijo in scurijo zraven mene. Razen Štuseja, ki je prvič vozil novo Delto in je kar nekaj minut dlje zdržal v zraku (“sploh noče dol…” – kje sem že slišal te besede :-)… ).

Štusejev krst Delte

Štusejev krst Delte

Pospravimo in do Škorpijona, kjer z Branetom počakava, da zapelje Štusej gor po avtom.

Komaj  da lahko rečem, da smo leteli…

Brez veze, da ponavljam, da je danes enako vreme kot zadnjih X dni. Samo veter ima danes S, SV smer. Mega (še)ne more, Erzu (še) ni, ko ga kličem. Ščuka vabi na Glem ali Poljane (ima na skrbi mulce in zato je vse v širši okolici KP že zabasano in nevihtno in temno in nakuhano, v bližnji okolici KP pa idealno). Ker postojnske in primorske postaje javljajo J, Z, okoli KP pa SZ, se odločim najprej na ogled Strmce.

Na moji poti tja je Erzo že na zmernih obratih in bi že kam šel :-). Ko pridem gor na Strmco, piha kar močno v levo ritnico (=SV) in to bi bilo idealno za Grmado, če se ne bi nad mano zbirali črni oblaki (dobesedno), ki se po mojem preoblačenju iz civilke začnejo spreminjati v debele dežne kaplje. Razgled proti Nanosu in postojnski ravnici izgine v sivini dežne zavese… Erzo sporoči, da je zbor za Zavrh ob 15h na šodru (je določil Emil, ko je izpred svojega praga gledal proti meni na Strmco…).

In se dobimo tam in k Emilu in gor in na start, kjer piha kar (pre)močno. Ker ignoriramo črne oblake za svojim hrbtom in občudujemo poskočne bele bazice nad Ljubljansko kotlino, je situacija skoraj idealna in začnemo postavljati. Najprej Emil izkoristi nepazljivost nažigajočega vetra (ko za trenutek popusti) in je že v luftu nad startom. Erzo je malo za njim. Jaz pa seveda zadnji potegnem hrbtno, ko ni skoraj nič vetra (vsaj ne v luknji za startom, kamor sem postavil). Pa še malo cuknem in imam padalo posvaljkano na robu.

Prestavim se na Emilovo mesto in ponovim vajo in je takoj lepo gor in ga zbalansiram (profesor 🙂 ) in gasa. Ampak seveda nekaj mora biti narobe: gumica za kokon se mi je snela in naslednjih 5 min se bašem v njega in telovadim, namesto da bi jadral. Končno mi uspe in na levo na Trebelnik in začnem nabirati, pa me kar brez truda vleče gor. Ker sem sedaj obrnjen proti J in vidim grozo črnine na tej strani, me tja, kamor me z lahkoto dviga, sploh ne mika in se usmerim naprej. Kmalu sem pod grebenom, ko opazim, da je Emil že čisto nad tlemi in scuri k Škorpijonu !!

Emilov let

Emilov let

Jaz dobim neko šibko dviganje na pobočju pod Lipovcem in tu drajsam naslednje pol ure, medtem ko se Erzo vozika sem in tja (profesor) nad grebenom in končno odpelje proti Vrhniki.

Erzov prvi let

Erzov prvi let

Sem vedno nižje in ko že skoraj hodim po najnižjih smrekah, se odpeljem proti Škorpijonu in zabašem v visoko travo.

Zoranov prvi let

Zoranov prvi let

Zelo neudobno pakiranje opreme in do Emila k Škorpijonu, kjer niti ne uspem popiti svoje Skodelice kave, ker že prinori Erzo z Ukijem, da je treba takoj gor.

Svojo Skodelico kave si kar vzamem sabo in Uki že polaga ovinke proti startu. Med pešačenjem na start ugotavljamo, da ni videti nekega vetra in na startu ga tudi res ni. Postavimo v popolnem brezveterju (vendar z obilico večernega sončka).

Prvi potegne naprej Erzo in skoraj lepo dvigne padalo, pa mu ni čisto ok in prekine. Potem odlaufa naprej Uki in ZELO atraktivno spelje nekje pod robom… Erzo še enkrat ponovi tek naprej s svoje standardne pozicije, pa padalo samo malo povleče za sabo. Potem potegnem (naprej) jaz in ga lepo dvignem (no, lepo prosim, a se da al ne – profesor) in odletim in samo tonem na levo ob pobočju do Škorpijona. Poiščem majhen pokošen travnik nekoliko naprej od uradnega pristanka in pristanem.

Zoranov drugi let

Zoranov drugi let

 

In udobno in elegantno pospravim. Uki pokliče, da z Erzom že čakata na drugi strani Borovnice.

Erzov drugi let

Erzov drugi let

 

K Škorpijonu odpešačim po Erzovo enoprostorsko limuzino in po njiju. Ukija odloživa doma, da se lahko posveti nujnim družinskim obveznostim, midva pa gor po njegov avto in prazno Skodelico kave od Škorpijona…

Manca svobodna kot ptica ob 13h in seveda jo bom počakal (čeprav izkušnje zadnjih dni kažejo, da bi bilo bolje čimprej ujeti, kar se še da…). Erzo ne gre danes nikamor, ker je bil včeraj zadovoljen (pa še njivo mora okopavati), vreme pa itak ne obeta. Mega kasneje.

Še ob odhodu z Manco ne veva, kam bi. Jaz navijam vsaj za skoraj sigurni skok z Gozda, pa se Manci zdi vseeno bolj varno na J. In Vrhnika.

Tam še malo mečkava in modrujeva in cilj Strmca. Spodaj počakava Mega in gasa gor. Midva z Megom odneseva rukzaka na travnik (da se bo na kaj nasloniti) in se začnemo sončiti. Občasne meritve pokažejo 8-9/15,3. Nadaljujemo s poležavanjem na soncu, ki ga je, ob precej redkih in hitrih bazicah, obilo.

Po dveh urah imamo dovolj in se spokamo. Manca predlaga še kavico in se odpeljemo naprej po dolini proti bifeju “Na prepihu”, ki ustreza situaciji.

Nazaj grede kaže pod Strmco na bistveno manj vetra (vsaj tisti trenutek…) in še enkrat se zapeljemo gor. Res piha manj in vsi odnesemo robo na start. Z Megom začneva postavljati, ko spet zašumijo bori. In se malo ustavimo. In čakamo. In spet prbije z vso močjo in sploh ne poneha. Malo še oklevamo, potem pa v nabijanju pospravimo in se poslovimo. Med vožnjo dol se najprej slišim z Deluxom (ki je klical, da se je odločil za za lep večerni let 🙂  na Strmci), minutko kasneje pa se še osebno pogovorimo ob srečanju na cesti v Planini (da je jasno, da se gre po 18h na Strmco, ko se veter umiri 🙂 ).  Midva z Manco na Vrhniko, Boris svojemu planu naproti…

Ko uro kasneje pokličem Borisa, veselo pove, da je ravno pristal po 20min jadranju in da se ravno v brezveterju pripravlja še Emil… Pa očitno ni bilo čisto brezveterje, saj je Emil jadral do teme :-).

Emilov večerni let

Emilov večerni let

 

Komentarji Emilovega leta:
  • Andrej Samsa : očitno je bla Strmca ok ;(( [10.06.2013 21:52]
  • 2.Andrej Erznožnik : ja kakor za koga: Zoran, Manca in Mega so ene 4h ležali gor in odšli tedaj, ko se je zrihtalo…. Zorana gotovo boli.
    Jaz pa sem na njivi ugotavljal kaj je bilo tisto kar je moja pokojna stara mati videvala 80 let ko je z motiko mahala med poljščinami. Zanimivo, tud mal boli (hrbet). [10.06.2013 22:08]
  • 3.Borut Lapajne : lepo ……… bo treba spet it mal na strmco …. [10.06.2013 22:21]
  • 4.Tnt : Erzo na tvoje komentarje bi ti dal lajk – pa se ne da 🙂
    [10.06.2013 22:53]
  • 5.Zoran Gaborovič : Malo prej, ko se je zrihtalo… [11.06.2013 07:33]