Peš gor nekaj višinskih metrov do sredine pobočja in tu še enkrat napol razprem.

V trenutku je spet padalo nad mano (hrbtno), zdaj ga lepo stabiliziram in zajadram. Spet nekaj zavojev sem in tja, vendar višine ne morem nabrati, medtem ko Emil, Erzo in Boris lepo vjugajo vsaj 30m višje in se vozijo sem in tja. Ko sem le prenizko, se odpeljem čim bolj naprej in lepo pristanem med suhimi dreki, na travci kjer je najmanj trnja.

Zoranov drugi

Sedaj imam kar nekaj za odpešačiti gor. Vmes lovim sapo in grem prav na vrh pobočja na rob in na kraj, kjer sem prvič startal.

Emil in Erzo neumorno drajsata, Boris vmes tudi pristane, ga vodi hrbtno po pobočju gor in spet zajadra…

Spet ga lepo hrbtno potegnem in zajadram. Skoraj sem že prepričan, da bom ujel dovolj dviganja, da bom zajadral kot oni trije znalci, pa pri enem od obratov spet potonem in se tik nad tlemi odpeljem ven, dokler gre in pristanem.

Zoranov tretji

Ne da se mi še enkrat hoditi gor in raje malo grounhandlam. Oni trije pa še kar drajsajo. Slišim Erza, ko pravi, da čaka, da bo napolnil celo uro. Emil to naredi prvi (namreč nabere celo uro jadranja) in se odpelje daleč ven nad kravami do ceste.

Emilovo enourno jadranje

Nekaj za njim še Boris.

Kot zadnji potegne nad ravnico Erzo, ki se odpelje še kakšnih 100-200 m dalje. Vsi zadovoljni pospravimo.

Erzovo enourno jadranje

Še kratek obisk Šilentabora, kjer v gosti megli tacamo po sluzastem startu. Danes ne…

Erzov komentar leta: Na Vrhniki celo sonce plus preveč vetra, zapeljemo se do Unca, kjer samo še oblačno plus preveč vetra. Gremo naprej do Postojne, kjer se pojavlja že megla… Kralj Vremšce po ogledu svoje posesti izjavi, da smo fraj in naj gremo domov, saj je megleno, celo da rosi. Meni klikerji delajo na polno; ko se peljemo skozi Pivko je vetra malo in ideja je, da je danes dan, na katerega sem čakal, odkar sem ta štart odkril, zapazil, ko so posekali drevje, da se da štartat, kaj štartat, JADRAT 1h Z LETENJEM DO BAZE 80 M VIŠJE.

Erzo zjutraj sporoči, da ga Činks že kuri. Ob 12h na Vrhniki za Kovk. Potem se javi še Ščuka, da je že rezerviral Božiča za ob 12.30 (Gorazd in on) in naj ne zamujamo… Meni se zdi Gorenjska OK, dol pa kar oblačno in megleno, ampak…

Ob 11.45 Vrhnika. Erzo, Činks in še potencialni Erzov zet že odhajajo s Činksovim kombijem. Mene so določili k Draganu, ki me čaka s Krističem. Robo not in gasa. Vmes se javi Luka Slak, da drvi za nami. Ker od Postojne naprej kaže vse slabše, je na izvozu Razdrto bojni posvet: Anja?, Kovk?, Vremšca? – ker Ščuka stoji pod Vremšco in čaka Gorazda in bi blo tam najbrž boljše. Malo demokratično, malo z metanjem kovanca, malo nedemokratično, se odločimo za k Anji.

Dragan pelje naprej dol v vedno hujšo meglo. Vmes se iz onega avta javijo, da so nedemokratično (pritisk Erza 🙂 ) zavili proti Vremšci. Hkrati se javi Luka, da čaka na počivališču pred Vipavo. Spodaj je jasno, da na Kovk nima smisla (megle, start v bazi, vse temno…). Na izvozu Vipava obrnemo (+ Slak s svojim avtom) s ciljem Vremščica. Ko odvijemo po Primorskem kraku, predhodnica že ugotovi, da z Vremščico ne bo nič (vse pokrito) in da je naslednja smer Goljak (Ščuka in Gorazd že vesta…). Vmes se oglasi še Delux, ki je prvotno nameraval na Kovk, po pogovoru pa se odloči za Strmco ali Ženček – najbrž bo kar Ženček.

Mimo Divače, letališča, do Ilirske in pod Goljak. Prva del današnje jate je že na poti gor. Prisede še Luka in gor.

Peš gor na glavo starta, kjer kar konkretno piha. Činks in Erzov potencialni zet še čakata na startu in malo oklevata, ker je čez prvi plato res kar daleč ob takem vetru. Mi štirje hitro postavimo in to spodbudi tudi njiju.

Odletimo drug za drugim, jaz kot predzadnji pred Draganom. Naprej komaj lezemo (10-13, pa tudi manj), občasno malo poruka in dvigne. Ko pridem na rob zgornjega platoja, je veter že čisto z desne vzdolž grebena (SZ). Počasi lezemo naprej. Končno sem zunaj, nad dolino in ob pobočju rinem desno. Ostali so malo višje, pa ne dosti hitrejši. Erzo se bori v kotanji, ko rinem ob spodnjem grebenu nad njim. V veter gre res počasi… Ostali pred mano malo zavrtijo, malo rinejo bolj ali manj ob pobočju in končno začnejo počasi obračati proti pristanku. Tudi sam odvijem nazaj in sem s 40 takoj nad pristankom.

Zoranov let

Krističev let

Draganov let

Činksov let

Let potencialnega zeta

Pospravljamo, medtem pa pristanejo tudi najbolj vztrajni Ščuka in Erzo (ki se je uspel rešiti iz tiste kotanje in je na koncu spet nabral nad spodnji greben.

Erzov let

Med nakladanjem počakamo, da gredo vozniki gor po avte in še na zaključno druženje v Aviopub.

Danes je vzrok za Erzov prvi klic Luka Slak (ki bi rad šel nekam letet – se ve, koga pokliče 🙂 ). Primorska je zamegljena do tal (za kamerami  to javi tudi  Ščuka in potem še Gorazd) in že se skoraj odločimo za Krvavec, ko Gorazd popravi izjavo: doli se odpira in bo…

Slak in Erzo v LCja in na letališče po Gorazda, ki že jamra, da smo pozni in zamujamo najboljše, ker se spet zapira.

Na zgornji start, kjer piha lepo gor, vendar ne preveč močno. Postavimo in v zrak: Gorazd, pa Erzo, pa se odpravlja Slak, ko že pride po bregu gor Erzo, )ki očitno že nabira starte take dolžine, da so za med Svoleta 🙂 ).

Erzov prvi – za Svoleta

Odleti še Luka, Erzo drugič in jaz. Celih 15 min uspem jadrati na šibkem vetru ob boku Slaku in Erzu (ki pristaja malo pod spodnjim startom – aha, hkrati nabira tudi različne starte 🙂 ),

Erzov drugi zgoraj

potem pa na letališče, kamor je že scuril Gorazd (“pozni smo bili, malo prepozni, obrnilo je na SZ in odneslo stebre in baze ven in je konec za danes…” me sprejme na pristanku).

Zoranov let

Kmalu pristane še Slak.

Slakov let

Pospravimo in ko se z Gorazdom odpeljeva gor po LCja, pristane tudi Erzo.

Erzov tretji s spodnjega

Gorazd se poslovi, ker danes ne bo nič več…

Za nas tri pa seveda dneva še ni konec. Predlagam Strmco, če pa ne bo, ostane še vedno projekt Unc. Slivnica je za scurit (pravi tokrat delujoča Emilova postaja), tako da gremo res najprej od zadaj proti Strmci. Vmes kličemo Emila za info, pa se ne javlja. Jasno, saj je v luftu nad nami, ko pridemo na Strmco.

Veter kar nabija in bori šumijo (6,5/9,3 izmerjeno na startu zgoraj) in Redstar na travi nekaj štrika na starem Emilovem padalu (svojega je že oddal Cigli).

Brez razmišljanja zmečemo robo na start. No jaz malo razmišljam, ker se mi zdi, da se bo ravno ulilo in da je spodaj blatno (Planinsko polje je večinoma pod vodo) in da me nekaj kar vleče, da dam priložnost coti in tangicam, da se izkažejo. Erza izstreli v luft kar s sedla, Slaka tudi po nekaj poskusih, jaz grem gor do klobase in tam počasi postavim in naredim zidek in sploh obvladam coto in lepo hrbtno v luft.

Potem pa jadramo in se vozimo sem (do Petriča) in tja (do Lipovca in še dlje) do mraka, ko se odpeljemo daleč ven in nazaj na pristanek.

Erzov let

Slakov let

Emilov let – ima najdaljšega

Zoranov let

Že skoraj po temi končno odpelje Emil gor po avte in zaključimo. Dosti bolje, kot smo pričakovali. Ponoči Erzo javi, da se je z SMS že vnaprej Dragan Vidic prijavil za našo jutrišnjo jato (če se bo le jadralo…) 🙂 .

Erzov komentar leta: To je bil dan, ko je domačo, rodno grudo začasno (?) zapustil nekdanji, večletni, najboljši, ki ga je kdaj imela, upravnik Strmce in se je napotil v deželo himalajsko, nepalsko. Srčno upamo, da se vseeno vrne. 
Mi smo po zablujeni Vremšci, 
našli tu predvečerni pristan, 
in smo se spomnili še nanj.