Zjutraj je v nasprotju z napovedjo čudovit sončen dan z idealnim JZ čez vso Slo. Na Gorenjskem je bolj sončno in kar mika me, da bi šel na Krvavec, vendar je na vrhu močan SZ (6/8,9), pa tudi Ambrož javlja 4/6 Z, tako, da se lepotam odpovem.

Začnem gnjaviti že zelo zgodaj. Erzo bi šel okoli 12h, na Vremščico ali Kovk (4/6 J), pa si premisli, ker bo baje na Kovku premočno (vir: Ščuka 🙂 ). Pokliče tudi Mare, ki namerava po službi na Potoško (me tudi mika, samo pozno bo in vprašanje, kako bo takrat s sončkom…).

Tako prisede ob 12h Erzo v LC na Železniški, Mega na Uncu in gasa mimo vseh ostalih potencialnih ciljev na Lijak. Vipavska je že vsa pokrita. Malo zaokrožimo na pristanku – in gor in dol na start. Start je skoraj prazen, nekaj jih jadra nad grebenom. Mega nama pomaga postaviti.

Erzo odleti takoj, jaz po drugem poskusu in hitro naberem nad greben. Zdi se mi malo bolj mirno kot včeraj, bolj enakomerni in široki stebri. Ko naberem okoli 900, se odpeljem na V rob in naprej proti Zmajarski. Ves čas lovim dviganja, včasih bolj zunaj, včasih nad grebenom. Pred Zmajarsko naberem do 1200 in sem prepričan, da bom brez problemov preskočil na Čaven. Pa začnem izgubljati višino in še pred Z pobočjem Čavna potonem do 900. Tudi nobenega dviganja ni (kje je zdaj ta močan Z ?!), zato obrnem in nazaj. Občasno občutim močan Z, ki me upočasni na 15 km /h, malo dam gasa, občasno popravim višino, ampak na koncu sem le kakšnih 100m nad grebenom. Erzo, ki je za Ščuko odšel na Z do Svete gore, se je vrnil in se srečava nad startom. Le da on m po m nabira, jaz pa od zdaj naprej samo zgubljam. Erzo se odpelje proti Zmajarski (pa tudi on kar zgublja), jaz pa se grebem pod startom vedno nižje in se na koncu predam in po debeli uri pristanem zraven Mega in Ščuke, ki je danes na zaslišanju državnega inšpektorja :-).

Zoranov let

Jaz inšpektorju samo pomaham, pospravim in z Megom odšibava do Oseka pri Črničah, kjer se naloži še Erzo z vrečko regrata :-).

Erzov let

Ker je še zgodaj, bi jaz šel še kam in v Razdrtem odvijem na desno proti Vremščici. Ves čas že malo rosi, vendar se pripeljemo po spluženi cesti do spodnjega starta na Vremščici, kjer pa piha nek rahel SV. Tako se samo obrnemo, oddrajsamo dol in gasa proti Centru…

Danes je napovedan edini lep dan v tednu in veliko si obetamo od tega (no jaz vsaj, da bi letel brez snežink ali dežja 🙂 ). Vendar je ves dopoldan še vedno močna burja (na Kovku sunki tudi do 20), tako, da je edina izbira seveda Lijak.

Erzo organizira prvo ekipo ob 11h in to sva midva, ki se sama odpeljeva proti Vipavski. Druga (in morebitna tretja…) ekipa starta po 13h oziroma 13.30, z Megom kot prostovoljnim šoferjem. Med potjo še malo zabijava čas z etnografskim obiskom vasi pred Lijakom, ker vreme ni kot je bilo za pričakovati in se ostali (Ščuka, Slamič,…) nameravajo zbrati šele ob 12.30.

Ko sva končno na pristanku, je tam kar nekaj padalcev, v zraku pa še nobenega. Erzo bliskovito reagira in prisede v avto Valičev (in se tako izogne Igyju), ostali pa se zbašemo v Igyjev kombi in na start. Na startu kar piha, občasno tudi močnejši sunki. Valiča sta takoj v zraku in testirata Queena, potem pa že Ščuka, Erzo in Slamič.Potem pa sem za dvema ali tremi drugimi pripravljen tudi jaz.

Hrbtno dvignem kot se spodobi in po obratu me liftne direktno gor. V luftu je zelo razgibano (vsaj zame). Majhni in močno stebri, ki me hitro spravijo nad greben, nad 900m pa nekako ne morem nabrati več kot uro in se drajsam okoli starta. Končno imam dovolj in se odpeljem proti Zmajarski kar po robu grebena. Lovim dviganja in se držim ob robu grebena, pred Zmajarsko pa dobim lepo dviganje, tako, da se odpeljem do 1150. Manca je medtem prišla na pristanek. Odpeljem se naravnost nazaj do starta in čez do Danijela, kjer pa precej zgubim. Erzo, Ščuka in Slamič so nekje naprej od Sabotina in se dogovarjajo, da potegnejo čez Brda, dokler bo šlo. Ko se vračam nazaj pod start, odleti Manca, jaz na V robu naberem in potem greva skupaj do Zmajarske, kjer še enkrat naberem in nazaj. Danes mi je super udobno in toplo, ker sem zaradi napovedanega mraza oblekel čez vse še puhovko. Super :-). Ko prideva z Manco spet nad start, sta tu že Mega in Mateja, ki se pripravlja na start. Malo kroživa naokoli, ko Mateja poskuša odleteti, pa jo novo padalo (prvič na resnem startu z njim) prehiti in potegne dol po travniku (vidi Manca, jaz pa po obratu vidim samo, da leži na tleh in da ji Mega pomaga). Z Manco kroživa nad njima in poskušava ugotoviti ali zvedeti kaj se je zgodilo. Mateja končno vstane in sama počasi odide po cesti gor, Mega pa ji pospravi opremo in odide za njo. Z Manco upava, da je vse v redu in se zapeljeva do Danijela, potem pa na pristanek, kjer v močnem V pristanem po 2 1/2 urah.

Zoranov let

Manca malo za mano. Ob pospravljanju me popiše inšpektor Uprave za civilno letalstvo (seveda nimam licence s sabo, pa še nobenega drugega dokumenta…). Mega sporoči, da z Matejo ni vse v redu, da čuti močne bolečine v desni roki in da gresta na urgenco v NG. Midva z Manco (ki ima vsaj vozniško s sabo) pa v pobiralno akcijo v Laško deželo. Najprej po Slamiča v Čedad,

Slamičev zmagovalni let

potem pa še po Erza in Ščuko nekaj km naprej (sta se kar daleč nazaj pripeljala…).

Erzov let

Na poti nazaj zvemo, da ima Mateja zlomljen nadlahtnico in da je vsa v gipsu 🙁 !!

Po dolgih dnevih sluzavega vremena in še včerajšnji reinkarnaciji zime (sem včeraj malo taval v Megovi družbi okoli Sv.Križa, moje traume… 🙂 – pa raje ne razpredam podrobneje…), danes končno sonček.

Seveda je Erzo našpičen že navsezgodaj (no, okoli 9.45 h, ko je na poti v službo 🙂 ), ker danes pa bo (kot je napovedal že včeraj pri transportu z nočnega veslanja po deročih vodah Ljubljanice). In ker je Zmerajnalijaku že na poti na Lijak in ker Kante pravi, da ni nikjer napovedane zelenomodre burje, spokamo takoj.

LC-> Vrhnika (+Erzo) -> Unec (+Mega) -> Lijak(+scurjeni Samsa + Megova Mantra4)

Samsovo seznanjanje z Megovo Mantro

-> direkt gor -> dol na start. V množico toplovodarjev – pardon cevovodarjev, ki so zasedli 90% starta.

Erzo kar postavi (da ne bodo Zmerajnalijaku in Kanta in Kegelj slučajno prej) in gasa v luft. Dobesedno. In malo vrtijo in se počasi izgubijo v višavah. Samsa se po prvi neugodni izkušnji prvega leta prvič z Megovo Mantro, odloči za mojo coto (manj nevarno 🙂 ) in se tudi hitro odpelje gor ob Megovi nesebični enoročni pomoči. Potem sem pa že jaz (ob Megovi nesebični enoročni pomoči) na vrsti (ni več nobenega padalca na startu, sam cevovodarji, ki so dobili zeleno luč) in (hrbtno, prosim) odletim.

Na levo gor ob greben, hitro naberem nad greben in kmalu sem na 1300 (živahno, vendar nič strašnega). Vrtim in drajsam sem in tja, večinoma blizu skupaj z mojo coto pod vodstvom Andreja. Poskusim proti Zmajarski, pri vojašnici scurim pod greben, pa se le rešim in naberem nazaj na 1100 in nazaj nad start. Vidim, da cota=Samsa pristaja.

Samsa in cota

S 1200 proti Danijelu in do Škabrijela. Potem pa nazaj, malo naberem nad Daijelom, nazaj nad start in ven proti pristanku, tu pa vrtim še 20 min malo pred pristajnim travnikom in po slabih 2 urah pristanem.

Zoranov let

Ravnokar sta prišla še Mateja in Mirko in Mega ju odpelje na start. Ko pospravim, se oglasi tudi Erzo, da je pristal nekje naprej od Palmanove (!) čez reko Ter/Taliamento.

Erzovo preletavanje letališč proti “Lombardiji”…

Samsa sporoči, da je tudi Slejko nekje tam v Italiji in z vso elektroniko določimo njuno lokacijo.

Slejkov zmagoviti prelet

Pristaneta tudi Mateja in Mirko. Počakam še Mega, napolniva žejnega LCja in gasa k Špagetarjem. Najprej čez dobro uro pobereva Erza v Codroipu (neko selo blizu reke Ter), -> pravac Udine, do kamor se pripelje z špagetarskim javnim prevozom Slejko in gasa nazaj v domovino na zaključno druženje v Aviopubu. Super dan :-)…

Zjutraj na Primorskem že šajba brez oblačka (no, z malo megle po dolini…), v Lju pa še vse sivo in pršeče. Tudi na Krvavcu grdo oblačno zgoraj, Brnik spodaj v totalni megli.

Z Erzom se slišiva in sva si edina, da je treba čim prej še kaj ujeti. Manca se je prijavila za ob 12.30, ampak midva se dobiva že ob 11.30 na Vrhniki in gasa z LC po AC do Vipave. Na Kovku 3,4/5,5, tudi lep sonček je, baze vsaj 300m nad startom, medtem ko proti Lijaku baje že zapira in je Čaven zabasan v bazi. Gasa gor.

Hočeva sicer na start, pa parkirava kar na parkingu, ker je za vogalom že zamet. Po rahlo blatnem travniku na start, kjer ravno toplandata Valiča, oba s Pawn-om. Napovedujeta nevihte in z Erzom hitro postavljava. Manca javi, da že prihaja z enournim zamikom, saj ji povem, da je tu “idealno”. Erzo je kljub zamotanim štrikcem seveda hitrejši in odleti vsaj 10 min. pred mano. Počakam še oba Valiča in v drugem hrbtnem poskusu odletim.

Takoj desno ob greben in takoj naberem nad njega. Na Podrti še malo zavrtim in naberem do 1100, potem pa dalje malo bolj zunaj proti Hublju. Erzo že pelje proti Čavnu, Valiča spiralirata in sesuvata padali, jaz pa se naenkrat znajdem v bazi, ki jo prinaša od Z. Odpeljem ven po kanalu jasnine proti Ajdovščini in baza je mimo. Še malo naprej mimo Hublja, potem pa obrnem, ker se mi zdi, da bo nazaj mogoče težje (občasno je čutiti močan Z in malo pošejka). Ampak nazaj gre lepo, samo baza je že na planoti za grebenom, naenkrat začutim, da sem sredi plohe sodre in se umaknem bolj ven. Proti Nanosu je vse črno in zdi se, da proti Divači že dežuje. Na Podrti vrtim skupaj z Valičema, Erzo pa se je že vrnil do Hublja (?) in ponovno odpelje čez proti Čavnu. Črnina od Nanosa se približuje, zdi se da je ploha že v Podnanosu. Zadeva mi ni več všeč in odpeljem se ven. Kar drži, občasno celo malo potegne gor (ko se zgoraj pripelje kakšna večja bazica), ampak generalno grem le dol, ne da bi vlekel ušesa. Kaže, da je dež že pred Vipavo, zato potegnem nad pristanek in v močnem Z pristanem pri klobasi.

Zoranov let

Med pospravljanjem začne grmeti, Manca pa se oglasi s starta. Glede na videno in prihajajoče, sprejme edino pametno odločitev in odšiba nazaj proti avtu, kamor pride v plohi sodre. Erzo je pristal pri Lokavcu.

Erzov let

Jaz pohitim do Anje (ki je seveda zaprta v ponedeljek) in se spravim pod nov nadstrešek, ko pride nevihta… Nevihta, kakršno vidiš le redko: strele švigajo nad avtocesto, grmi, kot da imam glavo v topovski cevi, začne še toča… Ko pride Manca, še malo počakava, da toča poneha, potem pa v Ajdovščino po Erza, malo druženja v bifeju, dež ne poneha, potem pa gor na start po LCja in žez Kalce nazaj v Lju.

Hvala, Manca za podporo v tem urnebesu, čeprav si pričakovala vse kaj drugega :-)…