Čeprav je moja potreba po letenju (po teh 14 dneh neletenja) res velika, me današnji dan nič ne vabi. Še vedno je kilavo (kot je bilo že ves čas), mokro, hladno in kaže da bi še kar lahko deževalo. Tako sploh ne gledam podatkov in me prav preseneti Manca, ko pokliče, da je v Borovnici sonce in je treba čimprej na Zavrh, ker mogoče bo.

Seveda sem za in ob 14.30 sem na pumpi v Borovnici. Z Manco in Žigom na vrh in na start.

Tu kar lepo enakomerno piha, ne premočno (koliko, ne vem, ker je glavni del mobilne vetrne postaje – merilec, še pri Erzu na poti iz Brazilije). Mogoče še bolje, ker se ne obremenjujeva in začneva takoj postavljati. Medtem veter še malo pojača. Kljub temu padali malce hrbtno dvigujeva in nameščava v (bolj kilav)zidek. Pri kakšnem od dvigov se mi zdi, da bom kar odletel, pa se vseeno ne postavi lepo in mi ga bolj ali manj sfedla nazaj, tako da mi ga mora Manca na koncu pomagati raztegniti.

Ker se veter nič ne zmanjša, pomisliva tudi, da bi se vdala. Ampak samo za trenutek. Potem pa se odločim in potegnem in ga stabiliziram in po obratu stopim v zrak. Lepo drži in gre ven počasi v popolni tišini (vario je s prazno baterijo ugasnil, FlyMe ima, kot kaže, izklopljeno piskanje), tako vozim samo po občutku. Manci povem, da je v zraku mirno in zuvijem na rebro V.Trebelnika in tam celo malo pojadram. Nabrati ne morem in čez nekaj časa začnem počasi zgubljati višino. Pristanem pri pumpi (kjer imam avto).

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, Manca ravno starta. Malo urejam vrvice in elastike in se obiram s pospravljanjem, dokler ne začne kapljati, takrat pa pristane tudi Manca. Pospraviva in se posloviva. Ona peš čez cesto domov, jaz pa v avto. Letela sva :-), čeprav današnji dan tega ni obetal !

Danes napovedan čudovit dan z idealnim vetrom. In ko je zjutraj v LJU še megla, je na Vipavskem že krasen sonček. Z Megom se zmeniva za ob 12h, Mateja, ki si je zelo želela danes priključiti jati, je onemogočena in nama samo želi lepo letenje. Z Megom malo nihava med Kovkom in Lijakom, ampak na koncu sva na štartu Kovk.

Nekaj jih je že v luftu. Inverzija na okoli 1000m, Vipavska dolina vsa megličasta, veter idealno močan (4,5/7,2 JZ). Postaviva skupaj z Gradiškom in Perom (oba v Perovih oranžnih sedežih – kot jaz nekoč…). Najprej odletita oranžna, potem jaz in še Mega.

Takoj se odpeljem na desno in sem nad grebenom. Do Podrte. V zraku je treba delati, občasno je razgibano, ampak da se lepo obdržati nad grebenom brez posebnih traum. Malo posnemam Mega, ko pride do mene, ampak on pobere s tako lahkoto, da kmalu obupam in sam iščem dviganja. Do Hublja, še naprej proti Otlici, ko začnem preveč zgubljati, se obrnem in malo pred Hubljem spet najdem dviganje nad greben. Spet do Podrte, tu poskušam nabrati do max., ki ne gre preko 1000. Usmerim se čez dolino, pa začnem prehitro zgubljati in se vrnem še enkrat na Podrto in naberem kolikor se da – do 1015m :-). Mega javi, da bo pristal na startu, jaz pa njemu, da grem čez. In se odpeljem v megličasto praznino med Kovkom in Nanosom. Ekspresno se oblači in zapira. Na pobočje se naslonim s 500 (precej pod Plazom), tu pa tudi metra ne gre gor. Obvozim pobočje Plaza in se usmerim čez pobočje na standardni travnik čez avtocesto – zasilno letališče.

Zoranov let

Javim Megu, kje sem, pospravim in Mega je z LCjem že pri meni. Pozdraviva še Guida ob cesti in gasa domov…

Zjutraj panika, kam naj gremo: Erzo ima službo in bo šele kasneje; jaz bi na Golte (Franc Rakun mi pove, da bo OK in se splača priti tja, samo velikega jadranja pa ne bo…), Mateja ne bi, Manca skoraj bi, pa jo oblačna slika iz Savinjske doline odvrne dokončno. Predlaga Primoža in kasneje Zavrh. Mene Primož spomni na spihani Oslonik zadnjič in neham težiti z Goltemi.

Mateja do mene ob 9.50 Češna se pridruži in mu je prav karkoli. Gasa proti Vel.Laščam. Vmes Mega, ki bi naj prišel od spodaj čez Cerknico, odpove, ker mora zlagati drva (haloooo !!!) – mogoče pride kasneje na Zavrh (seveda je potem na Zavrhu  🙂 ).

Pod Primožem prisede še Manca v LCja in gor.

Na startu piha. Začnemo modrovati… Jaz vmes zasilno poflikam padalo (v bistvu mi ga Manca z mojo fliko 🙂 ). Potem še malo modrujemo, ker še vedno piha v sunkih in ne kaže na zmanjšanje. Ko je umirjeno močno, piha skoraj lepo gor, ko prbije močneje, pa šumijo smreke na desni, trakci pa vsak po svoje in v večini kažejo bolj z leve.

Ker je moje padalo raztegnjeno, imam čakanja kmalu dovolj in ga nekajkrat hrbtno dvignem in pri zadnjem, malo lepšem dvigu, odletim, ko je eno vmesno malo bolj umirjeno obdobje (še nikoli nisem videl tu enega lepega starta, ampak je vedno vsakomur padalo bolj ali manj feclalo…).

Najprej me požre in ne gre skoraj nič naprej (še v zic se ne upam zbasati), potem pa le prime in me vzdigne. Ker me šejka in čutim močan veter z desne, si želim samo čim bolj stran od pobočja in ko sem enkrat dovolj stran, samo še scurim na uraden pristanek (čeprav zadnji del kar drži).

Zoranov let

Ko pospravim, ostali še niso odločeni. Mateja bi letela (malo se je umirilo tam zgoraj…) in nekajkrat dvigne in potem odleti. In zajadra in jadra in jadra (jaz pa spodaj zelen od zavisti kot trava naokoli 🙂 ) in po pol ure pristane blizu mene. Super je letela in je vesela kot radio !! Ko pospravlja, preostala zgoraj še nista odločena… Maretu menda ni in končno odleti Manca. Tudi njo lepo drži, čeprav se niti ne trudi jadrati. Ko pristane pri naju, se še Mare odloči in odleti. Tudi on je kar nekaj časa v zraku, preden pristane v gnojnico ob bližnji kmetiji.

Maretov let

Preda moj avto ključ in z Manco gor po LCja, medtem ko Mateja in Mare umivata gnojnico s padala…