Ščuka pokliče zjutraj, da je danes treba čim prej, ker bo potem zaprlo, Erzo pa se ne javlja… Obvestim Mega, ki organizira državno upravo situaciji primerno in tudi Erzo je takoj na obratih.

Ob 11h na Vrhniki k Erzu in na Unc. Pred Postojno Ščuka že javlja, da je Lijak že zabit in da ostane le Slavnik (NOTAM pa S, SV veter čez Slo…). Dobimo se na pristanku kot včeraj. Nekje zadaj sta še Poje in Reven, ki sta se namenila na Lijak (Kovk), pa ugotavljata, ta tam ne bo kruha in se na Erzov poziv usmerita na Slavnik.

Odkotalimo se po ostankih ceste gor in na start pod Grmado. Ko pridemo na travnik, še lepo piha gor in začnemo postavljati (vmes nakladamo o planih – najmanj Buzet, pa Istra, pa…). Jaz sem že čisto pripravljen, ko Mega in Erzo pokažeta na ploho proti Žbevnici in Buzetu na eni strani in  drugo nad Ospom. Ker začne tudi malo kapljati in je zadaj res črno, začne pospravljati najprej Mega, potem pa še jaz.

In potem čakamo, kako se bo to plohanje obnašalo naprej. Vmes tudi veter usahne, nebo se zapre in čakamo in čakamo. In dočakamo Jožefa in Revna, da se pritovorita na start. V naslednji uri odstranimo šoder iz Slakovega padala (ki ga je prinesel stestirat Jožef) in ko je enkrat vse postavljeno, se Jožef odloči odleteti, ne glede na to, da veter že piha malo čudno. Res se vpne, pošteno polaufa dol po travniku in je v zraku. Malo zavijuga sem in tja in potem pristane pred Podgorjem.

Jožefov let

Mi čakamo na boljše pogoje in modrujemo. Ko se na videz malo zboljša sončno -oblačna situacija, začne Peter hitro postavljati (da ujame preden bo prepozno) in ostali za njim. In čakamo še pol ure, da vsaj za trenutek vsi trakci kažejo v isto smer (zadaj za startom piha burja do 6, mi pa smo v nekakšnem zavetrju ali pa rotorju. Končno Erzo potegne in odleti, jaz pa takoj za njim. V zrak sicer speljem, ampak potem me začne tlačiti dol po pobočju in ko sem tik nad drevesi, me dvigne, šejka sem in tja in prestavlja kot se vetru zdi. Ščuka starta takoj za mano in kasneje pove, da me je videl tudi v vodoravni legi, s padalom popolnoma za menoj. Močan SZ veter se zliva po pobočju dol, gor pa vleče baje ogromna karfijola nad Slavnikom. Jaz samo gledam, kako bi čim prej pristal, če je le mogoče, ne na drevju. Desno v veter ne gre (Erzo in Peter stojita praktično na mestu). Končno sem nad travnikom pri Podgorju, kjer me celo rahlo rikverca. Nekako se le spravim na tla in skrijem za grmovje, da pospravim…

Zoranov let

Mega in Reven po videnem odstopita od želje po letenju, Poje pešači gor. Ko nekako pospravim v visoki travi, ob igrišču počakam na Erza in Petra.

Erzov let

Peter se poslovi, midva pa počakava na Mega. Danes gotovo ni bil pravi dan za Slavnik…

Tik pred Megovim prihodom pokliče Ščuka, da bi pa Glem mogoče bil ravno pravi za ta veter :-)… Ker bi res rabili neko tolažbo po ravnokar preživeti avanturi, sva z Erzom takoj za.

Ko pride Mega, ga obvestiva spremembi planov in gasa proti avtocesti. Za nami sta tudi Jožef (ki se mu mudi v svojo župnijo) in Reven (ki se mu ne mudi v nobeno župnijo). Zato se počakamo in Reven prisede k nam in se pridruži spoznavanju lepot Primorske, ki so mu povsem tuje (no, kar se mene tiče, sem zadnje čase kar veliko tukaj…). Po avtocesti do Kopra in čez Marezige naokoli na Glem.

Ščuka je že v zraku in jadra ob pobočju. Erzo že med vožnjo gor zalaufa vario in odlaufa na start, da ne bo kaj zamudil. Mi trije pa za njim. Erzo starta, Reven za njim po nekaj poskusih dvigovanja, pa še jaz in na koncu tudi Mega, ki končno tudi dočaka malo letenja. Drug za drugim se po nekaj vijugah znajdemo na travniku v dolini in začnemo pospravljati.

Erzov let

Zoranov let

Malo smo se pa le potolažili. Erzo poštopa gor po en avto, potem pa še Reven in Peter gresta gor po drugega.