by ·Komentarji so izklopljeni za 120412 Otliško okno P715 20:04:19

 

Ko smo končno skupaj, se zapeljemo v Ajdovščino na zaključno kremšnitno druženje. Vendar Boris namiguje še na kakšen start, jaz povem, da sem že na 3 blizu 100 in Erzu je takoj jasno, da moramo nujno še na en večerni novnov start. Otliško okno je idealno in blizu in sploh točno za ta namen. Po najdaljši možni poti mimo Kovka iščemo dostop do starta (Mega točno ve kam… pa prižgemo še tablico, da preverimo njegovo informiranost… prijazni domačin nas usmeri, ko kljub vsemu zgrešimo, pa se še enkrat zgubimo) in se na koncu po res ozkem in zaraščenem kolovozu (kar po njem, dokler si boste upali…) pripeljemo na start (smo si upali). Mega se z malo narejene zaskrbljenosti sprašuje, kako bo tu on prišel nazaj na cesto (zraven se pa že veseli) in nam pomaga postaviti.

Piha kar močno (na Kovku 5/8, tu pa še malo močneje) in najprej se izstreli Boris, potem Erzo, jaz pa se najprej zafeclam v lastne štrikce in me veter podre nazaj, potem me prestavi nazaj na tla v naslednjem poskusu ob Megovi asistenci, ker pa padalo ostane kar nad mano, ga samo usmerim in odstartam. Naslednje pol ure pa sama uživancija v večernem soncu ob grebenu do Kovka in čez Vipavo dol na standarden travnik pred streliščem. Pristanemo ob 20h, ko je ravno še dovolj svetlo za pospraviti.

Zoranov let

 

Pa še Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/816049

Gasa Lju :-). Nepričakovano novnov 🙂

by ·2 komentarja

 

Danes pa je res slabo vreme. In J od Ljubljane piha vedno bolj. In dežuje. Pa tud na S dežuje. Ampak v Lj pa ne (čeprav ves čas kaže, kot da bo vsak trenutek). Erzo je včeraj rekel, da ima danes popoldne opravke (hmmmm…), pa ga nočem poklicati. Pozvonim Damjanu. Bi šel. In blizu Lj je Špica (Kamnik), kjer bi J, JZ (ki je napovedan in s postajami tudi potrjen) prišel prav, če se le ne bo ulilo. Pokliče Erzo, ki se pelje skozi Podpeč in pove, da je čisto mirno. Povabim ga (Špica, pa mogoče še Vover… me ne zanima, že letel, mi ni treba, mogoče Samotorica ob 17h…).

Z Damjanom se dobiva pri zdravstvenem domu, prestopi k meni in ugibava kod na vrh do starta. Vdeneva pravo cesto, tudi odcep in potem malo tavava sem in tja, kje bi pustila moj avto čim bolj pod vrhom. Parkirava v peskokopu in zatavava v strmino navzgor (kao po poti 🙁  ). Plezava po skoraj navpičnem suhem listju in vejah z vso kramo (še dobro, da imava lažjo opremo kot normalni padalci – če bi to pričakoval, bi vzel lahko hribovsko varianto). Za 50 višincev porabiva pol ure in končno pritavava na start v rahlem rosenju.

Piha nula in občasno malo z desne. Start je pa kraaatek in strmoooo odsekan. Kje je zdaj tisti zahodnik 🙁 ? Damjan takoj začne postavljati saj pričakuje povečanje padavin. Meni pa se kar ne zdi. Počaka na trenutek, ko pihne rahlo gor in potegne … in odleti v mir oblačnega, rahlo rosečega popoldneva. Malo zavjuga sem in tja in je že dosti pod startom. Rosenje je ponehalo in hitro postavim še sam.

Malo čakam, ampak gor noče več pihniti, zato potegnem v nuli (ker je tudi malo dol že pihnilo vmes 🙁 ). Lepo dvignem in ga peljem do roba in sem v zraku. Zapeljem do gradu in v širokem loku čez Bistrico na velik travnik nad obvoznico, kjer obrnem in pristanem zraven Damjana.

Zoranov let

Spet rahlo rosi in Damjan mi pomaga pospraviti. Zapeljeva se po moj avto, potem pa z obema še do pristanka za samostanom Mekinje in naprej z mojim na ogled starta Vover. Hvalabogu rahlo dežuje, predvsem pa piha navzdol od zadaj, tako da lahko mirne duše zaključiva za danes.

Še kavica in 2 gori sladoleda v Oranžeriji v Mengšu (mmmmm, cimetov in karamel in lešnik in…. cimetov….). Leteli smo, pa še novnov 🙂 .

by ·Komentarji so izklopljeni za 120410 Vremščica P712 14:52:36

 

Danes krasen dan (samo piha malo močno). Prvi pokliče Erzo, da so neke variante Buzet pa tja (Ščuka). Ampak ni sigurno, ker bo močan Z. Jaz sem bolj za blizu, enako tudi Erzo in strinjata se tudi Mega in Delux in pade Vremščica. Najprej 15h, pa navijam za prej (v Lj moram ob 19h), pa še veter naj bi jačal vedno bolj.

Ob 14.30 smo na spodnjem štartu in piha kot pr norcih. Brez pomišljanja damo kramo ven in jo začnemo postavljati (razen Borisa, ki pusti kup sredi travnika in se toplo obleče). Tolažimo se, da piha manj kot v četrtek in ko se eno od daljših obdobij nažiganja malo poleže, potegne Erzo in takoj za njim (lepo hrbtno, prosim) tudi jaz. Tudi Mega je v luftu in vsi trije se borimo z vetrom, ki hoče, da bi šli v eno smer, mi pa v drugo. Občasno dvigne, pa spet požre skoraj do tal, pa spet gor in sem in tja in sploh je treba delat 100 na uro, čeprav naberem komaj do starta (tudi Erzo in Mega nista dosti boljša). Naprej gre pa komaj kaj. Boris se sonči in vetri na startu in čaka na boljše čase.

Končno Mega pove po postaji, da ima tega razmetavanja dovolj in da gre dol (na pristanek namreč, tokrat ni navdušen za toplandanje). Kar čakam, da padejo v eter takšne smernice in tudi sam se usmerim proti letališču. Boris pozdravi to usmeritev in pove, da pripelje avto dol po nas. Ko že kaže, da bom prišel do letališča, me veter tako ustavi, da stojim na mestu (Mega je kasneje rekel, da me je celo malo rikvercalo) in tonem proti progi in borovcem. Ko vidim, da naprej ne bo šlo do čistine, obrnem in s 50 na uro zavijem na moj standardni pristanek. Z rahlimi rotorji in vetrom v rit pristanem tako, da mi vrže padalo čez glavo, pa še potegne me po travniku (čudovita mehka travica) kakšen meter navzgor.

Zoranov let

Pospravim in na cesto in kmalu je Boris pri meni. Boris nabija, da bi bilo na Socerbu super in če gremo tja. Na travnik do Mega in Erza, ki je pristal zadnji. Ko pospravita tudi onadva, skupno ugotovimo, da gremo na “Socerb” (=še enkrat gor na start). Vmes Erzo pokliče Marka Valenčiča in mu ponudi, da ga zapeljemo gor (za sondo v drugi rundi –  v prvi je bil Erzo, pa ne bi več).

Na startu še bolj nažiga kot prej in midva z Megom pustiva robo kar v avtu. Erzo malo provocira in končno sprovocira Marka, da postavi in nekajkrat neuspešno dvigne v vihar, potem pa gre pod cesto, kjer ga uspešno katapultira v luft. Bolj kot ga gledamo, manj je zanimanja za ponoven start. Erzo sicer vztraja in vetri padalo, mi trije smo podstavljeni za njega, da mu ga držimo, končno pa se tudi on vda in ga odnese pospravit za grič. Vsi v avto in dol na letališče po Marka in gas Lju. Leteli pa smo (pa še privajali smo se v močnih razmerah, kot je rekel Erzo 🙂 …).

by ·Komentarji so izklopljeni za 120407 Jerščeva gorica P711 12:48:58

Spet slaba napoved. Mancin sms, da je zraven pri iskanju lukenj me pričaka že ob vstajanju. Malo po 9h ne zdržim več (ko že n-tič prečekiram kamere in veter in…) in začnem klicati. Erzo ima časovno luknjo za kakšne 3 ure in je za projekte, Mateja mora popoldne na Ptuj, Mega je za katerokoli norijo, Manca lahko šele po 12h, zunaj dežuje, Na Slivnici je 8/10 JZ… kdo bi vse to uskladil ! Meni se zdi, da bi bilo v Istri še najbolje, ampak to se ne izide.

Tako se ob dobimo pred Atlantisom, ko Erzo odda otroke za 4 ure v bazen in gasa proti Kandršam, kjer je včeraj odletel Frenk (skoraj nemogoče, ampak Erzo za ta start še ni vedel in zdaj kopiramo Lokovška ! ). Med vožnjo malo dežuje, pa spet poneha. V kilavem vremenu na moker start kjer piha idealno po hribu gor. Mega se odloči, da ne, Mateja pa za vsak primer prinese padalo na start.

Postavi Erzo, ga lepo dvigne in odleti nizko nad smreke. Jaz ga prvič lepo dvignem, pa mi ga podre na desno. V drugo gre lepo in po gnoju odskakljam po travniku dol in v zrak in skozi usek med drevesi ven. Presenetljivo zunaj prime in dvakrat obrnem in celo naberem malo nad start, vendar glede na slabo vreme ne razmišljam, da bi se preveč trudil ostati v zraku. Z desne piha kar močno in v dolgem loku zavijem proti travniku, kjer je že pristal Erzo. Moram kar malo vjugati, da zbijem, ker res lepo drži.

Zoranov let

Ko pospraviva, sta Mateja in Mega že pri naju. Novnov za oba ! Med najinim letom je klicala Manca, kaj se dogaja in kako kaže za naprej.

by ·2 komentarja

Naprej na Vače, kjer si ogledamo situacijo na pristanku in startu Gaber (kar je Lokovšek malo pomešal), ki je domač start Duleta in Brigite. Čeprav ni nemogoče, nobenega od nas ne potegne in hitro najdemo izgovore, zakaj ne (veter preveč z desne in preveč drotov na potencialnih pristankih, pa kaj vem kaj še…). Se pa spomnimo, da mora biti na Kresniškem vrhu tak veter idealen in hitro odšibamo tja, saj smo že malo v časovni stiski zaradi Matejinih omejitev. Ko pridemo do vesoljske konstrukcije (ki jo poznamo že od obiska letos pozimi), je sicer vreme še vedno kilavo, ampak piha pa idealno, čeprav kar (pre)močno. Štart nam je vsem manj všeč, kot pozimi  (razen Mateji, ki ga vidi prvič – pa ji vseeno ni všeč 🙂 ). Najbolj nas moti položnost in drevesni rob, ki je zelo blizu in visok (kar malo spominja na Sv.Ano) in malo dvomimo, da se da lepo priti čez.

Erzo se vseeno odloči, da bo raztegnil in malo dvignil za poskus. Ko dvigne padalo, ga lepo drži nad sabo, ni pa dovolj močno, da bi ga kar dvignilo v zrak. Malo ga vodi sem in tja, ko začne kapljati. Čeprav me je zelo zelo mikalo, da ga postavim tudi jaz in poskusim odleteti, me je to kapljanje dokončno odvrnilo od tega. Spet neha kapljati in Erzo se odloči, dvigne še enkrat in se po nekaj poskokih po terasah le odlepi od tal. Glede na start kaže, da bo težko prišel čez, pa ga neverjetno lepo drži in ko se približa gozdnemu robu ga še dodatno dvigne. Skoraj vodoravno ga odnese čez in lepo odjadra proti desni nad dolino Save.

V rahlem dežju se odpeljemo dol in med potjo vidimo, da je Erzo še visoko v luftu. Ko pridemo do proge v Kresnicah je že pristal in pomagamo mu pospraviti. Super! Dva nova nova za Erza in tale Kresniški vrh je celo novnovnov (=prvenstven).

V Ljubljani smo pravočasno (za Matejo) in ker Erzovih punc še niso spustili iz bazena, se greva še naslajat v Zvezdo.

Potem se popoldne še večkrat slišim z Manco in Megom, če bi se le dalo odleteti na Strmci ali Sv.Ani (Manca si zelo želi leteti), ampak narava je močnejša…

Erzo:

Pridemo na že znani plac iz 21.2.2012. In kar jasno postaja, da tudi v idealnem vetru – (5m/s), zdaj tu ni za odletet, takrat sem pač sanjal, da bi se dalo, itak je bila napačna sapa, v pravem bi pa šlo…

Ker vsi le gledajo, jaz razdrem padalo, da bom dvigal – in dvigam.

Piha manj kot sem pričakoval, padalo nad menoj sicer stoji, noče pa me dvigniti. “Sušim padalo”, da se mi ni treba takoj odločiti. Potem ga podrem, ker mi nekaj vpijejo. Da rosi pravijo in Mega mi nameni par tehtnih besed, da tole pač ni… Hvala ti, saj dosežeš nasprotno, odločim se v stilu: kdaj pa, če ne zdajle, ko piha idealno (manj ali več bi bilo slabše), vsaj probat moram. Precej (staroslovensko: takoj) se poženem čez police nekdanjega sadovnjaka, ki ga je lastnik sesekal (tudi njemu hvala), ko je dobil zemljo nazaj, še vzame me ne takoj in letim proti osovraženem robu gozda, ki pa ga lepo preletim. Takoj zatem se ustrašim položnega gozda proti Kresniškim Poljanam, a ni problema, zadržim skoraj višino štarta, 500 m pred štartom uletim v kaplje, zato obmem desno za Kresnice, pa še kar drži, ko  pa le padem pod 500 m, pa ne gre prav dost naprej, zato opustim prvotni načrt kruzanja okol Kresnic in se držim pristanka. Čist spodaj vetra ni nič posebno, občasno pa pihne bolj. Avp Slivnica tedaj JZ 13/17. Epi-epi.

Erzov let