Sta rekla Erzo in Boris, da moram kaj zapisati za danes, čeprav nismo leteli. No, Boris že kmalu dopoldne pokliče, kakšni so kaj plani in predlaga Sv.Ano, ki bo verjetno dovolj nizko pod orkanskim zahodnikom, ki je napovedan pod JV diagonalo Slovenije. Dogovorimo se za ob 15.30 v Podpeči. Krvavec je še tudi močen, le okoli Gozda je že bolj umirjeno, čeprav okoli Kredarice tudi nabija Z več kot 100km/h.

Ko se peljem v Podpeč, je na Slivnici 13/23 m/s Z. Ko se zberemo pri Mercatorju, podaljšamo do pristanka na letališču, kjer pustimo Borisov avto in gremo z mojim na vrh, saj ni sigurno, da se bom sploh moral preobleči. Tudi Erzo je bolj civilno oblečen…

Ko stopimo pri cerkvici iz avta, kar nažiga, vendar ne toliko, da bi takoj obrnili in odšli na kremšnite. Malo nakladamo in si občasno dajemo poguma s tem, da ni tako slabo, potem pa spet, da nam v takem vetru res ni treba. Jaz se spomnim svojega zadnjega obiska tukaj, ko sem do teme postavljal in poskušal odleteti, dokler mi ga ni vrglo čez rob in mi ga totalno sfeclalo, da sva ga z Maretom potem v temi pospravljala na travniku spodaj. Takrat je pihalo malo manj, kot danes. Ampak smer je pa prava – Z. Jaz se vmes na pol preoblečem iz civilke (ker je bilo malo hladno na tem klinčevem vetru). Tako nam mine kakšna ura. Ko smo v duši že skoraj odločeni, da pospravimo Erzov rukzak (ki je bil zaenkrat edini izven avta, ker sem rabil dostop do svojih letalnih oblačil) in se odpeljemo dol, prihrumi bel avto in v njem sedi Frenk Lokovšek z mladcem Ambrožem.

Situacija se je obrnila na glavo. Skoraj bi že jedli kremšnite, pa prideta onadva in naenkrat je čudovito, z mogoče malo močnim vetrčkom zaenkrat, ki pa se že umirja, saj golih vej okoliških dreves ne krivi več in smreka je že skoraj umirjena (kot bi poslušal sebe brez teoloških dodatkov). In pozitivna energija (ki je drugače najbolj močna na Kviriku), se začne pretakati po Sv.Ani. Lokovšek kar cveti od navdušenja, začne se preoblačiti, mladi Ambrož začne postavljati padalo, naenkrat tudi Delux začne postavljati padalo, jaz se preoblečem še iz preostalega dela civilke in skoraj vsi smo že v čeladah (vse to res zmanjša vpliv vetra na nas, čeprav njegova objektivna moč ni kaj dosti jenjala, nasprotno, občasno prbijejo sunki, da kar žvižga. Res pa se občasno, za kakšno minutko tudi zelo umiri). Jaz iz varnosti odpeljem svoj avto niže do klopce, da mi ne bodo drajsali po njem, ko jih bo vleklo po štartu.

Frenk hodi naokoli s svojim novim vertromerom, ki potrjuje njegovo hipotezo, da bomo skoraj odleteli, čeprav elektronika občasno pokaže več kot 30km/h. Boris je po nekaj poskusih postavljanja padala uspešno zapletel vrvice v grmiček (ki je vsakokrat, ko sem tu zastonj taval naokoli tudi meni povzročal podobne težave), pa se ni preveč trudil, da bi jih odfecljal, saj mu je nastala situacija uspešno držala padalo na mestu. Končno začne provocirati Erzo, kaj se to zaseda start, če se ne misli odleteti in Boris hitro nabere in odstopi prostor Ambrožu, ki suvereno postavi Sandijevega novega 7. Malo mu pomagamo raztegniti, ko pa ga poskuša dvigniti, mu ga razmetava malo sem malo tja, dokler ne obupa. Za njim pride na sceno Erzo, ki skoraj v prvo postavi padalo v res eleganten zidek. Ta zidek potem vzdržuje kar nekaj časa, da ga vsi dovolj poobčudujemo, potem pa nabere padalo, ker obstaja resna nevarnost, da ga bo oddrajsnlo čez rob… Jaz grem med tem po svoj avto in ga pripeljem spet gor, da bomo imeli bliže za pospravljati robo… Potem pa se odločim in pospravim svojega U-Turna in izvlečem Nuptseja, ker se mi zdi, da bom z malim padalom in v tangicah vseeno mogoče “lažje odletel”. Veter se ne da in nabija še bolj, čeprav je sonce že zašlo.

Končno se Boris definitivno odloči, da bo on šel z avtom dol. Tudi Erzo ugotovi, da mu pa res ni treba, potem pa še jaz začnem pospravljati lahko garnituro. Tudi Ambroža sta veter in mraz malo ohladila (da ne rečem prizemljila). In samo še Frenk postopa naokoli s pozitivnim pristopom. Mi trije pospravimo v avto (jaz se seveda obvezno preoblečem nazaj v civilko), pomahamo onima dvema (ki sta tudi v končni fazi pospravljanja) in se v mraku odpeljemo dol v Mercator na kremšnite (v resnici pa so bile torte, ker je kremšnit zmanjkalo).

Ko pride nekaj za nami še Lokovšek, ugotovi, da je pa vseeno fajn, da smo vsi živi in zdravi…

Še en lep dan s šibkim vetrom nad vso Slovenijo. Včerajšnja ideja o Veliki planini je danes uresničljiva in ob 14h se preložim v Erzov avto pri pokopališču v Šmartnem. Pet nas je: Erzo, Mega, Boris, Mirko in jaz. Čez Vodice do Kamnika in v Kamniško Bistrico pod gondolo, ki vozi samo ob polni uri, tako na postopamo še dobre pol ure, preden se vkrcamo.

Ker je uspel Klemen Hančič dogovoriti ugodno “padalsko” ceno 8,40€ za gondolo in sedežnico, nam na zgornji postaji poženejo še sedežnico (najprej so nam celo obljubili prevoz z motornimi sanmi na Gradišče, če bi nas bilo manj). Idilična vožnja s sedežnico nas čez slabo zasnežena pobočja Velike planine pripelje do Gradišča. Še nekaj korakov čez “krater” do starta. Piha sicer rahlo z desne, drugače pa je skoraj idealno za hribovsko letenje.

Postavimo po snegu eden zraven drugega, saj je prostora dovolj. Prvi potegne Mega, za njim Mirko (ki ga podrobno poučimo, kje in kam naj leti), potem jaz in za mano še Erzo in Boris. Takoj za robom zavijem malo v desno in drži, čeprav nabrati ne morem, potem pa na levo bližje robu. Občasno rahlo dvigne, drži pa lepo, tako da le počasi zgubljam višino. Nad sedelcem med Pirčevim vrhom in Ravnim hribom sem lepo visoko in ko začutim dviganje, zavrtim, vendar dviganja ne ujamem (za razliko od Erza in Borisa, ki nabereta do višine štarta…) in se hitro usmerim naprej proti Mekinjam, kamor pridem še zelo visoko. Mega ravno pristaja na standardnem pristanku in od nekod se vzame tudi Klemen, ki pristane zraven. Jaz nadaljujem nad samostanom proti Kamniku skoraj do hriba pod Starim gradom, vendar si ne upam dlje, obrnem nazaj, zbijem višino nad stadionom in pristanem na sredini.

Sličica

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Ko pospravljam, se visoko nad mano pripelje Erzo, ki nadaljuje mimo gradu in pristane malo pred pumpo na obvoznici (kjer je sicer pristanek s Špice). Boris je nad samostanom zbil in zaradi družabnosti pristal skupaj z ostalimi. Klemen zapelje Mega po avto, jaz pa počakam v bifeju Pri Keglju, dokler ne pridejo po mene. Poberemo še Erza pri pumpi in v LJ.

Borisove fotografije na XCglobe gallery

Med vožnjo pridejo informacije, da je Ščuka odletel z Lijaka do Buzeta, kar naenkrat naš idilični zimskohribovskosončnopopoldanski let popolnoma razvrednoti. Edino Boris se bori z mano za lepoto današnjega leta (zanj je bil novnov), medtem ko se Erzo in Mega (tudi zanj je bil novnov) tolčeta po glavi, kakšno priložnost da sta zamudila, zraven pa psujeta Sčuko, ki ni poklical in kaj vem koga še vse… Čudovit letalni popoldan !

Danes je krasen sonček in končno napovedano skoraj nič vetra. Ker imam v službi gužvo, sploh ne vem, kakšna je konkretna situacija na terenu. Zato pa že zgodaj pokliče Boris, kam bi šli. Predlog je Krvavec ali Velika planina, pa Boris od Hančiča zve, da je tam verjetno še vedno V in da za start z Gradišča (JZ start) na Veliki planini ni pravi dan. Potem pokliče še Erzo, ki tudi ne more prehitro in smo zmenjeni: Mega, Boris in midva ob 14h na šodru. Zavrh.

Tam se ob dogovorjenem času združimo in Boris potegne na vrh. Na start je kar malo za gaziti in seveda je prostovoljno za ratrak Mega. Na startu začne pihati ob našem prihodu (pravita Malina in Ambrož, ki čakata na boljše pogoje). Ambrož odleti in postavimo mi. Ambrož scuri takoj. Prvi gre Erzo, potem se Mega zaplete v moje padalo in mora ponovno, zato izkoristim jaz in odletim. Za mano pa še Mega in Boris.

Takoj me začne požirati in okoli roba na levi pridem že zelo nizko. Erzo ravno pristaja pri Škorpijonu (takoj scuril), jaz pa sem tudi prepričan, da bom prilezel do tja. Pa me požira vedno bolj in ko optimistično zapeljem čez strehe hiš na Dolu ocenim, da se ne bo izšlo in raje odvijem nazaj na travnik in pristanem (scuril še bolj takoj). No, ko začnem pospravljati, scurita proti Škorpijonu še Mega in Boris in to je to.

Zoranov let

Pospravim in odpešačim do Škorpijona, kjer z Megom zaključiva curažo, medtem ko Erzo in Boris gresta gor po avto. Meni se mudi v Ljubljano in se na šodru poslovim, trojka pa podaljša še na Ulovko (saj jim privoščim, da bi leteli, ampak najbrž bodo itak scurili …pa saj bi tud jaz šel še tja scurit…)

pristanek za cerkvo v Podlipi, 13 2.2012

Deluxov filmček

Kasneje se je izkazalo, da je ostala samo dvojica (Mega je izginil neznano kam)…

Ne, danes pa res ni za nikamor. V Ljubljani že celo noč mede, na J še vedno orkanska burja… Ampak internet nam približa svet in malo pred poldnevom žive slikce z Gorenjske kažejo dobro vidljivost in celo sonček okoli Bleda in slab veter na Lescah (klobasa na letališču visi dol – no mogoče je primrznjena na drog, ampak pustimo to…), pa nič zametov ni videti, samo drsalce na jezeru. Torej gremo spet na Gorenjsko. Ko pokliče Erzo, sva v minutki zmenjena.

Ob 13h pri Mateji, žal pa izgubimo dragocene pol ure (to bomo obžalovali na koncu), ki jo pridela Erzova in Mancina zamuda (je morala priplužit skozi zamete do Vrhnike). Mega je zameten in ne more zraven. Že ko se peljemo mimo Brnika, neha snežiti in pri Radovljici tudi snega ni več, ampak samo še prostrani travniki. Erzo je že dal idejo za novnov start pri Sv.Katarini (Hom pri Bledu nad vasjo Zasip) in 123 smo skozi vas pri cerkvici, kjer je asfaltne ceste konec. Po zasnežen makadamu še malo naprej in ko je tega konec po ozkem kolovozu dokler gre. Ko postane preozek, rigvercamo nazaj do mesta, kjer lahko obrnemo in še malo mutimo sem in tja in na koncu pustimo avto v gozdu nad startom. Rukzake ven, pa skozi šavje dol do zaresne ograje, ki je vzdolž celotnega roba gozda. Tu se natikamo čez in ko se končno odtaknemo od nje in gremo še 100 m do starta, so seveda v ograji nad nami vrata…

Ker ni snega, je na startu seveda obilica suhega šavja, ki ga delno popucamo. Postavi Erzo in Mateja malo pod njim. Erzo odleti samo z eno večjo korenino med štrikci (ki mu malo zveže štrikce skupaj), Mateja pa hitro za njim brez šavja. Ko postaviva z Manco in spucava šavje iz štrikcev, Erzo in Mateja že pristaneta na prostranih travnikih pred vasjo Zasip. Štarta Manca, pa takoj za njo jaz (veter je prej pihal rahlo gor, zdajle pa malo pojačal). Rahel ovinek v levo, potem pa proti pristanku. Najprej lepo drži, tik pred pristankom pa močno požre.

Sličica

Zoranov filmček

Zoranov let

Začnemo pospravljati, vmes pa Erto poštopa voznico, ki me prijazno odpelje –  do prvega križišča 300m naprej po cesti. Kljub prepričevanju, naj naredi ovinek do cerkvice se ne da (“veste, tja gor sem peljala samo enkrat, pa mi je bilo tako neprijetno, da ne grem nikoli več…”) in preostanek poti do avta na vrhu hriba prepešačim.

Ko pridem do ostalih na pristanku, je plan za naprej že znan: Straža nad Bledom. Odpeljemo se do Bleda in ob Erzovih geodetskih izkušnjah (no mogoče malo tudi iz poznavanja poti od prvega letenja – zanj bo to samo nov start letos) ter podpori moje elektronike (zemljevidi 25000 na Oziju na tablici) zavjugamo med hišami blejskega predmestja do konca ceste in mimo rampe po smučišču na vrh hriba do kočice.

Ko gledamo po smučišču dol na Blejsko jezero, Erzo že ima idejo, da bo okoli hriba odletel do jezera, kjer bo idealen enkraten pristanek. Rukzake ven in čez adrenalinski park na start (še dobro, da Erzo ve kam, sicer bi se izgubili). Start je kratek in strm, ampak veter, ki sprva piha idealno močno toda s strani, potem obrne na gor.

Postavi Erzo ob pomoči deklet in odleti, potem pa pomagata postaviti še meni (dekleti se odločita, da ne bosta leteli). Jaz dvignem lepo v prvo naprej in odletim skozi najbližje grmovje. V zraku takoj zagrabi in zavijem v levo do sedlca in druge glave, okoli katere se pripeljem nad blejsko Želeče in hotel mimo katerega smo se prej peljali. Zgleda kar nizko, vendar je za tem 50m niže vsa prostranost Blejskega jezera, kamor me odnese z vetrom več kot 40 km/h, kar mi zagotavlja, da bom brez skrbi priletel do Erza, ki pospravlja padalo nekje na sredi ledene ploskve. Zadnje metre letim nad množico drsalcev in poskušam obrniti nazaj proti vetru, pa mi to uspe zaradi močnega vetra samo na pol, tako da na ledu pristanem z bočnim vetrom (na riti). Neprecenljivo !

Zoranov filmček

Erzov filmček

Oba sva res vesela tega doživetja in med pospravljanjem še pozirava drug drugemu (Erzo še za mimodrsajoče malo dviguje padalo).

Zoranov let

Ko pospraviva, sta tudi dekleti z avtom dol in pri naju na ledu. Do avta in na poti skozi Bled Erzo še vzpodbuja za Višelnico, ki bi bila predvsem za drugi let Meteje in Mance. Vendar se Mateji mudi nazaj v “službo”, tako da nadaljujemo naravnost proti Ljubljani.

Še pred Naklom pridemo v močno sneženje in avtocesta je prav neokusno zasnežena in nesplužena. Dva novanova zame in 1+1 za Erza. In z enkratnim pristankom na ledu sredi Blejskega jezera ! Popolnoma nepričakovano na tak dan !