Jaz bi tud danes letel. Zjutraj je bilo še kar mirno, ampak ko smo se mi začeli koordinirati je že močno narasel Z in ni bilo več dosti izbire. Tisti, ki so hoteli sigurnost, so šli na Lijak, ampak nobeden od nas si to ni posebej želel (zgleda, da se je tud Borisal malo naveličal one luknje doli, saj je prav on predlagal/odločil  Strmico – ali tolažilni Ženček, če bo tam premočno). No v resnici sem Strmico predlagal jaz že kakšni dve uri prej, ko Z še ni bil tako močan. Poskušali smo Mega službeno poslati v tisti konec, da bi preveril situacijo na kraju samem, pa mu nekako nismo mogli priti do živega…

Skratka ob 14h na Vrhniki prestopim k Erzu in do Logatca in se sploh ne ustaviva na cestninski, ker je baje že jasno, da Strmica odpade in da gremo drajsat Ženček. Jaz sem se še malo boril, na koncu sva z Erzom imela v igri še Racno, ki bi danes gotovo super delala (če bi kdo upal startat), ampak na koncu z roba pobočja opazujeva Deluxa, ki v čudnih vjugah in trzajih leti skozi ozračje in precej trdo pristane na travniku spodaj.

Pol pa modrujemo kakšno uro in se sončimo na močnem vetru in na koncu tudi midva postaviva (si pustiva razmetati) padala, ko je malo jenjalo. Delux in Erzo modelirata ob pobočju in celo občasno zavjugata nekaj metrov nad tlemi in nabereta celo nekaj daljših (več kot 1 minuto) intervalov v zraku. Jaz pa vadim hrbtni start (no v bistvu dvig padala na močnem vetru). Moram reči, da sta se oba, Erzo in Boris silno trudila, da bi me kaj naučila, ampak se bojim, da je bilo malo uspeha. Nekajkrat sem bil v zraku, na koncu pa celo odletel 1,10 min, tako da sem prlimal nov start na OLC.

Zoranov let

Potem je prišel še Damjan od nekod in seveda šarmiral s svojim hrbtnim startom in vjuganjem ob pobočju. Na koncu še izgubljeni cukr nadomestimo v slaščičarni pri Tušu (brez Damjana, ki je izgubil telefon in medtem taval po Ženčku iskajoč le njega).

Dan je čudovit, veter ne premočan, na Primorskem nekaj burje, na Gorenjskem pa naj bi popoldne obrnilo na Z. Malo že pogrešam sneg in mika me Krvavec (kamerca v živo prikazuje idilično smučarsko-sončno-snežno idilo), kjer je zaenkrat kar umirjen JV. Skoraj do 12h moram počakati, da Erzo le pokliče, kakšne namene imam danes. Povem mu, kaj me mika, pa ga sploh ne premakne . Pove, da  je Delux že odšel na Lijak. Enotna sva si, da naju ne Kovk, ne Lijak ne mikata (očitno se danes ne obeta 3000+, zmrzline pa itak že ima od včeraj). Pokličem še Mega, ki je najprej za, pa me pokliče čez 5 min, da mora na nek službeni sestanek in tako so mu zrušili vse plane ravno, ko bi moral oditi na teren… Damjan tudi ne more… Erzo se odloči za Koreno malo kasneje,  jaz pa spokam sam proti Krvavcu.

V zraku se prevaža kar nekaj padal visoko nad Zgornjim štartom in zapeljem se na pristanek, kjer Cimerman pove skozi šklepetajoče zobe, da je zgoraj dokaj mrzlo, da pa drži in dviguje kolikor hočeš, da bo Čerček sigurno 1 uro v luftu. Jaz hitro potegnem na gondolo in na zgornji postaji je tako lepo prijetno mirno, da se odločim kar poskusiti na Zvohu.

Malo pred 14.30 startam v skoraj popolnem miru (samo rahel Z gor po kotanjici za gajbico). Od Zvoha do hotela ne drži nič, ko pa pridem nad graben pa le malo prime in navijem, vendar žal nič konkretnega. Odpeljem se nad zgornji štart, kjer pa postane zelo živahno: zaradi vetra in Prevčevih tečajnikov (pa tudi drugih), ki štartavajo en za drugim in začnejo frleti okoli mene. Da se lepo pobrati, ampak ko nekje dvigne, sta takoj vsaj dva zraven, ki te hočeta kar zriniti stran. Ker mi to ni preveč všeč, se odpeljem bolj na vzhodni rob, pa je bolj razsekano in težje kaj pobrati (pa takoj spet nekdo prileti). Zadosti imam tega slalomiranja med padalci, ker se mi to v takem živahnem ozračju ne zdi prevelik užitek in se odpeljem nad ravnico pod Ambrožem, kjer sem sam. Tu najdem krasen steber in lepo navijem. Od nekod (z Zvoha) se pripelje Lucija s svojim (barvno) unikatnim U-Turnom in se mi pridruži v stebru (sem deležen zahvale za pokazani steber kasneje). Nekaj časa še vrtim, ko pa začnem drgetati (ampak sploh me ne zebe) in rok skoraj ne čutim več (ampak v prste me sploh ne zebe, samo komolce in ramena imam že nekam čudno trde), se zapeljem proti Dvorjanskemu hribu, nad Strmolom obrnem in se odpeljem na pristanek.

Zoranov let

Tu se ob zlaganju odtajam in počakam, da pristane še Lucija, da me z Mihom odpeljeta do gondole po svoj in moj avto… Super je blo !!

Napoved za danes je spet lepa, veter S, vendar bolj šibek kot včeraj. Mateja bi za svoj rojstni dan letela, ne pa samo odkrivala nove starte. Mega je za Primorsko, kjer se bo letelo, Erzov predlog pa (brez)kompromisen in je enoglasno sprejet:  najprej na Gradišče nad Knežakom (ki ga včeraj nismo našli) za ogrevanje in nov start, potem pa na Kovk ali Lijak, kjer se bo danes navijalo do 3000.

Ob 9h pri Mateji, 9.30 Vrhnika in 9.50 še Mega vskoči na Uncu. Do Pivke in pred Knežakom na Šilentabor, tu pa na levo po kolovozu na planirani projekt. Ob 10.30 že odletita Erzo in Mateja ob Megovi nesebični asistenci in idealnem rahlem SV vetru po pobočju gor, malo za njima še jaz – prvi poskus. Sicer se odlepim od tal, ampak brcam po grmovju in po nekaj metrih spet potonem na tla. Očitno sem pretežak, da bi se zares odlepil od tal 🙂 (pobočje pa je dokaj položno).

Še enkrat gor na start, Mega mi pomaga v drugo postaviti in spet  dvignem in stečem po pobočju, se spet odlepim, pa še malo potečem, ker sem spet na zemlji in se končno preko grmičevja odlepim nekaj metrov nad tla. Zdi se mi, da me sploh noče dvigniti  in da bom spet potonil do tal. Čez gozdiček sem le nekaj metrov nad vrhovi in ko že mislim, da bom moral pristati na travničkiu poleg Mateje ob vznožju pobočja, me le malo dvigne in preletim električne žice in cesto in pristanem na travniku poleg Erza.

Zoranov let

Ko pospraviva, je Mega z avtom in Matejo že pri naju.

Mimo Prestranka proti Vipavski dolini. Do konca se odločamo kaj je taktično boljše: Lijak ali Kovk. Kje bo bolj sigurno za planirane 3000m višine, za planirane ozebline (če je včeraj Delux skoraj ozebel v roke, mora Erzo to danes za gotovo tudi doseči). Ampak, če bo že vse tako super, pa škoda, da ne bi še do Istre odleteli. Skratka cilji so tu in po pridobivanju zadnjih informacij s terena od množic, ki se že valijo na oba starta, se odločimo (Erzo) za Kovk. Do Anje, pa spet posveti, pa gor do samega starta, kjer smo sicer med prvimi, pa se kmalu izgubimo med množico, ki se vali na start.

Vsi še čakajo, da se veter obrne stran od SV in končno začne malo bolj konkretno pihati gor. Postavljamo en za drugim in pred drugim (Erzo med prvimi, Mega takoj za njim, navijeta nekam v višave in izgineta). Boris je prišel na start sam skoraj hkrati z nami, malo za nami pa tudi Uroš Novak. Hančičeva jata tudi odletava, medtem mi pa Mateja pomaga poravnati moje padalo in tudi jaz odletim, malo za mano pa še ona in Delux.

V zraku je živahno, treba je delati. Takoj po startu hitro in visoko naberem, do Podrte sem vedno višje, pobiranja so močna in ozka.  Od Podrte do Hublja večinoma zgubim pridobljeno, tam spet malo naberem, ampak zgubim bistveno več, kot naberem. Ko sem proti kotu že zelo nizko, obrnem in ko mislim, da bom pod Hubljem dokončno scuril, spet naberem močno nad greben in ko pridem nazaj do starta se to ponovi še nekajkrat. Padalci so povsod okoli, pod, nad in levo in desno in čeprav ni prevelike gužve, bi bil vseeno raje bolj sam. Počasi nimam več motivacije, ker ne morem nabrati več tako visoko kot na začetku in ko enkrat zgubim ritem, scurim močno pod greben in se odločim proti pristanku. Vmes še dvakrat začutim rahlo dviganje in malo navrtim, da ohranim višino in malo izkoristim nulce. Končno se zapeljem do Anje, kjer že čaka Mateja z Borisom, ki pa je scuril pod Čavnom ob poskusu priti do Lijaka.

Zoranov let

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/787286

Malo klepetamo in si oganiziramo prevoz po avte. Ko pridemo gor, ravno opazimo Mega, ki po uspešnem letu do Lijaka in nazaj toplanda, ga vzpodbudimo, da ponovno starta in nadaljuje proti Nanosu. Erzo je že pred nekaj časa pristal v Prestranku in si organiziral štop domov. Ko smo spet pri Anji še poberemo Uroša Horvata (in Hančiča in Čibeja) v Vipavi, nato pa se z Matejo odpeljeva do Razdrtega po Mega, ki je tam pristal in skupno do Unca na zaključno druženje. Mateja časti 🙂

Vreme za danes je napovedano čudovito (razen vetra, ki naj bi bil SZ, kar ne daje veliko izbir). Mateja se že trese od potrebe in je že ves teden za, Erzo danes ne more (to s težavo pove zjutraj –  je pa bil potem ves dan na vezi na tekočem…), Mega pa je tudi za. Ker je močnejši v S in V Slo in v višinah, se odločimo za Primorsko in za spoznavanje nižjih novih startov.

Ob 9.30 z Matejo mimo Vrhnike do Unca, kjer že čaka Mega. Namigne, da bi bilo mogoče na Grmadi OK in da ne izgubljamo časa s filozofiranjem, se odpeljemo na start in z Matejo v občasno ugodno-neugodnem malo mešajočem vetru postaviva in oba nekajkrat podreva, potem pa odletiva.

Slabih 10 min, pa sva na slani pri pokopališču, kjer ob pospravljanju precej namočiva padala, saj se slana že tali. Kratko in lepo, za ogrevanje.

Zoranov let

Mega viteško odpelje avto dol. Medtem se javi Damjan, da gre z nami.