Danes mi na medicinski fizioterapiji moja Vesna svetuje, da zdaj pa že lahko začnem počasi obremenjevati mečno mišico, saj je stanje spodbudno in naj grem na kakšen manjši ravninski sprehod ali kolo. Takoj ko zaključiva se odpeljem v KIžlovko.

Zopet krasen sonček (više veliko JZ), v dolinici manj vetra kot zadnja dva dneva, čeprav termika občutno (lepo) dela.

Ker sem sam, si na Stari v miru naštimam robo med krtinami in naštudiram cikle, da ujamem lep interval vetrčka po griču gor. Coto lepo dvignem nad sebe in po obratu stopim v zrak. Na prelomu me nabije gor in potem še dvakrat, da z lepo višino pridem nad kolovoz, kjer pa me na hitro spusti na tla.

Vse po šolsko idealno in vesel kot radio že tretji dan zapored…

Ker sem včeraj uspešno prebil led, moram danes še enkrat preizkusiti zaceljenost mišice. Vetra naj bi bilo manj in bolj prave smeri (JV pri tleh…), vendar po prihodu v dolinico nabija podobno kot včeraj (izmenično iz vseh smeri…). Prekrasen sonček poskuša pregnati hlad v dolinici in termika dela že na polno. Za razliko od včeraj pa danes občasno pihne tudi po griču gor.

Alenka mi takoj raztegne coto (niti se preveč ne trudim, da bi lepo poravnal štrikce, saj bom kar z vetrom naštimal, a ne …) in domišljavo počakam, da pihne gor. Pa ga prvič hrbtno sploh ne morem potegniti nad sebe (vseeno pazim, da ne bi preveč sunkovito poskakoval…). V drugo potegnem bolj proti V (ker pihne od tam), po obratu pa cota zaostane za mano in omahne nazaj na tla.

V tretje mi ga veter zloži v levo. V četrto se že vidim v zraku, pa se mi zaradi neodločnosti (cincavosti, ker po obratu in nekaj previdno počasnih korakih ne obremenim, kot se spodobi) padalo po nekaj korakih sesuje v desno.

V četrto pa ujamem ravno pravi veter gor in končno spodobno odletim. Po prelomu me butne gor in kar drži in nad poljem še enkrat dvigne, da elegantno priletim do kolovoza, kjer nežno stopim na tla…

Ampak, kljub tolikokratnemu slow motion “poskakovanju”, noga vseeno ne opozarja z dodatnimi bolečinami in sem zopet vesel kot radio…

Končno sem se opogumil, da stestiram zaraslo (?) mišico. Zmanjšane obremenitve primarne terapije (da se stvar ne ponovi, saj se vendarle bliža 7 desetletje 😉 ) in dodatna fizioterapija mojih dveh terapevtk so sicer spodbudne, vendar mi je tovrstna obremenitev ( =sekundarna terapija v Kižlovki) sicer še odsvetovana, dokler se mišica popolnoma ne zaceli.

Ampak res ne morem več zdržati in se danes spravim v dolinico.

Ker imam dodatno moralno in zemeljsko oporo, je padalo pripravljeno takoj, ko prideva na vrh. Se vidi, da me dolgo ni bilo tukaj, saj je nešteto blatno svežih (še nepotacanih) krtin in od merjascev razkopanih lukenj. Ampak vse to ni nič, proti vetru, ki danes prbija od vseh strani (le lepo po griču gor ne…).

Na srečo mi coto drži Alenka, ko pihne po pobočju dol in ga hoče posvaljkati in prav tako, ko završi suho vejevje, kadar prbije veter z leve (od Z). Vpet hrbtno stoično čakam na idealen trenutek, ki ga ni.

Potem v stranskem vetru dvignem prvič in mi ga odpelje in sesuje na stran, da v drugo le stabiliziram padalo nad sabo in se porinem čez rob (previdno obremenjujoč desno nogo). Močan veter po dolini gor me ustavlja in zgunca nad polje, kjer pristanem na mehkem blatu.

Vesel kot radio, saj je noga prenesla test 🙂 . Da bi pa šel še enkrat gor (zaradi kratkega skokca), pa me v teh sunkih vetra vseeno NE mika…

Danes pa nisem mogel več zdržati v hišnem posedanju in prekladanju in sem si po krajšem (rehabilitacijskem) sprehodu rekel, da grem malo pogledati v Kižlovko, saj sem bil nazadnje tam enkrat v začetku januarja. Pri hoji me na sprehodu poškodba desne mečne mišice (na primarni terapiji pred 10 dnevi) ni več preveč motila in sem se lepo ogrel.

Ravno prav, da ob “oglednem” prihodu v dolinico brez razmišljanja zagrabim padalo in brez pomožne palice pricapljam na Staro lokacijo. Sonček je in rahlo zbujena termika, da pihlja idealno gor po pobočju. Vendar sem zadnjo strmino kar začutil v nogi in zato prav počasi in previdno raztegnem padalo.

Ves čas enakomerno pihlja gor (kot le redko doslej v vseh 600+ skokcih…), zato se takoj vpnem in na mestu hrbtno dvignem. Po obratu po nekaj previdnih korakih stopim v zrak in se zapeljem v dolinico. Ob pristanku se osredotočim na levo koleno (kolikor ga še imam 🙂 …) in kar vzorno pristanem.

Erzo že zgodaj skliče zbor za zgodnji Zavrh (11h) ali Buzet. Kandidati se počasi prijavljajo – za Zavrh. Na koncu obvelja 11.30 pri Škorpijonu. Vreme: visoka oblačnost in rahla megličavost s pojemajočim SV in dobrim gradientom do 1300.

Po Milanovem včerajšnjem opisu gaženja do kolen (in mojega 3 urnega gaženja okoli Županovega vrha po mestoma več kot 1m nezgaženega snega) me sploh ne mika. Potem se odločim, da vzemem srednjo opremo (Rook2 s tangcami) in bom že zmogel na start, da se vržem dol.

Pri Škorpijonu se naložimo k Cilenškovemu Gregorju še Milan, Gabor in jaz in gor. Zagazimo proti startu, je pa sneg že kar dobro uhojen, saj so pred nami že štirje (Kešnarjev Blaž, Zajčev Jernej, Mikljev Andrej in Babnikov Gašper), pa še moji trije so hitro pred mano in pridno tacajo sneg… Za nami pa še Erzo in Jože, ki me ujemeta v zadnjem delu gaženja.

Na štaru piha idealno (2-4/6), dokaj stabilno. Predhodniki so že visoko v zraku, tudi mi takoj postavimo (meni prijazno postavi Gabor še predno se vtaknem v tangice). Le Jože in Gabor še ostaneta na startu, ko lepo hrbtno dvignem in stopim v zrak.

In potem kar drži na višini okoli Trebelnika in naprej proti Bistri. Ker sem nameraval samo skočiti, imam dokaj tanke rokavice in mraz mi takoj omrtviči prste. Pa še kar vse drži. Nekaj pred Bistro obrnem, spet nazaj skoraj do Trebelnika in še ena runda tja in nazaj. Ker imam še vedno višino cca 700m, se še tretjič zapeljem proti Bistri, ven nad Barje in z nekaj vingoverji in kroženjem z veliko višino na pristanek k Škorpijonu, kjer sem ves premražen poskušam odtajati.

Hitro pospravim in v LCja, saj so vsi ostali še visoko v zraku in bodo v teh idealnih pogojih jadrali še dolgo.

Erzo seveda na koncu potegne proti Vrhniki dokler gre

Na Vrhniki se ustavim pri Berzu za krofe, pa naletim na Tino in Mojco s Suševim Primožem, ki je ravno pretekel maraton po Barju !!!! Po kremšnitah se (ob mojih slavospevih današnjih pogojev in dejstvu o zgaženosti špure na start) tudi oni trije odločijo, da gredo na Zavrh.