Zbudim v oblačno jutro z dežjem!!!? Ja dragi moji, dež je padal, dš je šel in deževalo je. Gora je bila zavita v deževno meglo. Vse to, tu res še nismo videli in prav lahko si je bilo takoj predstavljati kako beden je lahko Patu, ko ni letenja. Pomislim na karte za igrat, ki jih nimamo. A severno od nas se že mal jasni.

{gallery}preleti/2009/brazil/14_1{/gallery}     

 

Ker tu načeloma ni hribov, se vreme daleč vidi, ne kot pri nas, ko se deževne baze obesijo na hribe, ki zapirajo kotlino in se nam tudi sanja ne kakšno je vreme 30 km na drugo stran hribov. In se rihta, da od severa že grejo baze in kmal tud pri nas. Že smo gor, a prbija tud 10m/s, pa še mal severna smer je; mi je pa čist jasno da bi Ščukc pa Rabč šla, mi pa…takle mamo (bi rekel pa Jurij)… in se lep dan dela….ko tko čakamo res začne pihat clo dol….

Turisti kakršni smo, gremo z Zedoidom na exkurzijo, kakršno si je zamislu še v času dežja zjutraj. Gledat 200 let staro hišo (antiko kot pravi) ter caverno – jamo. Jest kot strašni speleolog dvomim, da bi v teh granitnih kamninah lahko nastala jama. In res, gre za ogromen balvan granita, ki je pokril ostale skale v pobočju in tvori nekako streho, pod njo pa je na 20m skoraj tema, ki jo prekinjajo snopi svetlobe z več strani. Nazaj grede do avtov (20-30 minut) se Zedoido – Papagajo res izkaže kot pravi vodič, saj orabuta osir enih bogih čebelc (?). Vsi mislimo, kako ga bojo oklale in bežimo, a nič od tega. Svojim turistom tako naredi veliko veselja, ko pol žvečimo med v satju (ki pa ni iz voska, pač pa s »papirja«, a kaj bi to).

Ura se prevesi v popoldne in spet gor. Piha čist nič in spet se rešimo scuritve. V momentu štarta se popolnoma pooblači in po mukah se uspem celo dvignit in mal potegnit. Mega in Emil pristajata v oziroma pri Patuju . Emil prav pri pousadi.

{gallery}preleti/2009/brazil/14{/gallery}