Danes pa končno brez dežja in v nasprotju z napovedjo (da bo oblačno) že lep sonček, ko se vozim v Kižlovko. Sondaža je zjutraj fantastična, pa me ne skrbi preveč, saj ni napovedanega kaj dosti splošnega vetra. Ampak vevški dimi so pa kar zelo položeni od V…

Še vedno nisem preveč nervozen, tudi ko že nosim (preko noči šušteče posušen) Rook 2 gor proti startu. Grem pa od spredaj, saj občasno pihne od hriba dol. Ko pridem gor na kolovoz pod staro lokacijo čutim, da občasno močneje pihne dol, zato podaljšam naprej na novo lokacijo (kar je tudi v skladu z dogovorom 🙂 ).

Postavim, počakam, da pride cikel od spredaj (čisto rahlo) in zalaufam in laufam s padalom do konca travnika in me ne zagrabi, zato prekinem. Spet gor in ponovno postavljanje. Sedaj občasno močno butne gor, vendar kljub več poskusom ne uspem startati.

Prestavim se na staro lokacijo in ob svaljkanju padala od zadaj, vpenjanju in izpenjanju in mešanju vetra od vseh strani, po nekaj neuspešnih poskusih (hrbtno in naprej) spet odkorakam na novo lokacijo. Sedaj čakam, da res dobim začetek cikla na gor in zlaufam in čeprav padalo tudi sedaj gre dokaj lepo gor (kot v glavnem vedno danes), me vleče močno v levo in ne zagrabi in pridem celo do preloma nad lovsko opazovalnico, ko moram na silo prekiniti. Nič ne razumem.

Nazaj gor grem v smeri stare lokacije in postavim. Že n-tič preverim štrikce, ali so kaj zavozlani, pa nič ne najdem. Sedaj mi tu ne svaljka več padala od zadaj (in se celo malo umiri), kar izkoristim in potegnem naprej, laufam do roba in čez in speljem. Pa me kar tlači dol in močno vleče v levo (ali pa mogoče to veter pihne z desne čez pobočje dol ?) in že vidim, da me bo odneslo na preorano polje in na silo zabremzam. Pa mi Rooka2 vseeno odnese na preorano blato in me cukne ravno toliko, da sedem direkt v lužo travnatega močvirja…

Hočem objaviti končni odlet, pa mi za oba: FM in FM4 javi “error in igc file” in noče objaviti !!! (No, kasneje mi doma le uspe ščarati in objaviti ta skokec…)

Naberem in do LCja kjer blatno padalo razprostrem po kolikor toliko (delno) posušenih flikah trave.

Čeprav je vse to dogajanje trajalo dobri 2 uri, mi leta tukaj ni uspelo objaviti. Ker je Rook2 od vsega tega onegavljenja po mokri travi, blatnih krtinah in na koncu še po blatu zoranega polja, kar precej vlažen, ga pustim razprostrtega na soncu, vzamem iz LCja hribovski M24 in še enkrat gor.

Grem kar na staro lokacijo in ga le na na pol razprostrem. Ker so sunki gor občasno kar močni (pa tudi iz nasprotne smeri po hribu dol), se vpnem kar hrbtno, počakam, da butne gor in ga napihnem v trenutku (res se pozna razlika v lahnosti materiala), po obratu pa potisnem naprej. Odnaša me v levo vse do preloma, kjer speljem. Bolje me drži, kot prej, čeprav me tudi sedaj (po zavoju v desno) poriva v levo in tlači dol…

Monsunsko deževje se tudi danes nadaljuje (ko začne vmes na gosto snežiti, to ne spominja več na trope 🙂 …). Prvotna napoved je, da bo ponehalo popoldne (okoli 17h) za nekaj časa, zvečer pa spet še en ruker. Potem se napoved spremeni in ne kaže več nobene luknje do večera (tako Aladin kot PP) in postajam nervozen. Tudi Erzo se poln skrbi javlja, saj ima še hujši problem – 1 km serija – in upa na Primorske kraje…).

Ko ves nervozen skozi okno opazujem snežno-dežni metež in se ta malo zmanjša, ne zdržim več in akcija. Za moralno in tehnično podporo imam danes pomočnico in optimistično takoj po prihodu v Kižlovko zagaziva v močvirje med redkejšimi kapljami in snežinkami.

Ves čas je približno enako, tudi ko postavljava in se vpenjam na rahlo poprhanem pobočju. Štrikci so seveda spet malo zapleteni, kar spet podaljša čas namakanja raztegnjenega padala (vsaj pojača pa ne, za razliko od včeraj).

Potegnem, zalaufan do preloma in čez, da me vzame. Vendar ob škrebljanju vseeno bolje drži kot včeraj, do kolovoza.

Komentar leta: Nova serija: serija v dežju 3.dan  🙂
No, vmes je bil tudi sneg: serija v snegu in dežju 1.dan  🙂 🙂
Pa pravkar ugotovil: serija Kižlovka 400. dan    🙂 🙂 🙂

V LCja in domov na tretje zaporedno sušenje (imam že 3 dni serije v dežju 🙂 ).

In 400 zaporednih dni Kižlovke danes !!!

Torej bom poleg sušenja padala še malo namočil grlo 🙂 🙂 …

Spet se zbudim(o) v deževno jutro. Hrustljavo posušen Rook2 odnesem dol v LCja in na primarno terapijo. Sicer samo rosi, ko se vozim, je pa vse zalito in sluzasto mokro še od včeraj in od noči.

Po primarni takoj v Kižlovko, saj še vedno (ali pa spet, saj je bil LC na parkingu pošteno moker) le rahlo rosi. Radarska pa kaže, da se spet bližajo močnejše padavine od Z.

Še na poti gor čez močvirje in po pobočju samo rahlo rosi. Padalo je tudi še lepo suho, ko ga položim na mokra tla in takrat začne močneje kapljati. In (še suhi) štrikci so rahlo zapleteni, kar mi vzame še nekaj časa.

Ko sem končno vpet, je Rook2 že popolnoma moker. Potegnem naprej in gre lepo gor, drži pa šele na prelomu, tako da speljem z nožnim dotikom na prečnem kolovozu. Me pa lepo drži skozi škrebljanje dežja skoraj do kolovoza.

Že vso noč dežuje. In tudi zjutraj. In tudi dopoldne. Potem se zapeljem v Kižlovko, se ustavim na kolovozu in čakam, kdaj bo dež malo ponehal, ali se vsaj zmanjšal.

Čakam in čakam… in čakam.

Vsakokrat, ko stopim iz LCja ni razlike. Potem se v nekem trenutku odločim in prepričam, da pada malo manj. Ko si poveznem čelado na glavo, po glavi sploh ne pada več 🙂 . In potegnem iz LCja v rožo nabrano padalo ter ga odnesem kolikor morem “hitro” gor.

Kepo odložim in se hitro vtaknem v tangice in zalaufam FlyMe (oba). Potem razvlečem padalo: del okoli stabilizatorjev je popolnoma premočan, sredina (=sredica kepe) še skoraj suha. Poravnam štrikce natančno, saj ponovitve (vsaj s tem padalom) ne bo. Piha nič ali pa ob dežju nič ne registriram. Registriram pa glasno škrebljanje po padalu.

Zalaufam kot nor in gre (z mokroto obteženo) padalo počasi, vendar lepo gor, ampak zagrabiti/nositi pa me noče (?). Kar odlaufam čez prelom in me spusti in potem zagrabi in butne gor in zavijem ostro desno (da ne zapeljem nad sveže preorano njivo), da me spusti na tla ob koncu njive.

Samo naberem in odčofotam do LCja in domov sušiti padalo…

Danes naj bi nas po napovedi končno zajel dež (popoldne), jutranja sondaža z majhno kljukico na tleh, sicer nadaljevanje močnega JZ, vendar so vevški dimi pokonci, vreme pa kilavo, kot da se bo ravno ulilo iz temno sivega neba…

Zvečer se je najavil na obisk Kižlovke Dolinarjev Jure, v dokaj bližnji okolici živeči mlad padalec, s katerim sva že bila v elektronskih stikih in ki je že nekajkrat obiskal Kižlovko (in celo postavil količke z vetrovnimi trakci, ki jih je potem lastnik pridno odstranjeval…). Ko zapeljem po kolovozu, ga vidim, kako ravno pristaja.

Ustavim na starem mestu, naložim robo in ga pod gričkom prvič srečam v živo. Na poti gor mu razložim detajlno lastniško strukturo parcel in kakšen je trenutni status (idealne) “stare” lokacije (ki je od predvčerajšnjega srečanja z lastnikom v NOTAMU do jeseni 🙂 ). Izogibajoč se inkriminirane parcele greva na “novo” lokacijo in postaviva.

Ko zalaufam oba FlyMe-ja (za te terapevtske skoke uporabljam kot inštrument hkrati le staro in novo verzijo FlyMe na telefonu), ugotovim, da je bil stari (ne verzija 4) čez noč (?) posodobljen v popolnoma novi obliki in seveda brez vseh nastavitev. Medtem, ko ga nastavljam, Jure že kar eno rundo odleti (ali pa mogoče dve 🙂 ?) in prihaja gor, jaz pa še vedno tiščim glavo v telefon in štelam nastavitve.

Končno se uspem elektronsko in fizično zložiti skupaj in v brezveterju zalaufam po položnem pobočju.

Za razliko od včeraj dobim padalo nad sebe od prve, vzame pa me kasneje, šele na prelomu, kar je s telefonom dokumentiral Jure:

Ko pospravljam, Jure prileti dol že n-tič. Izmenjava si še letefonske podatke in se posloviva – on še vsaj enkrat (?) gor, jaz pa še naprej preverjati nastavitve (in spremembe) v FlyMe-ju…