Ker si po tednu projektov želim danes nekaj zaresnega letenja in jadranja, Erza (ki bi najprej raje šel na projekte) spreobračam v to smer (čeprav vreme, enako kot ves teden, tem željam ni preveč naklonjeno). Ko ga še Planinšek zdraži z Gozdom, pa je naenkrat za.

Na Britofu prestopim k njemu in Duletu, Milan pa s svojim avtom na pristanek v Senično. Gor in na start (v gradbeno vzdušje), kjer midva z Erzom takoj postaviva.

Erzo v luft, malo za njim še jaz,  Milan in Dule pa taktizirata…

Nad start se sicer hitro spravim, ampak vse potem mi je samo matrarija zaradi želje odleteti čimprej stran od tod. Ko na V robu pridem vsaj na 1100 se za Erzom odpeljem pod Tolstega, tu pa spet matranje za vsak m. Več kot 1300 ne uspem nadrajsati in to mi je premalo za naprej, tako da se nenehno vračam malo nazaj in spet poskušam nabrati več. Ko enkrat na JV robu Tolstega le najdem močno in razrukano dviganje, se od Gozda sem pripodi nekaj padalcev, ki na klousiča vrtijo ob meni – in z mojimi očmi meni v tem razmetanem dviganju to res ne paše – in se raje odpeljem stran. In sem seveda spet na začetku zgodbe.

Po debeli uri se naveličam (očitno se naprej proti Storžiču s to višino ne bom premaknil…) in odpeljem nazaj nad Gozd (z mislijo, da grem pristati), tu pa tako lepo dela, da se odločim napolniti še drugo uro. Spet pride, do 1300, više pa se mi ustavi. Ko je cilj brez pretiranega matranja izpolnjen (ta zadnji del, ko sem sprijaznjen z usodo, mi postane celo precej uživaško drajsanje), se odpeljem na pristanek.

Zoranov let

Dule javi, da že pelje Erzov avto dol.

Duletov let

Milan pa je že kmalu scuril in šel s svojim avtom še enkrat gor na popravca.

Dule me naloži in proti Cerkljam po Erza.

Erzov let

Komnentar Andrej Erznožnik : In če mi zadnjič Gojzd ni dal, mi je danes dal obilno: Potem ko sta Munda in mladi Klopčič obupala nad mojim šolanjem, sem šel takoj v bazo in na Potoški še 1x. Vse ostalo curenje in mater. [20.10.2018 16:05]

 

Še zaključno druženje v gostilni Pod lipo s Planinškom in kompanjoni

Že večerna napoved kaže spet podobno situacijo, zato sem zjutraj odločen, da čimprej nadaljujem s projekti, kjer sem včeraj ostal (potem pa mogoče še resno letenje…). Katarino si želim že od samega začetka letenja odleteti (čudovit zaresen klasičen start, na katerem sem bil velikokrat peš in tudi kolesaril tod naokoli), pa se nikoli nisem mogel odločiti, kdaj bo prav (preveč vetra z V ali Z, pa dolga grapa za ven, pa…). Ko sem včeraj sekundiral Erzu pri Topolu, se mi je že zdelo, da bo danes tisti dan… Plan je na kratko odleteti dva okoliška starta in potem na vrh Katarine.

V LJU še megla do podna, ko se že peljem proti Polhovemu Gradcu. Vmes kombinacije za resno letenje popoldne: Grmada najbrž premočna, Čela gora, pa potem Zavrh (kar glede na ta V, JV toplo odsvetujem), pa…

Z glavne ceste zavijem proti Topolu še vedno v megli. Sonček z modrega neba posveti nad meglo šele v višini Osredka. Čudovit jesenski dan.

Gor mimo Topola do zadnje kmetije pod Jeterbenkom in še malo gor po strmem makadamu. Malo pod sedlom parkiram in z robo po strmem travniku na vrh pod gozd (tik ob novem vikendu, ki ga lani tu še ni bilo ?!). V dolini še gosta megla, na spodnjem travniku čreda krav.

Postavim Rooka, potrgam nekaj tečnih rož in preverim štrikce zaradi suhljadi. Generalno piha sicer V (vidim po dimu na Topolu), vendar občasno kakšen mehurček tudi gor. Potegnem in lepo speljem. Nad strmim pobočjem me celo malo dvigne, sem že nad spodnjim travnikom s čredo, zato samo obrnem in pristanem na zgornji travnik zraven LCja.

Zoranov let

Reinfuzo v prtljažnik in nazaj proti Topolu.

Zaparkiram na sedlu pri križišču pod startom.

Ko pridem na vrh travnate glave pa katastrofa: kot bližnji vikend, je tudi ta okoliški travnik popolnoma zapuščen z gostim “nasadom” posušenih tečnih trav (še več kot na Slivnici pred čistilno akcijo – mi je jasno, zakaj je Erzo startoval včeraj z delno zaprtim padalom…).

Postavim Rooka, preverim in položim štrikce, da se ja ne bi zataknili (vmes pulim moteče tečne rože, pa kot da nisem naredil nič…).

Spet preverim in ko pihne rahlo gor, potegnem in čutim, da se nekaj zatika in vseeno gre in dol čez rob in … speljem.

V dolini še vedno megla, zato se po planu samo zapeljem na spodnji travnik.

Zoranov let

Na sončku in lepo pokošeni travci zložim Rooka in z LCjem gor do cerkve proti glavnemu cilju.

 

Parkiram ob pokopališču in si od spodaj ogledam vršni greben. Start je na vrhu zelo strmega travnika, ki se dviguje za pokopališčem in je sedaj očitno strogo ograjen pašnik za koze (zadnje čase, včasih ni bil…). Dokaj velika čreda koz je čisto v spodnjem delu.

V projektni rukzak stlačim Mentorja3 in poševno po kolovozu v levo po pobočju počasi gor na vršni greben. Če na vrhu ne bo šlo imam pod grebenom že prvi potencialen start (ne klasičen). Ko pridem na greben si zapomnim še drugo možno lokacijo (dovolj široka luknja med drevjem, da bi šlo…).

In ko sem na vrhu (795m) na sprehajalni potki za originalnim startom, vse ograjeno z el.napeljavo in še mrežo. Najprej malo hodim sem in tja in iščem šibko točko, pa je ni. Potem mi ne preostane drugega, kot potipati drote in ugotovim, da nič ne trese. Takoj se zbašem čez mrežo in drote in že postavljam.

Čudoviti razgledi na vse strani, prekrasen topel jesenski dan in skozi rahel inverzijski mrč se že vidi v dno glavne doline. Piha malo od zadaj (generalni V) in občasno od spredaj gor po strmini (termika).

Ko je vse preverjeno (Mentor3 je počival vsaj pol leta…) in sem pripravljen, pridejo koze, ampak v levi predel, ki je ločen samo z drotom. Ampak one ne vedo, da štroma ni notri in sploh ne silijo k meni ampak samo z zanimanjem gledajo iz varne razdalje do drota. Ko pihne gor, lepo potegnem in ugotovim, da je leva stran štrikcev zataknjena za nevidni (mi) grmiček.

Pa spet naravnavanje padala in čakanje, da neha pihati od zadaj. In potem končno pihne od spredaj … in … speljem.

Samo drsim kot po putru nad dolino in le počasi zgubljam. Občasno mi tudi malo piskne in dvigne. Z veliko višino (600m)  pripeljem mimo Knapovca nad glavno dolino. Zavijem desno in v smeri Dvora do ovinka doline in nazaj (sedaj me V=dolinc občutno ustavlja) na ogromne travnike (brez drotov) na cca 320m.

Zoranov let

 

Vesel kot radio (krasen panoramski let po putru z dolgo zelo želenega starta…).

V dveh štopih sem na Topolu, potem pa pešaka (z robo prosim, za kondicijo) do pokopališča. Potem pa še urica druženja s samim seboj na toplem sončku in ob hladnem radlerju v gostilni na Topolu.

Tudi danes bo ta V in burja na Primorskem in spet sem za projekte. Pa kar ne vem, kam bi. Na Dolenjskem še megla in pokrito, Na Gorenjskem bolj mirno pa nizke baze in megleno, na Primorskem lepše, pa burja. Lahko bi nadaljeval na lokacijah od včeraj, pa tak veter ni bil (in tudi danes ne bo) pravšnji.

Ker Jean verjame, da bo mogoče Grmada kasneje, grem proti Uncu, z mislijo, da si ogledam moj nesojeni start Stari grad-antena (ki ga je na koncu speljal in kot edini odletel Jean). Da ga vidim danes z “bolj izkušenimi očmi”.

Ko pridem na vznožje, najprej veter piha lepo gor po pobočju (S,SZ), ko pa si nekaj časa ogledujem, se močno zlije dol po pobočju… Krasen izgovor, da se obrnem, čeprav si moram priznati, da si tudi brez pihanja dol ne bi upal… Previsoke so te smreke in preveč okleščene in našpičene…

In grem po tolažbo na tole bližnjo krtino. Zelo kratek šolski teren. Ampak na vrhu piha s strani od zadaj (S, SZ) in tudi dimi naokoli kažejo enako. Medtem Jean preverja pri Balah, pa postaje (Slivnica spet ne javlja, pa mogoče bi bila Čela gora,…).

Ko najmanj piha (sedaj celo strogo z desne) pa potegnem in se v močnem zanosu v levo, tik ob grmovju, zapeljem dol.

Zoranov let

Potem se z Jeanom uskladiva, da tu ni perspektive in se odpeljem na Vrhniko, kjer že Erzo ogreva mašino.

Proti Polhovem Gradcu vsak s svojim avtom. Na Dvoru obrneva proti Topolu (tukaj le piha bolj V, torej iščeva bolj V orientirane novnove starte).

Najprej v grapo na pristanek Osredka2, za katerega pa zaradi višje lege nisva prepričana, da do njega sploh priletiva z Osredka… Zato z avtoma nazaj do križišča in z LCjem gor do Osredka.

Najprej si ogledava V pobočje nad cesto in vidiva rešilni garantirani pristanek spodaj. Po robo in postaviva.

Erzo ob rahlem pihanju z desne od zadaj odleti in pristane spodaj na travnati glavi pod cesto.

Erzov let

Ko postavljam, Erzo že pešači gor po LCja. Še vedno piha z desne, ko potegnem po strmini in odletim in v velikem loku pristanem podobno kot Erzo.

Zoranov let

Reinfuzo v LCja in gor na Topol. Mene že malo baše čas, da piha po hribu dol (SV semkaj od Medvod), pa mi je še lep dodaten izgovor, da mi ni treba. Medtem ko cincam pri LCju, Erzo postavi zgoraj na travnati glavi počez proti V in potegne (z rahlim levim kloferjem) in zapelje proti dolini. In ga kar drži…

Erzov let

 

Erzov Komentar leta: Poje v nemogočih pogojih štarta, snema brcanje vršičkov in s tem prepričuje vse za sabo, kako da je problem, ki ni, če štartaš v normalnih pogojih [18.10.2018 17:01]

Andrej Erznožnik : Absolutni rekord štarta, a se tako napiše Poje? [18.10.2018 16:48]

Andrej Erznožnik : Itak, da me je strah in potem zapiha še rahlo dol. Hočem kar v levo odletet – pristat, pa potem vseeno trznem na smreke, brez problema čez in drži, drži, da ni res in se mi samo še smeji. [18.10.2018 16:59]

Danes napovedano podobno malo V vetra kot včeraj, z nekaj več dežja v Z in JZ delu. Zato se odločim spet za projekte.

Po preverjanju podatkov s terena, je kljub slabši napovedi okoli Cerknice videti kar suho in celo nekaj boječega sončka skozi visoke oblake.

Za Cerknico do Begunj in vija-vaja v Cajnarje. Navigacija me pripelje naokoli tik nad start. Z robo (zaflikani Rook) na vrh travnika. Piha z leve – V. Ker pa je šibko takoj postavim.

V nulci potegnem, lepo speljem in čez pastirja in med drevesi na spodnji travnik.

Zoranov let

Robo pustim reinfuzo in gor po LCja in naprej.

Oster ovinek skozi vas in nad njo parkiram. S padalom v roki na vrh travnika, kjer spet piha (zelo rahlo) od zadaj. Pod bližnjo zgornjo cesto so že drevesa in hiše in potem počez droti, ki so mi nevarno visoki (za mojo višino starta). Ni mi jasno, kako sta Erzo in Jože to preletela (leseni stebri od drotov mi delujejo zelo novi…).

Kljub temu postavim in v nuli potegnem. Ker sem prenizek (ali pa se mi to le zdi?), samo zavijem v desno in pristanem ob pobočju še pred zgornjo cesto.

Zoranov let

Reinfuzo v LCja in naprej.

Strm travnat rob nad položnimi travniki. Sonček se upira v pobočje, da je prav prijetno. Ko pa zlezem na rob, veter pihne direkt vame – torej od zadaj na startu. In to konkretno.

Kljub temu postavim in kramljam z gospodarjem in gospodarico, ki sta me s psom prišla prijazno  pozdravit. Ker ves čas piha od zadaj, se naveličata in poslovita.

Pa se mi zazdi, da malo manj piha od zadaj in potegnem in zalaufam pod rob in pod robom padalo zagrabi in speljem. Nizek se zapeljem nad spodnji travnik in čutim, kako me veter poriva od zadaj, tako da me zanese vse do konca travnika.

Zoranov let

Naslednja postaja je start Zales pred istoimensko vasico. Po izpostavljenem položnem travniku piha konstantno od zadaj, tako da nimam šans…

Zapeljem se čez vas in po kolovozu na tole drugo lokacijo, kjer pa je pobočje pod gozdom malo skrito od vetra. Čudovito pokošen, ravno prav položen travnik, da takoj postavim (pravi šolski teren).

Ko po osončenem pobočju celo rahlo dahne gor, potegnem in lepo speljem do drevesne ožine spodaj. In potem me pospeši veter od zadaj in nese, nese tik nad tlemi do konca travnika.

Zoranov let

Naberem in v LCja.

In ker je dovolj časa še na naslednje štiri lokacije.

Žal pa je povsod podobno kot na predzadnji (Zales). Veter od zadaj po pobočju dol, da o kravah ali konjih, ki se pasejo po pobočjih, kjer je treba odleteti, niti ne govorim…