Slaba napoved nas je pripravila do tega, da smo speljali delovno akcijo na dveh naših vzletiščih. Štart nad Zabočevim je razširjen in Grega pravi, da bi že lahko pristal na njem ???.
Tudi “štrikcem” je prizanešeno, nameravamo pa kupiti tudi mrežo, da nam zemlje ne bi odplaknilo. Tako je vse pripravljeno na novo sezono.

Prekrasno vreme je poplačalo dolgo vožnjo čez skoraj vso Avstrijo. Iz našega kluba sta šla sicer samo dva, drugače pa je bilo tam cca. 40 Slovencev. Oba dneva se je dalo jadrati na šibki termiki ( tudi nad štart se je dalo ), bila pa je tudi tekma za Stubai Cup, na kateri je bil Klokočovnik Simeon najboljši Slovenec na 8. mestu, za ostale pa  nimam podatkov. Drugi dan je bil akrobatski program, ki je pokazal tudi nekaj “lupingov” in “sodčkov”. Zelo lep luping je pokazal Edlov pilot  Marcus Grundhammer, za dodatek pa je puščal dimno sled.
Pri merjenju fines se je izkazalo, da je zelo lahko priti do nerealnih rezultatov, vseeno pa so podatki zelo zanimivi.

Ko je bila Strmca popolnoma v megli, je bil štart nad Zabočevim 100 m pod bazo. Veter je bil ravno tolikšen, da je bilo mogoče jadrati na pobočju a so bila dviganja tudi zunaj nad dolino. Kar nekajkrat je bilo treba vleči ušesa, z mrakom pa je zapihalo tudi pri tleh, kar je hočeš nočeš še malo podaljšalo let.

Močan veter na Vrhniki in napoved na teletextu sta dala slutiti tudi premočan veter na Strmici, zato sva se z Erzotom odpravila na Črni Kal, kjer zahodnik praviloma ni močan, a sva se skoraj izgubila v megli pri Divači. Telefonski klic v Ilirsko Bistrico naju je kar potegnil tja in ob 15.30 sva bila na štartu. Niti sledu ni bilo o močnem vetru, kar mi je za ta konec Slovenije že znano. Ker pa ob tej uri sonce že “uhaja”, sva na balončkih jadrala 15 minut. Erzo je nato pristal v dolini, jaz pa za štartom pri avtomobilu. Megle, ki je bila povsod na primorskem ( tudi na Taboru in pozneje na Strmici ) ni bilo, le prej bi moral biti na štartu. Lijak je običajno bolj siguren od tega štarta, v primeru megle pa to ne drži.