Danes napovedano poslabšanje s krajevnim dežjem tu in tam, zato nič planov za resno letenje. Ker pa v LJU moča kar noče priti, se spravim v Kižlovko.

Klepetava z lastnikom polja v brezveterju in nebesni pokritosti ob svežem vonju gnojenja. Ker se mu ne ljubi na vrh, me zadolži, da pregledam, koliko je njegov zgornji travnik (= Nova lokacija) razrit s strani divjih prascev. Odšantam gor po desni mimo Lovske, obhodim njegov travnik (kjer trava točno na njegovi parceli že lepo zeleni) do Stare lokacije (inkriminirani travnik zgornjega lastnika…), kjer pa so ogromne luknje prascev lepo sanirane (pomulčane in povaljane in pobranane (?)), borna trava pa vsa suha in porumenela.

Razgrnem in v rahli sapici gor potegnem hrbtno, pa po obratu in nekaj korakih samo zložim padalo na stran.

V drugo zopet hrbtno dvignem in po šolsko odletim. Umirjeno drži (brezveterje) do kolovoza.

Po izhodu iz potoka zavijem na kmetijo desno in lastniku (na njegovo veselje) poročam o intaktnosti in ozelenitvi njegovega dela travnika 🙂 .

Po dopoldanskih zemeljskih aktivnostih sem upal na zaresno letenje, na koncu pa končal v Kižlovki…

Pozna ura je in kar termično v dolinici (sonce nabija na polno v dolino). Na startu občasni močnejši sunki po pobočju gor, tako da lahko delno celo z vetrom postavim padalo.

Prvi dvig je šolski in po obratu lepo speljem. Po prelomu me dvigne v zrak in z rahlim guncanjem drži lepo visoko, da me tik za kolovozom ekspresno spusti na tla.

Po dolgem času pa danes ne morem več zdržati in se odpeljem v Kižlovko (za zaresno letenje nimam pogojev zaradi drugih pritlehnih obveznosti 🙂 ).

Ker sem pozen in ker je danes krase dan, dolina dela že na polno (=termično).

Občasno kar bolj močno pihne gor in v takem hrbtno potegnem, od prve lepo dvignem padalo nad sebe, po obratu pa me vzame s tal in dviguje še nekaj čez prelom. Malo me pogunca sem in tja in drži čez polje, potem pa spusti hitreje, kot bi pričakoval na tako začetno višino.

Danes pa je bil dedi naprošen, da vnukinjo in hčerko pelje kam na sonček (v glavnem je napovedano bolj slabo z nevihtami…), na toplo, kjer bo zajamčeno lepo in se bo dalo še malo hoditi in … kjer še nista bili… Spomnim se na Kraški rob in Črni kal, kjer je v prazgodovini hčerka kot dojenček visela v kenguruju, vpetem v svedrovce, medtem ko sta tastara plezala smeri nad njo.

In se zapeljemo po AC proti Obali, v Kastelcu na Črnotiče in od zadaj na Kraški rob – na Marčev hrib (malo imam v rokavu tudi bližnji start … če bo…). Vreme je lepše, kot je bilo napovedano, na robu (še) brezveterje.

Najprej malo pohajamo po sončnem robu in uživamo v razgledih + igranje s kužki ob spremljanju zaključnih skokov v Planici (kar omogočita prijazna mimoidoča sprehajalca iz Kopra), nato se odpravimo na Črni kal.

Na Turnu vnukinja in hčera malo pozirata,

malo (nevoščljivo) opazujemo plezalce, ki visijo po smereh…

Potem pa nazaj na Marčev hrib.

Noga me že boli, zato počivam na robu, medtem ko gresta obe po robu še naprej do Pojetovega starta (= Marčev hrib – Antena).

Vmes vnukinja še malo jezdi, ko srečata prijazen konjeniški par 🙂 .

Sam medtem “počivam” in proučujem vremensko situacijo na startu. Počasi se delajo bazice, veter pa je ob prihodu nazaj že pošteno narasel in občasno kar butne tudi do 9. Ampak to je predvsem termika, ki se kuha v hrastoveljskem kotlu in udari po robu gor. Malo cincam; Črnotiče zadaj nič vetra – 1,2/2,8 J, Slavnik mrtev nič ne javlja…, proti Slavniku in Buzetu pa ratujejo vedno bolj goste in temne baze…

Ko prideta obe punci nazaj, se že pripravljam. V drugem poskusu (ob hčerini in vnučkini asistenci) na ravnem robu dvignem padalo hrbtno in po obratu stopim v zrak, pa me meter naprej tako spusti, da skoraj pohodim grmovje spodaj, nad progo, preden speljem. Razen nekaj butanja na polno curim, potem le dobim nek steber in malo pridobim nazaj (do višine roba). Ob samem grebenu pa ne drži nič in spet polno zacurim. Ko sem že kar nizek, se zapeljem ven proti standardnemu travniku pod staro glavno cesto in nad cesto v Podpeč, pa me tako na hitro spusti, da ne pridem do tja….

Ampak vsaj pristal sem idealno na majhnem travniku, če že jadral nisem.

Še preden pospravim in pridem do ceste, je LC že spodaj…

Pa še filmček današnjega izleta

Danes tudi veliko JZ in vse kislo, kot da se bo ravnokar ulilo. Najprej cincam, potem pa se odpeljem v Kižlovko, saj mi je primarna terapija odpadla in moram vsaj nekaj storiti zase 🙂 .

Ko se ustavim v dolinici, vse pokrito in temno in celo rahlo, rahlo rosi. Vendar je na poti gor brez kapljic in tudi trava je (še) suha. Piha pa enakomerno po griču gor generalni veter, kar je tukaj neobičajno.

Postavim, dvignem hrbtno na prvi poteg in po obratu stopim v zrak. Pa je tega vetra v zraku še kar nekaj, saj me nekajkrat zagunca in dvigne, preden pristanem na kolovozu.

Na poti iz doline pa že rahlo dežuje… Kot v dobrih starih časih 😉 .