Današnji dan je bil ves posvečen letenju, kljub temu, da  smo na koncu leteli le 4 minute. Čeprav smo pričakovali aktivnosti po 10h (ko bi Erzo zaključil predvidene službene obveznosti) smo dopustniki (Mateja, Mega in jaz) doživeli budnico že okoli 9h: Erzo je bil tako učinkovit, da je službene obveznosti končal, še predno jih je začel. In letalne aktivnosti se začnejo.

Ob 10h se dobimo pri Mateji (Mega in Erzo zamudita 10+10 min, ker je bil Mega zatečen v nepripravljenosti na tako zgodnjo akcijo). Glede na napoved (burja do rdeče barve na Aladinu) je najbolj varno na SZ in prvi cilj so Višarji (kjer bo baje precej mirno). Vso pot do Rateč veter nažiga v raznih smereh skozi kraje, kjer se vozimo. Ko smo končno skozi Trbiž, ni dosti bolje in na spodnji postaji smučišča pod Višarji stopimo iz avta samo toliko, da ugotovimo, da res zelo močno piha (vzhodnik trga zastave in nosi sneg naokoli).

Ker je v Italiji tako močno, gremo raje višje na sever, v Avstrijo. Počez po stari cesti  do Podkloštra (Arnoldstein), tu na avtocesto in okoli Beljaka do Špitala. Do spodnje postaje stare žičnice na Goldeck, kjer zvemo da ne piha samo na parkirišču, ampak tudi na vrhu (60 km/h). Zapeljemo se še na fakultativni izlet do nove žičnice, malo filozofiramo o vetru, pa Mega opozori, da biološke strukture iz lahkih materialov (=trsje) kažejo, da je tudi tam veter neprimeren za letenje.  Potem nazaj v Špital, kjer Erzo in Mega poskušata v športni trgovini vso dolgo pot v tujino opravičiti vsaj z nakupom drsalk. Za Erza ni dovolj velike številke, Mega pa mimogrede uniči preizkušani par, tako da smo tudi tu hitro opravili.

Na poti mimo Beljaka še vprašam če kdo misli, da bi bilo na Osojščici mogoče kaj drugače z vetrom, pa se prisotnim ne zdi vredno niti odgovoriti. Povsod ob poti smo srečevali vetrnice, ki so se vrtele z ogromno hitrostjo (seveda tudi iz lahkih materialov) in s svojo pojavnostjo negativno vplivale na našo željo po letenju. Čeprav smo imeli še toplo vinjeto za Avstrijo (Erzo) in bi se lahko po hitri poti vrnili v domovino, smo se odločili za pot čez Korensko sedlo. Tu je namreč še nekaj možnosti, da veter spremeni smer ali malo popusti in nam da šanso.

Prva podvarianta vodi do kmeta Trebinerja (nad Št.Lenartom pri Sedmih studencih) do katerega priplezamo po sveže zasneženi in sicer spluženi cesti, ki je namenjena (razen gospodarju) samo še sankačem. Gor nekako pridemo po res zelo strmi cesti in takoj po ogledu globoko zasneženega terena soglasno ugotovimo, da piha narobe in da nima smisla in sploh ne vem kaj še vse. Ob tem pa smo vsi samo gruntali, kako bo tole zgledalo v obratni smeri z nosom mojega LC strmo navzdol po serpentinah sankaške proge… Prestavimo v L4 in ročno v prvo in mašinca pohlevno prede po strmini dol. Najbolj pozitivno deluje Mega, ki ves čas ponavlja, kako je vse Ok in pod kontrolo in sploh super gre dol … Ker ima mašinca tudi DAC, ki je namenjen ravno takim situacijam in ker sem pozabil v nervozi vklopiti 4×4, so vsi za to, da bi to popravili, kar spremenim na prvem malo bolj položnem ovinku, ko nam uspe ustaviti. Ko ponovno speljem, zareglja ABS, kar začne najedati živce, pa tudi prej enakomerno spuščanje, pod vplivom DACa, postane precej neenakomerno in sunkovito, tako da se že vidimo kako bomo odleteli s ceste, oziroma na ovinku odpeljali v praznino naravnost… Ko uspem na naslednjem ovinku ustaviti, prestavim spet nazaj v ročno in spet lepo enakomerno predemo naprej v globino. Končno smo spet v civilizaciji splužene asfaltne ceste in naprej proti Korenskemu sedlu.

Malo pod prelazom zavijemo na drugo podvarianto v vas Strmec, kjer ne vem, kaj že ni v redu (veter sigurno ne, pa še kaj), tako da samo obrnemo (ne, tukaj danes ne…) in naprej na prelaz in čez. Končno spet v domačih krajih in tu je malo pod prelazom na levo že tretja podvarianta: Medvejek. Hrovatov domači start, do  katerega pridemo po nekajminutnem gaženju po celcu. Res lep start s pogledom na Rateče in Podkorenska smučišča. Veter seveda piha od zadaj (in danes ne bo nič). Zato pa bi na drugi strani na Vitrancu gotovo bilo idealno (pa ne moremo gor, ker nas garantirano ne bodo vzeli na smučarsko sedežnico).

Zato naprej žalostno v dolino na poslednjo šanso: Srednji vrh nad Martuljkom. Tu smo hitro gor po lepi vijugasti cesti do zadnjega kmeta pod startnimi travnatimi pobočji. Mega odlaufa po travniku gor preverit veter. Na srečo piha večinoma s strani, tako da res ni treba razmišljati o letenju, ker smo se v sebi nekako predali – Erzo pa to upa povedati tudi na glas. Zato se samo še odpeljemo dol in proti Jesenicam. Za danes je to torej to in letenja ne bo…

Pa se nenadoma spet zdrami Erzo iz vdanosti v usodo in predlaga Višelnico. To je nek kucelj nad Gorjami pri Bledu in takoj odvijemo z avtoceste čez Blejsko Dobravo proti Gorjam. Malo se sicer zgubimo in najprej pripeljemo na napačen hrib, ampak potem se vse izide. Najdemo pravo pot, Midva z Erzom nabaševa rukzake, Mateji se zdi preveč hoje, Megu tudi ni treba, pa odlaufamo po poti proti vrhu v zadnjih minutah dneva (ura se približuje 17h). Mega vzame moj rukzak, da mi olajša strmino in že smo na vrhu. Končno piha v pravi smeri (oziroma skoraj ne piha) in ob pomoči Mateje in Mega sva z Erzom v nekaj trenutkih pripravljena in točno ob 17.00 odletiva. Jaz odletim (potem ko pri startu obdrajsam krošnje na levi) naravnost ven in me celo malo privzdigne, definitivno pa me lepo drži in kar letim, letim (za Erzom) proti travnikom daleč zunaj. Pristanem 20m od Erza nekaj trenutkov za njim: 1,3 km za 170 višinskih m.

Pospraviva in poskušava povedati Mateji in Megu kje sva. To je pa še za eno uro zgodbe čakanja v mrazu in grozeči noči, ki se je že spuščala na zemljo… Zaključek res krasnega dneva se je odvijal v Ribiški koči pri Naklem. Že dolgo se nisem toliko nasmejal in prezabaval kot v današnjih desetih urah.

Pa še Erzovo skrajšano doživetje z OLCja:

Zgodba se začne ob 10h, ko z Vrhnike na dolgo popotovanje. 1. cilj Višarje: ne glede na aladinovo napoved, veter že spodaj prenaša sneg. 2.cilj Goldeck: gondoljer prijavi, da žge zgoraj 60 km/h in tudi spodaj veter ni kar tako. Aladin za tu je spet kar neki. Da bi pa imeli vsaj kaj od Špitala, gremo kupit drsalke, a se ne zgodi drugega, kot da Mega pri probi ne potrga paščkov na precenjeni kitajski drsalki. In s še večjo grenkobo naprej – nazaj. Vrnili se bomo! Po utrjevanju sankaške proge na Trabinarja, ogled Medvejka, kjer vemo da ne more bit; pa še majhno upanje na Srednjem vrhu, kjer skoraj podpišemo kapitulacijo, da se pred temo v stiski domislim tega: piha nič in potem še 50 minut, ko neleteča dva iščeta dva leteča, a to je že druga zgodba v stilu Rodolfo – Rafael Fernandes…