Padalska jata

Danes je zopet inverzija od podna do 800m in močan JZ čez vso SLO. Zaradi primarne terapije grem na teren spet bolj pozno. Vse je 100% pokrito, ko se peljem proti Kižlovki. In (za razliko od čudeža posušene trave včeraj) spet mokrota / rosa še ob 12h.

Parkiram na koncu polja, kot zadnje dni in direkt gor po pobočju na Staro. Ob postavljanju se padalo rahlo navlaži, vendar ni kritično. Občasno le rahlo dahne po pobočju gor, čeprav je višje v pobočjih kar slišati nekaj šumenja (predvsem pa občasno z neba prileti jesensko listje, ki ga nekje zgoraj odpihava veter).

Spet moram malo pačakati, da začutim sapo v tilnik. Ko potegnem, po obratu lepo odletim in me kar drži, nad poljem pa celo nekaj dvigne in nese daleč, daleč celo čez kolovoz, tako da se mi padalo zatakne v veje prvih dreves gozda proti koncu spodnjega travnika, ko ga sesuvam na tla.

Definitivno najbolj oddaljena točka od starta odkar skačem tukaj – rekord starta 🙂 .

Najlepši zaključek serije KIžlovka 600+ s 3-mi dodatnimi skoki za dobro mero čez 600 🙂 🙂 .

Na poti iz doline pa me ob potoku na vrtu pozdravi še lep grmiček rož 🙂 .

No, ker je bil včeraj slavnostni VELIKI DAN, sem razmišljal, če bi danes sploh še šel v Kižlovko. Če sem čisto natančen, sem ob hitrem premisleku ugotovil, da je bil VELIKI DAN v resnici predvčerajšnjim, saj sem začel neprekinjeno serijo tukaj 26.02.2021 in moram vključiti tudi ta začetni dan (oziroma končni, v katerem sem opravil 600 vsakodnevni skok – ah, to računstvo…).

Ampak zjutraj ni dileme. Sploh ker ni megle (ni pa tudi nobene inverzije do 1200, dako, da si obetam bolj živahne pogoje…).

Visoka 100% pokritost in v dolinici piha od vseh koncev, ko hodim gor. Brez najmanjše mokrote, nobene rose. In ko poprasto posušeno padalo razgrnem na Stari, se sploh ne navlaži ! Mi ga pa zato vetrič rahlo posvaljka dol, ko se mu zazdi, da je na vrsti od zadaj, po hribu dol.

Ker sem hrbtno vpet in pripravljen, čakam kar dolgo, da pogruntam, kdaj bo interval gor. In takrat potegnem in odletim po šolsko, vendar me nad dolino močno spusti, da komaj pridem (s konkretnim vetrom v hrbet) do kolovoza, kjer sesujem padalo (da ne tacam trave naokoli 🙂 ).

Evo, danes je Kižlovka za dobro vago 🙂 .

Ker je spet takšna grozna megla, danes čakam… Ko se končno spriavm v LCja, je edina razlika, da ce ne cedi po njem in ni treba vključiti brisalcev.

V Kižlovki podobno megleno, kot včeraj. Ustavim na koncu polja in direkt po strmini gor na Staro. Ko postavljam, se padalo ne napije v celoti, ampak le na robovih.

Danes piha lepo po griču gor, lahko bi rekli, idealno. Potegnem hrbtno in po obratu speljem. Lepo me drži in nese do kolovoza.

Padalo sesujem na kolovoz, da je lepo blatno in da čim manj potacam travo 🙂 .

—————————————————————————————————————

Si rečem, da bom pogledal, koliko mi še manjka do 600-te Kižlovke in začnem gledati kdaj je bil prvi datum neprekinjenosti in ga najdem kot 26.02.2021. Ne morem verjeti kakšen slučaj : danes je 600 zaporedni dan Kižlovke ! Serija Kižlovka 600 je dosežena !!!

Sicer sem začel s serijo 11.01.2021, vendar sem imel vmes dneve, ko sem startal na kakšnem drugem startu. Pa se je izkazalo, da je to zame preveč stresno, saj včasih nisem vedel, ali bomo šli kam leteti, ali ne in sem ugotovil, da je zame bolj mirno življenje, če najprej skočim na Kižlovki, potem pa bom z mirnim srcem kam šel še zares odleteti (ali pa tudi ne…). Serija zaporednih dni je tako danes zame na številki 646.

Začel pa sem redno hoditi v Kižlovko 22.11.2020 kot na “sekundarno rehabilitacijo” (torej 7 mesecev po nesreči in sešraufanju…). Ker sem se v začetku res komaj priplazil gor na start (tudi s pomočjo obeh pohodnih palic), mi ni bilo vsak dan možno odleteti / odskočiti, sploh v dnevih, ko mi je pihalo v hrbet (pa še ob različnih urah dneva sem šel, ko je bilo vetra lahko tudi bistveno preveč za poskus…). in sem moral štorkljati peš nazaj dol (če se nisem ob poskusih že prikotalil v dno pobočja 🙂 ). Dežju sem se v glavnem izognil, kakšen redek dan ob sneženju ali po snegu pa ni bil ovira. Tako sem kakšen vmesni dan ostal brez leta (skoka). Prvi “višinski” let je bil 30.12.2020 s Slavnika in naslednji dan, za Silvestra na Lijaku. Potem pa do začetka serije od 1.1.2021 do 11.1.2021 izpustim le 3 x po 1 dan… In začnem najprej s “serijo”, ki jo 26.02.2021 prekvalificiram “v serija Kižlovka”…

No, danes sem pa res vesel in bom kar malo proslavil sam s sabo 🙂 🙂

——————————————————————————————————————–

Zaradi današnje primarne terapije, grem zgodaj v Kižlovko. Ko v megli sedem v LCja, je moker, kot da je bil naliv. Vso pot je gosta megla iz katere se cedi, da brisalci delajo. In čeprav parkiram tik pod gričem (da na poti gor po poprovo posušena cota ne bo imela časa navlažiti se 🙂 ), ne vidim vrha pobočja, kjer je “slutiti” start.

Direkt po strmini pobočja gor na Staro. Z max previdnostjo pogrinjam (še) suho coto, ki kar sproti pije mokroto iz zraka in s tal. Čeprav rahlo diha po griču gor (podobno, kot zadnje dni), mi hrbtni dvig ne uspe, saj padalo noče nad mene in se sesuje na stran – v še nepopivnano mokroto.

Ko ga postavljam v drugo – je mokro. V celoti. Razen vrhnjega shark-nose področja, ki ga v luft držijo palčke. Postavim se za naprej in zalaufam kot nor in res zleze mokra cota nad mene. Na robu me vzame in se skozi belino zapeljem proti slutnji kolovoza. In točno na kolovozu stopim dol, da se cota sesuje čezenj in seveda malo levo in desno v mokroto trave (quiz: je bolje blatno in manj mokro padalo, ali max mokro brez blata ??).

In ko jo hočem nabrati, se iz megle pokaže znanec domačin (lastnik teh dveh parcel okoli kolovoza, kjer običajno pristajam in s katerim se super razumeva – in ki ga je doslej motilo le to, da preveč uničujem kolovoz), me okara, da sem danes bil kratek. In mi hkrati zabiča, da na njegovih parcelah ne smem več pristajati, saj mora travnika čimprej pokositi, ker mu krme primanjkuje in jo res rabi (letošnja sezona je bila slaba in vsaj ta jesen je še nekaj dala…).

Ostane mi torej, da skrajšam let in pristajam sredi blata preoranega polja (kjer so mi zadnjič, ob frezanju koruze zagotovili, da jih nič ne moti moje letanje in poskakovanje tod okoli, saj sploh nisem edini in sem priden, ker grem vedno le enkrat 🙂 …). Ali pa da počasi zaključim s tole sekundarno terapijo… In s tem s projektom “serija Kižlovka”, ki se približuje številki 600 neprekinjenih zaporednih dni…