Ker danes nimam drugih časovnih omejitev, se odločim, da bom malo več časa posvetil Kižlovki. Generalno je SV z majhno inverzno kljuko nad tlemi in temu primerno gredo vevški dimi leno gor z majhnim naklonom od V. V dolinici mir in vse zastrto osončeno (baje puščavski pesek, ne mrč zaradi vlage).
Na startu malo pihne od tu in malo od tam, zato se vpnem hrbtno in čakam. Skoraj 1/2 ure groundhandlam, vendar padalo zanaša in sesuva sem ali tja, nekajkrat dvigujem celo pravokotno na pobočje. Potem pa hočem odleteti dol, pa mi ga (šibek) veter posvaljka po griču dol. In imam kar nekaj odpenjanj in pripenjanj, da končno uspem s startom naprej nekako (bolj kilavo) le odleteti. Z vetrom v hrbet sem na tleh še pred kolovozom.
Popoldne pa se z Milanom uskladiva za Gozd (kamor pride tudi Pojetov Jože). Že med vožnjo nimam prave volje za letenje (mogoče torkovo cepljenje 3/3 le čutim kot neko zmatranost – švohnobo, ne lenobo :-)…) in pri dveh izvozih že mislim obrniti in odpovedati udeležbo.
Na koncu pa se le pripeljem na pristanek. Tu me malo čez 13h čaka Milan, medtem ko se Pojetov Jože ravno odpelje s Stojcem in ostalima gor.
Na startu pa vsi taktiziramo, saj ni preveč prijazno, z brezveternimi in močnimi sunkovitimi vložki V (tudi čez 8) in močnim šumenjem smrek v ozadju. In čas kar teče in teče in mene povsem mine volja, da bi sploh odpiral rukzak, medtem ko ostali že veselo sončijo robo na travniku.
Na koncu se Jože le odloči in starta in je kmalu v višavah (ampak se drži bolj zunaj). Ostali še kar cincajo (sam sem se že odločil, da peljem Milanu avto dol). Čez nekaj časa vidimo, da je Jože v pristajalni fazi (čeprav ga še kar drži).
Čakam, da se tudi ostali le spravijo počasi v luft in se odpeljem dol.
Milan se je kar nekaj časa boril nizek, preden je obupal.
