Padalska jata

Končno konec “monsuna” (z jutranjim poprhom snega do nižin, ki pa se na veliko topi) in ko se peljem v Kižlovko, celo sonček sije skozi bazice, ki se podijo od JV čez nebo. Voda v potoku na max in tudi kolovoz zaliva voda z močvirnatega travnika.

Ker se je Rook 2 spet posušil v stanovanju do šelesteče šumečnosti, mi ga je kar žal spet močiti in vzamem coto Rook. Na poti gor malo pokaplja z vej, ampak ko jo suho previdno razgrinjam na standardnem mestu nad prvim pregibom, se celo ne napije takoj.

Vetra ni, se pa v ciklih zliva hladen zrak občutno za vrat, nula, rahlo dahne gor in spet…

Počakam, da pride nula in še malo in potem potegnem in leze (skoraj) suha cota zelo, zelo počasi gor,… pa spelje nad mene in še pred prelomom speljem tudi jaz pod njo. Se mi pa zdi, da me kar močno bremza (ampak kupola je OK), tako da stopim na tla še par korakov pred kolovozom…

Po včerajšnji izkušnji z odletom in letom v nalivu, mi danes jutranji dež ne dela skrbi. Včeraj posledično mokro in odcejajoče padalo sem uspel (prvič od nesreče…) prinesti v stanovanje (poslušaj nasvete starejših in izkušenih…) in se je tako lepo posušilo, kot že skoraj dve leti ne.

Šelestečega zjutraj odnesem nabranega v LCja (izpod nadstreška v nalivu v kabino) in kljub kratki izpostavljenosti dežju v Kižlovki še vedno šušti. Po eni napovedi naj bi dež jenjal po 11h, po drugih dveh po 13h…

Spet mine ura, da se dež malo umiri. Hitro si naložim robo in v čofotanju skozi močvirje gor (gojzarji so zaliti že po petih korakih…). Kljub rahlemu dežju je padalo še vedno “suho”, ko ga postavljam. Vetra nobenega.

Le malo počakam in potegnem na vso moč in padalo skoči gor in me vzame in se v bičanju kapljic po obrazu zapeljem do kolovoza ob LCju.

Še ko tlačim nabrano padalo v LCja se mi ne zdi kritično moker (razen leve tretjine, ki se je zložila v lužo v močvirju…)

Ko že misliš, da slabše ne more biti, se izkaže, da je lahko…

Zjutraj dež. Pa potem še dež. Vmesne kratke prekinitve (cca 5 min) so prekratke za akcijo, ko pa radarska slika pokaže, da naj bi bila nad V LJU luknja brez dežja, se hitro v rahlem kapljanju spravim v Kižlovko. Tam pa dežuje.

Po kakšne pol ure čakanja v LCju naenkrat neha škrebljati po pločevini. In celo malo bolj svetlo je za moment. Hitro pograbim padalo (še 2/3) mokro od včeraj) in v rahlem rosenju gor. Na pol poti mi začne močno kapljati in tolažim se, da se to zliva z dreves, pod katerimi sem trenutno. Ampak ko pridem ven na odprto in po štartni strmini gor, sem v nalivu…

Odložim padalo na zgornjem prelomu (cca 15m pod običajnim mestom), da bo bolj na strmem. Dež se zliva po padalu, mene pa vedno bolj grabi panika. Vetra nobenega (višje gori je zelo močan JZ, kar se vidi tudi po oblakih, ki jih ekspresno goni iz idealne smeri, ampak tu je 0 in nimam nič od tega).

V nalivu se spravim v tangice in mokro padalo razvlečem čimbolj v idealno pozicijo, še štrikce lepo razporedim in se postavim tik pod spodnji rob padala, po katerem tečejo potočki meni pod noge… In zalaufam in gre padalo nekako mlahavo gor in me vleče v desno in pod njega in se na vso moč nagnjen naprej vržem čez prelom… in speljem. Dež mi tolče po obrazu, ampak to ni problem, samo da sem v zraku. Me pa močno spušča, tako da pristanem tik pred LCjem na kolovozu.

Nisem si mislil, da se da v takem odleteti (nekoč me je že nepričakovano dobil naliv v zraku, tako da sem že doživel, da padalo lahko zmore marsikaj, ampak startati v nalivu…).

Ker je dopoldan na sporedu dež, se ne sekiram, ker imam najprej primarno terapijo. Ampak, ko se vračam domov, še vedno dežuje. Čakam in čakam in naenkrat se zdi, kot da je skoraj ponehalo. Radarska slika to potrjuje, napoved pa tudi najavlja popoldanske oslabitve dežja.

In se hitro zdevam v Kižlovko. Ampak že na poti tja spet rahlo dežuje. Naslednjo debelo uro preždim v glavnem v LCju na kolovozu, saj se radarska slika ne sklada z dejanskim stanjem (tu namreč konstantno dežuje, radarska slika in tudi slika padavin pa kažeta luknjo na V LJU).

Ko osvežene radarske slike kažejo približevanje večje gostote dežja, se spravim n-tič iz avta, zadegam robo čez ramo in v (še vedno enakem) rahlem dežju gor. Na čofotanje po močvirju se ne oziram, bolj me skrbi škrebljanje po nabranem padalu, ki postaja vedno težje (ali pa si to le domišljam?). Rad bi kar odlaufal gor, pa tega seveda ne zmorem in v standardnem tempu pririnem mimo svežih blatnih krtin na griček.

Stoično v dežju pripnem palico in nataknem tangice in potem razgrnem Rook 2. To naredim čim hitreje (škrebljanje po razgrnjenem padalu me ne pomirja) in nervozno poravnavam vrvice, od katerih že teče. Vetra nobenega. Vseeno malo počakam, saj vem, da imam le en poskus na voljo.

In zalaufam in potegnem na vso moč in gre padalo res gor. Pred robom že zagrabi in odpeljem se čez v dež, ki me tolče po obrazu. Kot po putru (oz. kot po olju) se zapeljem še malo čez kolovoz.

Od padala teče, ko ga tlačim v LCja. Res vesel kot radio in ponosen, da mi je v takem ratalo…

Najprej je bil za danes že napovedan dež, danes pa šele popoldan poslabšanje (kar se dežja tiče, sicer je že vse pokrito in inverzija in megličasto spodaj).

Zato predolgo čakam in ko se odpeljem v Kižlovko, me tam pričaka rosenje. Hitro gor, postavim Rook 2 in ker občasno pihne gor, le malo počakam na pravi trenutek. Lepo me vzame in se zapeljem še čez kolovoz.

V rosenju pospravim in potem začnem dogovarjanje za montažo postaje na Zavrh (danes sem odločen, da zadevo izpeljem, pa tudi če bom moral sam…). Dušan je že aktiven in se pridruži akciji in gre v Cerknico po postajo. Dobiva se v vasi na Zavrhu in se zapeljeva z LCjem na start. Celo sonček malo posije, ko hitro zmontirava postajo in že začne pošiljati prave podatke.

Na poti dol pa pokliče Mega, da ima popoldne čas za montažna dela. Ker je Zavrh že rešen, se hitro odločiva in dogovoriva še za montažo druge postaje na Koreno/Slevico (ki sameva v Erzovi garaži). Erzo ne more z nama, zato pa nama poda izčrpne napotke, kam in kako naj se zadeva zmontira (po dveh pripravljalnih neuspešnih poskusih naj bi sedaj vse štimalo…) .

Naloživa postajo iz Erzove garaže, do ŠPHja v Horjul in z LCjem gor. In po kolovozu mimo Mirkovega brata po kolovozu gor, dokler gre. Ko zaplavava v blatu travnika je vožnje konec in potem v rahlem drsenju nazaj LCja postaviva na bolj stabilno in položno podlago.

Z robo gor do antene in potem akcija (jaz bolj kibiciram, ko se Mega matra). Najprej že kaže, da ne bo z montažo nič in že skoraj zaključiva (že tretjič neuspešno…). Potem pa le dobiva idejo in najdeva še boljšo rešitev na spodnjem delu stebra. Po mukah v akrobatskih pozah Mega zmontira najprej konzolo, potem pa natakne še nosilec s postajo. Ker je akumulator izpraznjen, bo treba najprej nekaj sonca, da se vse skupaj zalaufa. Sedaj pa že rahlo dežuje, ko končujeva.

Pa se javi Erzo, da prihaja gor na prvi pokoronski let (saj midva sva dva in mu lahko spustiva avto dol…). Preden pride, uspeva rešiti LCja do asfalta in se zapeljeva naprej na start. Pride Erzo in ugotovi, da niti zgoraj, niti pri hruškah ne bo nič, saj piha v hrbet.

Še naprej na Slevico. Poskus na zgornjem startu je neuspešen, saj sedaj tu piha od zadaj (torej nek SZ). Erzo pridivja še dol pod hišo, kjer jaz medtem ugotavljam, da piha gor. Pomagamo mu raztegniti in v paniki in nekaj neuspelih dvigih zaradi vozlov in zameštranih štrikcev uspe v večernem mraku odleteti v svoj prvi pokoronski let.