Padalska jata

Ker se niti meni, niti Milanu ne da na Primorsko, saj se ne obetajo neki presežki, se odločiva za Gozd, čeprav pričakujeva slabše kot včeraj.

Ob 13h na pristanku naloživa še dva kompanjona (Kolškov Miha in Igor D. – Milan pelje) in gor. Kompanjona gresta naprej na Kriško (da bosta višje), midva na start Gozd.

Vse je še bolj pokrito kot prej. Tako slabe situacije pa vseeno nisva pričakovala. Sva še edina in počasi postavljava, čeprav komaj kaj piha.

Ker ni sprememb, čez nekaj časa prvi potegnem (prvič neuspešno rikverc, ker je premalo vetra zame) in se odpeljem v širokem loku z vmesnim vrtenjem nekaj -0 na pristanek.

Milan še taktizira in čaka, tako da vmes prileti na pristanek še nekaj vmesnih prišlekov. Končno starta in se zapelje v širokem loku na pristanek.

Medtem, ko pospravlja mu rešim avto in potem še v Mercatorju Golnik nekaj strokovne debate o OLC vrednotenju letov (trikotnik in principi štrikanja…).

Danes pa je malo manj megle kot včeraj, čeprav, roko na srce, sem tudi malo dlje čakal, da bi se vse skupaj malo odcedilo.

Od včeraj lepo posušeni Rook 2 šušti, ko ga nosim na hrbtu na start. In to brez pohodne palice, saj mi je včeraj odpadla pri vzletu. Raztegnem padalo po zmerni mokroti in poberem pohodno palico, ki me od čaka kakšen m nižje. Piha rahlo gor (sicer je močna inverzija do 1440 in generalno V).

Potegnem in me takoj vzame in malo dvigne in odpelje mimo LCja rahlo čez kolovoz.

Hitro pospravim, saj se že mudi za naprej.

Pri domačem Hoferju počakam Gracarjevega Jožeta, da prestopi k meni in pod Gozd. Tam Milan že čaka v pospravljanju včeraj nepospravljenega padala. Družbo mu dela Stojan, h kateremu se zbašemo v avto in gor.

Na startu smo prvi in malo čakamo, kako je/bo. Občasno sunki vetra kar završijo po drevesih, generalno pa vetra ni kaj dosti (3/5) po startu gor. Je pa kar konkreten V in po startu kar meša. Še malo pomodrujemo s prihajajočimi in se potem pripravimo.

In v luft Milan, jaz (v 3 poskusu, ko mi ga 2x zmeštra po hrbtnem dvigu), Stojan in Jože.

Milan že pobira na V robu, kjer se mu pridružim. Ozki in močni stebri in še ta V in še vpliv inverzije, tako, da je treba kar delati. Večkrat popravljam tu, na V robu, celo pod Kriško in še nekaj časa pod Tolstim, da končno le naberem nad 1300 in se zapeljem pod Storžič. Milan je že na poti nazaj ves nizek (pa nizek je tudi že prej naprej odletel).

Pod Storžičem malo skupaj vrtiva s Stojanom, ki neumorno drajsa in se trudi, da bi še kaj nabral. Meni je prenizko za naprej (1250), zato raje obrnem in nazaj in pod Križko na Z stran platoja, kjer še malo naberem in se po ovinku čez Križe zapeljem na pristanek.

Jože na pristanku ravno zlaga.

Ko pospraviva, se odpeljeva proti LJU, saj sta oba preostala kompanjona še močno v luftu.

Ker Milan ni scuril in se je rešil praktično s podna, je še kar nekaj časa drajsal in se na koncu v lovu po km odpeljal v Križe.

Komentar leta: Stari dobri gozdiček😊 [18.10.2021 17:16]Breščak Dušan : 👏👏👍🤗 [18.10.2021 17:21]Jurij Kurnik : Lepo si podrsal tale gozdiček. 👍 [18.10.2021 17:40]

Stojan pa je pristal že nekaj prej.

Zjutraj takšna megla, da starta ne vidim, ko ustavim LCja v Kižlovki na kolovozu. Mokrote pa toliko, da se kar sproti prijema na padalo, ko hodim gor, čevlji pa mi s čmokanjem dajejo takt.

Ko previdno razgrnem Rook 2, se danes zaradi mokrote tudi skozi njega že mestoma vidi… Edino, kar je pozitivnega, je, da pihne občasno (meglo) po griču gor (LCja spodaj na kolovozu ne vidim).

Potegnem in me takoj vzame in potem lepo nad dolino do kolovoza.

Kot da bi bila megla tako gosta, da kar bremza padalo 🙂

Danes pa Bohinjci vabijo na Namlinov memorial na Šipnco in potem druženje pod njo. Razen Mojce in Duleta (ki sta se že pred dnevi odločila, da gresta) ni drugih interesentov – predstavnikov KLV, zato po Kižlovki še sam cincam, ali naj sploh grem. Vendar se v Bohinju megla raztaplja in kamere že kažejo sonce … in na koncu se odpeljem.

Pod smučišče Senožeta, kjer je zborno mesto, pridem med zadnjimi. Malo se organiziramo za prevoz (kombi je že poln padal, večina gre peš), pa se na koncu Kupljenikov Lojze žrtvuje in naloži Meri, Mojco in Duleta in mene. Kar vleče se cesta na Uskovnico in naprej, da končno le pridemo na jaso v gozdu za startom. Ostali pomagajo pretovoriti padala na start (jaz komaj sebe in svojo robo odnesem), kjer se počasi zbiramo.

Piha lepo gor, na momente kar zašumi. Malo modrujemo in se družimo, da se končno naberemo vsi udeleženci dogodka (torej, še zadnji hodeči z rukzaki ali brez…). Blaž medtem z motorko počisti še nekaj kritičnih dreveščkov pod vzletiščem. Potem pa najbolj zagnani postavijo in v luft in takoj zajadrajo.

Ker so na zgornjem delu okleščki in veje posekanih smrek, je prostora malo manj kot sicer in Blaž s komando po tekočem traku spravlja ljudi v luft. Najbolj zagnana pri pomoči pa je Meri, ki skoraj vsakemu pomaga razgrniti padalo. Moj invalidski pristop seveda malo ovira sceno in posledično, ko mislim, da sem pripravljen za start, ugotovim, da imam, zaradi prekladanja robe sem in tja, zavite gurtne in se moram prepeti (kar mi, glede na tekoči trak, malo dvigne nervozo…).

Potem pa zidek in lepo hrbtno dvignem, da mi po obratu zaklofa desno stran in dokaj atraktivno (komaj) speljem. V zraku prav pomladansko. Najprej jadram okoli starta, potem se zapeljem na Studor, kjer pa ne dobim (pričakovanega) lepega stebra, ampak le nekaj razbitih butanj. Zato se odpeljem s 1000 naprej na Vogar, kamor pridem z 800. Matram se spredaj na pobočju pod startom, pa po m curim in se na koncu predam in odcurim h Kramarju.

Ko pospravljam, slišim po postaji Blaža, ki svetuje, da se je treba bolj zadaj (na V pobočje ??) nasloniti na Vogar… Skratka, opazujem nekaj drugih, ki se veselo poberejo in vozijo naprej proti Pršivcu.

Tudi Mojca in Dule sta že pristala.

Ko pospravim, pride Mojca pome in nazaj na parking pod smučišče Senožeta, kjer imamo avte in kjer še vedno pristajajo in pospravljajo ostali.

Mojca gre z Duletom in ostalimi na piknik lokacijo, sam pa še malo na oglede z LCjem gor na smučišče.