Padalska jata

Malo se koordinirava z Milanom, pa je tudi njemu vse čudno (še vedno nikjer nobenega vetra, visokoležeče postaje, ki bi morale kazati tisti S, pa ne kažejo kaj dosti, nekatere pa celo J ali pa kar nekaj…), zato se dogovoriva za (mogoče) poznopopoldanski Zavrh (ko se bo dejansko stanje bolj izkristaliziralo…).

Tako se za vmesni čas odločim za projekte . Tukaj na Rakitni sem bil že nekajkrat v letošnjem poletju in si ogledoval razne lokacije, primerne mojemu stanju. Ob vseh ogledih vse idealno pokošene in tudi danes je tako. So pa vse bolj za JZ, Z veter in vetra je bilo vedno dosti preveč, ali pa je pihal popolnoma narobe. Ker je danes takšno brezveterje (tudi postaja na Rakitni tako pravi) upam na uspeh…

Tale prvi griček je idealen, vendar kljub vsemu piha rahlo v hrbet. Prvi poteg je neuspešen, ker sem prepočasen, v drugo pa speljem in se zapeljem v dolinico.

Spet v nulo pokošen, čudovit griček, mogoče malo preveč položen, za moje zmožnosti. Občasno rahlo pihne od zadaj.

Počakam na nulo in potegnem, pa ne morem dovolj “teči”, da bi me lepo vzelo in me le malo odlepi in spusti, da sedem ob vznožju prvega grička.

Še enkrat gor, zdaj ne tako visoko na položni del, ampak bliže prelomu. Spet moram čakati na nulo in potem zalaufam in lepše speljem, vendar zavijem levo le do ceste, saj sem prenizek, da bi lahko preletel še naslednji travnati trebuh do spodnjega travnika…

Še na en bližnji griček (seveda je tudi tu vse pokošeno v nulo) odpešačim. Ta se mi zdi najlepši s primerno strmino in si obetam najdaljši skokec.

Na vrhu je ograda in na njeni drugi strani se s konjem ukvarja mladenka. Malo čudno me gleda, ko se pripravljam… Tu pa je zdaj že kar precej vetra, žal pravokotno z desne ali od zadaj. Ne vem, ali se je končno zbudil, ali pa mu je ta griček bolj izpostavljen…

Čakam, da bi pihnilo od spredaj, čakam na nulo; drevesa ob dolinici občasno grozeče zašumijo… Kar nekajkrat neuspešno poskusim dvigniti, nekajkrat celo speljem, ampak vedno me bočni veter z desne že po nekaj metrih splakne ob pobočje na tla. Vsakokratna hoja tistih nekaj korakov nazaj v hrib me že pošteno zdela in več kot ura mine…

Ko se že skoraj predam (saj se bliža dogovorna 15 h za Zavrh, pa se enkrat veter le umiri, tako, da speljem in se zapeljem cca do polovice dolinice…