Padalska jataZjutraj megla, ki se le počasi raztaplja. Čakam, da sonce vsaj začne prosevati skozi, preden se zapeljem v Kižlovko.
Po “dolgem času” spet vzamem Rook 2, ki se je v tem času lepo presušil. Previdno ga postavim v mokro travo. Piha rahlo po hribu gor in to celo enakomerno.
Potegnem hrbtno in padalo kar skoči gor, po obratu pa me takoj vzame. Visoko nad dolino se odpeljem presenetljivo daleč, še čez kolovoz.
Grem zgodaj (zaradi dopoldanske terapije) in je vse sluzasto. Skoraj še neke meglice, čeprav sonce že rine skozi, ob močnem V više in inverziji na 500.
V dolini nobenega vetra, cota pa od včeraj še vsa mokra, ko jo zgoraj razgrinjam. Vetra tudi zgoraj 0.
Prvi poteg je neuspešen, saj padalo noče gor in se zloži nazaj. Drugi je uspešen, saj cota počasi zleze gor in me do preloma začne nositi. Nad dolino do kolovoza, kjer ob nabiranju še dodatno popivnam mokroto s travnika.
Vso noč dežuje in dopoldne še kar naprej. Ko radarska slika kaže, da ni več dežja, se nekaj po 11h odpeljem v rosenju v Kižlovko. Ker je to rosenje konkretno, počakam še skoraj uro v LCju, ko se mi le zazdi, da ponehuje.
S coto na start v previdno razgrinjanje. Piha za vrat z občasnimi nulami. Prvi poteg je neuspešen, ker cota tudi do polovice ne gre gor. Drugi podobno (s tem, da je cota od podiranja in nabiranja že precej napojena). Ker hrbtni veter celo malo zavihava zadnji rob, kar prekriva odprtine, je to povezano z nekajkratnim vmesnim izpenjanjem in vpenjanjem in čakanjem na 0.
V tretje postavim pod zgornjim pregibom, da bo večji naklon pri naslednjem potegu. In ob naslednji umiritvi potegnem na vso moč in gre mokra cota gor in se vržem čez rob in speljem in zapeljem dokler gre (z vetrom v hrbet, gre malo dlje…)
Zjutraj dežuje, dopoldne se malo porihta in celo posije kakšen pramen sonca skozi oblake, ko se peljem v Kižlovko. Inverzija ostro na 1500, spodaj V, zgoraj močan JZ.
S coto na start, kjer pa je manj mokrote kot ob lepih dnevih z jutranjo roso. Piha z desne, vendar ležeča cota stabilno premaguje stransko pihljanje. Čakam, da kao poneha in potegnem in v prvo samo zložim padalo v desno.
V drugo spet čakam na naslednjo nulo in potegnem bolj na silo in gre gor in me zanaša v desno, da se vržem čez prelom in speljem. In z vetrom v hrbet v desno do LCja.
Danes pa bo jubilejni 300-ti zaporedni dan…
Ležerno se peljem v Kižlovko ob močnem V (in močno burjo na Primorskem). Šele odrezani dimi na vevškem dimniku me streznijo in pogledam sondažo – 45st v levo od podna gor, nobene inverzije.
In tej situaciji primerno nažiga po dolini (res pa da v močnih sunkih, z občasnimi premori). Ker je vse sluzasto in mokro, vseeno vzamem coto, saj upam, da bo veter vseeno v glavnem rahlo z leve. Ko pridem gor, pa piha samo od zadaj dol po startu, direkt za vrat (popoln rotor…). Res pa da potem coto ne svaljka tako intenzivno, kot novejšega Rook 2 zadnjič.
Razvlečem in čakam in potem vsega skupaj le 3x odvijam od zadaj zrolano coto. In vmesni premori se pojavijo tudi tukaj. In takrat, v enem od njih, potegnem in zlaufam in res speljem še pred prelomom.
Me pa takoj zagrabi sunek od zadaj in v splakovanju odpelje pravokotno čez dolino (njivo), da pred drevesno mejo ob kolovozu komaj speljem v desno, da me ne obesi na drevesa…
Potem pa je bila ideja: mogoče Dobrovlje (ki jih edine vidim kot realno možnost), pa ni nobenega interesa. Zato preusmerim energijo v urejanje problemov s postajo na Zavrhu (ki sedaj, če se sploh zbudi, čmrkne že v oblačnih popoldanskih urah, ko je poleti po soncu zdržala vsaj do 22h, preden je umrla…).
Pa tudi ostanem sam. In se že peljem proti Vrhniki, odločen, da bom sam snel postajo in jo dostavil v Cerknico na servisiranje, ko se me le usmili Uki in mi zagotovi soudeležbo v akciji. Vsak s svojim avtom gor na Zavrh. Uki zaparkira standardno in k meni in potem rinem z LCjem naprej, dokler bo šlo… V dogovoru z gazdo naredimo obvoz okoli hiše in po kolovozu na sam start 🙂 🙂 .
SV veter nabija 10/sunki 17 m/s, da trakci na palici ob postaji navpično gor v luft štrlijo. 1-2-3 je postaja sneta, odpeljeva se nazaj do vasi (Uki pridno odpira in zapira drote) in se posloviva.
Potem pa se sam kar čez gozdove Menišije odpeljem v Cerknico…
“Jubilej” ni bil ravno po pričakovanju…