Padalska jataKo se po jutranji primarni terapiji peljem po vročem sončku v Kižlovko, upam, da bo že vse suho. Ampak ne, močvirje se ne da in tudi po travi je še rosa.
Piha lepo gor po štartu in Rooka2 na rahlem vetrčku postavljam v zidek. Kar nekajkrat ga dvignem, preden se zares obrnem in speljem.
Spet me lepo dvigne, potem pa spusti (termika, generalno JV zgoraj) in tik nad tlemi odnese proti kolovozu.
Končno malo lepši dan. Počakam, da sonce raztopi nizko oblačnost (inverzija), preden grem v Kižlovko, saj vsakodnevne terapije ne smem zamuditi (za kaj resnega pa nisem, saj se komaj vlačim naokoli in se res počutim totalno bolnega in se smilim sam sebi…).
Močvirje vztraja, Rook2 obira mokroto z visoke trave, hlače so takoj premočene skoraj do pasu, ko čofotam proti gričku. Na startu piha lepo gor na obroke. Postavim in čeprav vetrič ni močan, je dovolj, da v primernem trenutku hrbtno dvignem v prvo, se obrnem in odletim.
Najprej me lepo drži, potem pa ustavlja in spusti presenetljivo hitro na tla, čeprav ni čutiti nobenega močnega kontra vetra.
Pa tudi padalo je bilo kar lepo suho in ga je spet dodobra zmočilo šele tole pobiranje iz močvirja na koncu…
Zjutraj imam manjšo operacijo (nič v zvezi z mojo rehabilitacijo), zato lahko grem v Kižlovko šele ko mi zašijejo rano in zalimajo flajštre. Seveda je spet vse pokrito in tik pred dežjem (včerajšnja napoved je bila bistveno boljša, današnja pa vsaka po svoje…). Ker sem poleg vsega še rahlo bolan (že drugi dan brez glasu, boleče grlo, iz nosa mi teče, da sproti ne obrišem – glede na to, da je točno 1 mesec po drugem cepljenju, reakcija na cepljenje najbrž ni 🙂 , COVID pa tudi najbrž ne 🙂 …), se komaj prevlečem skozi močvirje na start (danes ponoči so še divji prasci razrili pol travnika in okolico, po kateri čofotam – kmetu skoraj ne bi bilo treba orati njive…).
Padalo je žal še/že malo vlažno, tako da ga previdno postavim in čakam, da mi konstantno dihanje za ovratnik poneha. Pa noče…
Najmanj pol ure čakam, saj v sebi verjamem, da imam samo eno priložnost (v primeru podiranja bo tudi Rook2 v tej mokri travi za ožet, pa tudi moje energije je bolj malo za ponovitve…). Potem pa potegnem, ko se mi enkrat zazdi, da je spet najmanj dihanja od zadaj. In laufam do roba, predno speljem… in se po putru zapeljem mimo LCja do kolovoza.
Ko se peljem nazaj v LJU pa res rahlo rosi…
Po ARSO naj bi od 11h najprej ulivalo po vsej SLO. PP pa pravi, da lahko že prej, okoli 9h.
Ker sem nekaj bolan, itak ne morem spati in se ob 7h začnem spravljati v akcijo. Ko poženem LCja, že rahlo porosi po šipah.
V Kižlovki je šipa spet suha (ko pridem iz potoka).
Ampak ko na vrhu postavljam, spet porosi v brezveterje z rahlim hladom za vrat. Potem začne škrebljati in potegnem in … speljem pred robom v sluzasto jutro nad dolino.
Na kolovozu hitro naberem padalo iz mokre trave v pahljačo in v LCja, kjer pa kapljice že konkretno tolčejo po šipi…)
Napovedi na Aladinu in PP se razlikujeta kar se tiče dežja, zato se spravim v dolinico, takoj, ko sonce vsaj malo prebije nizke oblake in meglice. Celo noč je deževalo, zato močvirje temu primerno, da o visoki travi, ki se otresa v moje noge in visečega Rooka2, ne govorim. Vendar občasni sonček že dela, saj v ciklih pihne gor po griču.
Postavim, v lepem vetrčku potegnem (prešvoh za hrbtni) in gre lepo gor, potem pa kar močno odnese v levo, da komaj speljem. Nad dolino me najprej spusti, potem pa dvigne in pritiska ob drevje na desno pobočje, da me na koncu sunkovito spusti v močvirje čez gležnje.
Odčofotam z nabranim padalom do LCja in mi nič ni jasno, saj tukaj na tleh res ni nobenega vetra.