Padalska jata

Potem pa skozi vas Male Loče in na V pobočje hribčka, ki ima tu lepo višino, motijo pa drevesni in grmičasti vložki. Pa spet terasasti travnik Erzovega tipa (torej še položen povrhu.

Postaviva hkrati

in Erzo potegne in lepo spelje.

Jaz pa poskusim nekajkrat, pa vedno končam nekaj teras niže, kakšno prej ali kasneje – največkrat pred grmovjem, ki bi ga bilo treba že preleteti.

Ko postavljam n-tič, pride že Erzo gor. Niti slutiva ne, da naju Poje (ko je opravil s Slavnikom) načrtno zasleduje in ravnokar obdeluje najini prejšnji lokaciji.

Jaz pa še nekaj poskusov na desnem delu travnika (ki je malo bolj strm, pa zato z malo višjimi terasami in višjim grmovjem na koncu…).

Nikakor mi ne uspe speljati čez grmovje, ko prisopiha po bregu gor Jože. Ves čas teh mojih poskusov pa veter piha malo z ene, malo z druge strani, enkrat močneje, drugič skoraj nič, Erzo pa viteško pomaga pri postavljanju, trebljenju vejic in kar je še treba…

Še Jože malo poskakuje in se tudi zaustavlja pred šavjem.

Medtem Erzo prinese iz LCja Mentorja3 z upanjem, da mi bo šlo z boljšim padalom bolje. Pa mi ne gre…

Jože pa gre na Erzovo lokacijo bolj levo na travniku in odlaufa in spelje in se zapelje v dolino.

Še jaz poskusim tu levo, pa spet zaružim. Jože se odpelje naprej v iskanju belih pik (tako pravi on)…

Jaz se prestavim nazaj na desni, bolj strm del pobočja (še zadnji poskus, preden se predam –  bilo jih je več kot 10…). In potegnem in zalaufam in se vse čudežno poklopi in speljem in se s krasno višino zapeljem čez šavje, drevesa niže in nad dolino. Desno mimo vasi prav na dno polja.

Ko pride Erzo v dolino in pospraviva robo, vidiva, da je Jože pravkar deloval na najinem prvotno ogledovanem (res lepem) griču pri Hrušici.

Torej morava tudi midva takoj tja.

Sedaj parkirava bolj pod gričem in gor (vsaj Erzo takoj). Ko se še sam odpravim gor, pripelje mimo Jože, ki gre po svojo robo na pristanek. Malo kasneje se mi pri plezanju čez pastirja štrikci zataknejo med vzmeti pastirja in jih nikakor ne morem rešiti.

V tem trenutku se Erzo že zapelje čez mojo glavo.

Ker je Jože blizu, mi na prošnjo pride na pomoč in skupaj zadevo rešiva. On naprej na projekte, jaz pa na vrh.

Piha lepo (dosti manj kot prej), je pa še vedno z leve, tako da postavim poševno na pobočje, ki je idealen gladek (od ovc poraziran) travnik. Hrbtno ga lepo dvignem, stabiliziram in me vzame.

Pristanem zraven Erza.

Čeprav je sonce v zahajanju, pa sva si enotna, da greva še na mojo bližnjo lokacijo, ki sem si že dvakrat neuspešno ogledoval.

Ko se peljeva po glavni cesti proti Podgradu, Jože polni naslednjo belo piko.

Midva z glavne ceste pred Podgradom dol in okoli griča od zadaj na pašnik in gor na rob z LCjem. Pašnik je na vrhu pretacan kot lunina površina, je pa blato posušeno (kot tudi ves drek), ko se z robo spotikava čez.

Ko se pobočje malo spusti, je tam neka borna trava in takoj postaviva (piha vsaj poševno prav).

Dvignem prvi hrbtno in speljem in se zapeljem v dolinico dokler gre.

Erzo pa takoj za menoj in celo malo čez dolinico na nasprotno pobočje.

Erzo se odpravi nazaj gor po LCja, medtem, ko jaz pospravljam.

Jože pa polni naslednjo belo piko na najini prvi današnji lokaciji.

In ko se peljeva proti Kozini, še eno najino izpred mnogih let…

Danes se še bolj individualiziramo (v skladu z odredbo). Mene mika na projekte in Erzo takoj da idejo za Gorenjsko.

Vsak s svojim avtom se dobiva v Kokri in na ogled njegovih bližnjih lokacij.

Za prvo potešitev greva na tale griček pod Domom starejših Preddvor.

Potem Erzo načrtuje vsaj ogled Pojetove Slaparjeve gore-Zajca.

Nobenemu od naju start ni preveč všeč, ampak Erzu da krila misel »danes je ta dan…« in odnese robo na start poln šavja in suhih vejic, da o drevesih spodaj nad cesto ne govorim.

Mene mine, sploh ko Erzo, po nekaj poskusih v spreminjajočem vetru (po smeri in moči…), le uspešno spelje po zelo atraktivnem začetku.

Sam se samo še zapeljem v dolino.

Potem se Erzo odloči, da mu je projetov za danes dovolj in bo šel zaresno letet na Gozd. Tudi sam nimam več kakšne posebne želje po nadaljevanju in se prav tako zapeljem z LCjem za njim pod Gozd.

Na startu se nas potem nekaj sonči (na primerni distanci) kar nekaj časa, dokler Erzo le ne more več zdržati in odleti.

Jaz pa brez vsake motivacije v dolino in domov.