Danes je napovedano podobno kot včeraj: opoldne bo že vse pokrito in krajevne plohe in nevihte. Ampak Erzo najde luknje na Štajerskem okoli Slov.Konjic (»tam bo sigurno sonce…«) in okoli 10h me z Milanom snameta pri mojem Hoferju.

Do Celja, kjer je res še veliko sonca in na levo proti Frankolovemu. Danes je tu, na pristanku pod Konjiško goro, predvideno druženje štajerskih padalcev s piknikom (in žegnanjem padal). Padalci se že zbirajo in čevapčiči se že pečejo.

Tu je tudi Janez Planinšek in mi štirje uspemo s prvim kombijem gor na start. Med prvimi tudi postavimo in odletimo v kar občuten V, ki zunaj piha z leve: Janez, Erzo, jaz in Milan.

Takoj levo od starta začnem nabirati in v nekaj etapah naberem do 1700, tik pod bazami. Potem pa proti V vzdolž grebena z nekaj vmesnega popravljanja višin. Generalno pa dosti več zgubim, kot pridobim in pririnem nad AC z 900. Na griču čez AC (kjer se Konjiška že zaključuje) ne dobim nič, nazaj pa dobim rahlo dviganje, zato odpeljem nazaj v smeri starta. 1200 je vse kar še vidim, potem pa samo še tonem, dokler se v obupu ne vržem čez sedlo nad Konjice in po nekaj obupne borbe zacurim na (sveže poraziran) travnik.

Zoranov let

Minutko potem, ko let objavim in začnem pospravljati, me pokliče Kolarjev Robert, ki je tukaj na obisku pri žlahti.

Milan pa se javi, da je prvič že pristal in da gre še na eno rundo gor.

Milanov prvi (novnov) let

In ko pospravim, je Robert že pri meni, da me z avtom dostavi v Frankolovo in sam nadaljuje proti LJU.

Planinšek javi, da je pristal v Dobrni.

Janezov let

Malo kasneje pristane Milan v drugo.

Milanov drugi let

Ko ga čakam, da pospravi, poskušam ugotoviti, kje je Erzo: postaje itak sploh ni imel, lokaciji pa se tudi ne da slediti, tako da je edina informacija Planinškova, da je bil Erzo nizek nad AC (kjer sem tudi jaz malo za njim obračal) potem pa je bogve kje…

Z Milanom greva rešiti Planinška v Dobrno in nazaj. Še malo gruntamo, kaj nam je storiti, potem se midva z Milanom odpeljeva proti LJU. Ko pred mojim Hoferjem že razmišljava, da bi sprožila iskalno akcijo (saj je ura že pozna in sedaj gotovo ne more biti več v zraku), se oglasi iz okolice Dravograda, kjer je napolnil svojo novo 100-tko…  

Erzov let

Erzov Komentar leta: Ker se zbudim 4.15, že zgodaj študiram kam. Aladin pokaže sončno luknjo na Štajerskem, vidim nekaj vzhodnika in pomislim na Malo goro. Kličem Šajtagela, ki me samo še korigira v Konjiško ter da imajo blagoslov padal. Razpišem letenje in mlačen odziv jate. Bojo pa jutri letel, če danes nočejo. … Po štartu ga s Planinškom nagoniva v bazo, nakar se odpeljem nad viadukte avtoceste, ker s te strani tam še nisem bil. Postanem nizek, da mi ni za nazaj, zato se lahko vržem le nazaj, kjer ne gre gor, pa se tudi ne sme. Ko se že vračam z Majšperka se mi uspe 1x preveč dvignit in v Pohorje, kjer opazim kako natrgano imam gurtno, ki povezuje a in b linijo in se obremenjuje preko rinke, ko tiščim gas. Potem študiram kaj bi se zgodilo, če bi se utrgala zdaj, kako bi padalo letelo in potem se odločim, da gasa ne taknem več. Navijem bazo za Oplotnico in scagam, ko zacurim, moral bi pa še bolj v Pohorje pod bazo, jaz pa ven. Srečam zmajarja. Zreče 1000, v poden bo šlo, proti Mali gori, začuda ni nasprotnega vetra, kar nizek okoli, zdaj se mi pa ne da dol v Frankolovo. Špičasti vrh je zakon, kot Kob. Stol iz Kobarida, al pa Straški hrib, samo pelješ, pa gre kot z gondolo gor. Potem ga še v jugovzhodnem vetru, ki je že močan navijem na 1600. Erzo, če greš zdaj v Veleje si gotof, treba je po sledeh Gaberška in Poročnika direkt čez Paški Kozjak. Nagonim do meglic, sredina je prazna baz, levo zabasano, Kope enako. Počasi, imam 76 km, ne zajebi spet! Pustim se zanašat, da ukradem kak km. Potem se odpeljem s 1900, s 83 km, leti 50-60 km/h brez gasa, kot včasih. V Avstriji vidim dež! Nad Dravogradom leti gor, ko nočem. Pristanem na avstrijski strani libeliškega polja v čelnem vetru. Na sprehodu je stara mama, ki me ogovori nemško, čeprav na dober dan, še odgovori z dober dan. Potem se lomim nemško, itak ne znam, pa jo vprašam, če govori po naše in spregovori v lepi, zdi se mi arhaični koroščini spred prve vojne. Doda še, da je edina v hiši, ki zna. Potem panika: prevozi, Mitja hvala za hitro posredovanje. Ob 19.05 iz SG, 20.25 LJ, Zoran hvala. 21.00 doma!

(1918-1920 je bila južna Koroška pod jugoslovansko vojno upravo. 18 občin na južnem Koroškem se je na plebescitu leta 1920 večinsko odločilo za Jugoslavijo, med drugimi tudi Libeliče, ker pa se je seštelo vse, so tako Libeliče do 1922 bile pravno-formalno v Avstriji. 11 občin so kasneje ukinili in njih ozemlja pripojili takim, ki so glasovale za Avstrijo. Prebivalci Libelič niso odnehali, da je treba njih plebiscitno voljo upoštevati je plebiscitna komisija po dveh letih naredila izjemo in spremembo meje na način, da je gručasti del vasi s cerkvijo in pol polja zdaj v Sloveniji, nekaj domačij in pol polja pa v Avstriji. Ampak “izgubljeno” ozemlje so Avstriji v enaki površini nadomestili v pobočju preko Drave, ki je dve leti pripadalo Jugoslaviji.) [26.5.2019 23:29]
Marko Kejžar : Ojej, a se je višinomer pokvaru. [26.5.2019 19:19]
Janez Planinšek : Bravo, ta se za dve šteje. [26.5.2019 20:35]
Zdravko Kumer : Smo te vidli v SG nad oblakom  [26.5.2019 20:44]
Bojan Gaberšek : Lepa ☺ [26.5.2019 21:09]
Janez Vodoncnik-Voda : Jebeš kršitev letel si pa unikatno, tam ko si kršil še ni letel avion ( bolj administrativna prepoved) [26.5.2019 22:18]

Pozno zvečer ga (po prihodu s prevozi) zapeljem še do njegovega avta na Brezovici…

Še vizualizacija letov (Erzo, Zoran, Milan1):

in še druga trojka (Planinsek, Milan2 Zoran):

Jata se danes dogovarja za Slivnico (čimprej, preden bo zakuhalo), midva z Alenko pa za avtomobilsko pohajkovanje po gričih nad Savsko dolin (z možnostjo obiska kakšnega še neuresničenega starta).

Najprej po desnem bregu Save skoraj do Kresnic in čez Ribče po J pobočjih nad Savo gor do Katarije. Najprej ogled cerkvice Sv.Miklavža (lahko rečemo tudi nad Moravčami, saj nama mimoidoča planinka razloži, da okoliške cerkvice spadajo pod Moravče) – med drugim zavetnika savskih brodarjev.

Potem pa malo niže nazaj na travnik/start, ki je še nepokošen. Ampak to ni najhuje; najhuje je, da piha od leve, desne ali od zadaj, le od spredaj ne (kljub napovedanemu J, JZ). Se pa vreme vidno kvari, saj je proti J in LJU že vse pošteno temno in nakuhano.

Počasi nazaj dol, čez Savo in čez Kresnice gor na vrh do letalskega navigacijskega sistema. Zdaj sem tu gori že četrtič (prvič je Erzo kao malo groundhandlal in ta start odletel, potem pa sem bil še dvakrat v povsem napačnem vetru). Danes pa piha rahlo od LJU (= od Z), je pa visoka trava, da o travnatih terasah (na katere sem že pozabil) sploh ne govorim.

Kar nekaj časa cincam in gruntam (sploh ko prav blizu zagrmi), ampak tako primernega vetriča tu gori še nisem doživel in to je treba izkoristiti. Postavim Mentorja 3 z Alenkino pomočjo.

Ob prvem (hrbtnem) dvigu se zavalim nazaj čez drugo polico. Naslednjič potegnem naprej in po nekaj poličnih poskokih speljem (sam sebi ne morem verjeti, da mi je ratalo). Prav nizek se zapeljem čez šavje in drevesa (ki so v teh letih še zrasla) do prelomnice, potem pa na desno ob pobočju v nepozabnih razgledih nad Savo.

Ker je v Ribčah prekrasen pokošen travnik, zavijem tja čez Savo in pristanem. Novnov !!!

Zoranov let

Ko pospravim, me Alenka že pobere z LCjem.

Včeraj se dogovarjamo za današnjo Ivanščico, pa se zadeva s kombijem sfiži. In čeprav je šofer za osebni avto zagotovljen in Erzo spodbuja, me nekako ne vleče (čeprav je napoved res dobra). In odpovem udeležbo in kmalu ugotovim, da tudi Mega in Milan ne gresta.

In ker se Mega sprosti šele ob 12h, se ob 11.30 na Železniški dobiva z Milanom in ga ob uri čakava na Uncu. Vmes se usklajujemo še z Jeanom, ki navija izključno za Slivnico. Ker pa je v okolici že vse nakuhano in tudi napoved pravi, da bo tu kmalu nevihta, se mi trije raje odločimo za Lijak (kjer je danes napovedana dosti manjša možnost padavin, kot včeraj). Strinjam pa se tudi z Milanom, ki si želi bolj sigurnega letenja in nabrati čimveč km (računamo na Kurirčka…).

Po Vipavski (danes smo 2 uri kasneje) že precej baz (podobno kot včeraj) in pod Lijakom smo že kar v dvomih o svoji odločitvi saj stanje ni ravno v skladu z napovedjo. Sploh ker skoraj uro čakamo, da Aleša (ki je za danes zaključil s furami) nadomesti Herman in nas zapelje gor, ob tem, da se nebo vedno bolj zapira in temni proti Čavnu (na Nanosu pa že dežuje).

Na startu piha idealno in takoj postavimo in v luft: Mega, jaz in Milan. Mega kar nekaj časa sem in tja išče dviganje, jaz vztrajam na V robu in zagrabim steber do 1200 in ven nad ravnino, kjer popravim še na 1300. In potem, podobno kot včeraj, nad ravnino bolj ali manj uspešno iščem stebre.

Ko sem bolj zunaj pred Čavnom, vidim dežno zaveso na koncu Čavna in zapeljem nazaj nad start in do Škabrijela. Tu se spet matram v nižinah tik ob vrhu in ne znam pobrati. Pa nazaj na Danijela in na start in potem spet v višave in do Zmajarske. Proti Ajdovščini še vedno dežna zavesa, zato še enkrat do Škabrijela.

Vmes nekajkrat srečam Milana, Mega pa se javlja iznad Nove in stare Gorice. S Škabrijela se že zapeljem ven nad dolino proti pristanku, pa dobim lepo dviganje do 1000 in se odpeljem daleč ven do Rožne doline. Mega javi, da je pristal na uradnem, o Milanu ne duha ne sluha.

Megov let

Na poti nazaj na pristanek vidim, da je proti Ajdovščini in Nanosu vse v soncu, pa se prenizek spomnim, da bi lahko sedaj brez skrbi odpeljal vsaj do Kovka…

Zoranov let

Je pa to naredil Milan…

Milanov let

Ko z Megom pospraviva, se odpeljeva z Milanovim avtom in gapobereva ob cesti iz Lokavca.

Še vizualizacija naših treh letov:

Danes zjutraj pa panika. Je treba čimprej na start, saj bo potem pokrivalo in tudi padalo.

10.10 na Železniški Erzo in Milan. Presedemo k Erzu in na Unc, kjer že čaka Mega. In naprej. Buzet zaradi napovedanih opoldanskih ploh odpade že v jutranji selekciji, na Gorenjsko pa, kljub napovedani boljši termiki, ne vleče nikogar od nas, sploh ker je više napovedan SZ. In tako mimo Vipave (okoli Kovka že kar nekaj temnih baz, Nad Čavnom že visoko razvita ogromna črna gmota) vozimo na Lijak.

Mesta v Hermanovem kombiju nas čakajo in gor. Na startu, poleg nas in štajerske odprave, le še nekaj tujcev. Takoj postavimo in ko spet malo lepše pihne gor, odletimo: Erzo, Mega, Zoran in Milan.

Mega nam pokaže krasen steber pred Oknom in vsi štirje v njem navijemo v višave (jaz do slabih 1200). Erzo naprej proti Vojašnici (Čaven je pokrit s črnimi gmotami in tja me ne mika), Mega ven nad dolino, Milan proti Danijelu.

Tudi sam zapeljem ven, pa ne dobim poštenega dviganja, zato nazaj k pobočju in z nekaj matranja spet dovolj visoko, da zapeljem do Vojašnice. Vidim Mega daleč zunaj proti Braniku in za njim nad ravnico (sploh se v sebi odločim, da bom danes vozil bolj zunaj v iskanju dviganj pod bazami) . Pa generalno zgubljam in potem popravljam nad Ozeljanom in se zares rešim šele nad Šempasom. Raje se umaknem nazaj proti startu in čez na Danijela in proti Škabrijelu.

Tu pa me oblivajoči Z nizko pod vrhom ustavlja in tlači dol, tako da grem nazaj drajsat Danijela, kjer se mi pridruži Mega (ki je prej najavljal, da bo že scuril na povratku s Trstelja). Malo vrtiva skupaj, pod nama je Milan.

Erzo je medtem že pristal v Ajdovščini.

Erzov let

Še malo vrtim nad Ajševico in spet gre vedno bolj gor, hkrati, ko je vse vedno bolj črno in pokrito. Milan se zapelje na pristanek.

Milanov let

Nekaj za njim pride na pristanek iz smeri Škabrijela še Mega.

Megov let

In potem pristanem še sam.

Zoranov let

Ko začnemo pospravljati, začne kapljati… Ko se vozimo proti Ajdovščini po Erza pa vliva na polno…

V Ajdovščini pa še na zaključne pizze.

Še vizualizacija:

Danes naj bi bil prvi dan brez dežja (razen seveda občasnih padavin tu in tam…) z JZ, ki pa je S od LJU in zlasti više dejansko SZ. Ker je zjutraj povsod zabasano in bolj ali manj črno tudi v nižave, kar ni jasno kam (kam na Primorsko seveda…).

Po prelaganju in cincanju se ob 13h dobim na Železniški z Erzom in Milanom. Odpeljemo se na J z vsemi opcijami: Lijak (strastno zagovarja Erzo), Slivnica, Vremščica, Socerb, Kovk…

Mega je po dolgi podzemeljski odsotnosti čakajoč na Uncu. Naložimo ga v LCja in (počasi in po predpisih) naprej. Na Razdrtem prva konkretna odločitev, saj zavijemo na desno (Erzo: »treba se je držati plana za vsako ceno…«).

Pred Vipavo že cincamo in v Ajdovščini odvijemo na desno, saj je Kovk zunaj pod bazami, proti Lijaku pa kvečjemu še bolj in niže zabasano, da o pomanjkanju vetra na Lijaku (kar nas je prepričalo) ne govorim.

Na startu piha idealno (4,5/6,5 JZ) in takoj postavimo in v luft: Erzo takoj gor v bazo, jaz za njim desno do Podrte (nikakor ne v bazo) in potem še Mega in Milan. Baze na različnih višinah od višine grebena gor, kar Mega kasneje lepo opiše z »900m je bilo zame že previsoko…«. Tudi sam se vozim do Hublja med 900 in 600 pod grebenom. Pred Hubljem sicer nabiram pod Erzom, pa mi ta izgine (najbrž v bazo?…) in se seveda zapeljem ven, stran od grebena, saj so dviganja ob pobočju, pa tudi malo bolj zunaj, mestoma močna in sunkovita, baze pa mi niso lepe in samostojne, ampak se vse nekaj meša med seboj…

Ko dovolj zgubim, nazaj do pobočja in potem ponavljam vajo in takoj ko sem nad višino grebena spet zapeljem stran ob pobočja iz dviganja. Proti Predmeji je vse črno zabasano še pod greben, Čaven je do police v bazi, Mega pa se malo naprej pod Otliškim oknom ves nizek bori za preživetje po prvi vrnitvi neuspelega priklopa Čavna. Sam tudi pomislim ne, da bi rinil čez v črnino proti Čavnu in naprej, čeprav lepo drži (in baze kar kličejo vase…).

Obrnem nazaj in drajsam med Hubljem in Podrto z edinim ciljem, da napolnim uro, kar sploh ne bo težko, saj povsod dobim dviganja. Milan se kar matra pred Hubljem globoko pod mano in se na koncu preda v Lokavcu.

Milanov let

Sam pa se vozim sem in tja ven in nazaj nizko, kot tukaj še nikoli in se po napolnjeni uri zapeljem k Anji (LCja bo treba rešiti, če se Megu ne bo uspelo rešiti, kot napoveduje po postaji).

Zoranov let

Pa se je Mega seveda rešil in se pod Modrasovcem nizek odpelje še mimo Čavna do Zmajarske in potem nazaj na start, da reši LCja.

Megov let
Megov kmentar leta: Spiriualistično. Meni eno lepših letenj na Kovku. Smo se do Razdrtega odločali kam gremo – Vremščica, Socerb ali Lijak. Zavijemo proti Vipavi in se nazadnje odločimo za Kovk. Erzo odleti prvi, ker njega na štartu nikamor ne prime, mene pa skoraj vedno in zato izgubim nekaj časa. Štartam predzadnji, ker me Velkavrh lepo počaka na štartu s padalom nad seboj. Letenje razgibano, lepo in zanimivo. Malo po bazah in malo pobiranje s tal. Lastovice so markirale stebre, pa dvakrat je bilo treba bežat iz baze, ker je šlo za moj okus preveč veselo gor, sploh, ker je bila baza pod robom Čavna. [22.5.2019 19:00]

Na poti s Škabrijela nazaj Erza pod Čavnom ujame dež in pristane.

Erzov let
Andrej Erznožnik : Kadar traja monsun cel mesec (prosto po Pojetu) v naših krajih, odpade prepoved letenja v Vipavski. Zaželel sem si Lijaka, pa so me vlekli na Kovk in sem se moral od tu odpraviti na željeni Lijak. V Čavnu baza na 900, na Lijaku Kanteta ni doma, je šel po gobe? So že? Nazaj grede, območje Lijaka črno zato ven, vseeno me zaugne, ušesa, po izhodu nastane prav poseben vozel na ušesu (slika https://photos.app.goo.gl/DUdDjKtenaz37Vtz8 ), nazadnje pa se vlije ploha – 15 minutna, ravno ko scurim. Sivi Čaven mi nudi streho! [22.5.2019 20:17]

Milan pripešači s svojega pristanka skoraj do Anje, kjer počakava Mega, da pripelje LCja dol. In potem v Ajdovščino po Erza (s štopom izpod Čavna), kjer v Hoferju butnemo v Sandija, ki polni zaloge za službeno pot v Švico…

Še vizualizacija: